UPRS sodba I U 1748/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-19466/2013-19 z dne 29. 7. 2015 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/10 -UPB1) odločila, da se prošnja A.A., roj. ... 11. 1961, državljana Bosne in Hercegovine, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je Upravna enota Brežice z vpogledom v evidenco o gospodinjskih podatkih ter prebivališčih ugotovila, da je bil A.A. dne 26. 2. 1992 odjavljen s stalnega prebivališča na naslovu ... Upravna enota Brežice je zaprosila Zgodovinski arhiv Celje za posredovanje kakršnih koli podatkov in kopij listin o prijavah ali odjavah začasnega ali stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (v letih 1990, 1991, 1992) ter o morebitnih vloženih vlogah za pridobitev začasnega ali stalnega dovoljenja za prebivanje tujcev ali vloženih vlogah za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

2Dne 13. 9. 2013 je Upravna enota Ljubljana prejela Odgovor Zgodovinskega arhiva Celje, v katerem sporočajo, da so pregledali podatke od leta 1990 do 1992, vendar med prevzetim arhivskim gradivom ni želenih dokumentov. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu je dne 18. 9. 2013 z A.A. opravilo zaslišanje. Pojasnil je, da v Republiki Sloveniji ne živi dejansko ves čas od 23. 12. 1990 naprej. V začetku leta 1991 je zapustil Slovenijo, ker je dobil kot oficir JLA prekomando v Mostar, kjer je živel in delal do 19. 4. 1992, ko se je demobiliziral, ker se ni strinjal s politiko in obnašanjem JLA (dokazilo vojne službe je kopija vojne knjižice, ki jo je tudi priložil, priložil pa je tudi dokazilo o izključitvi iz ZKJ zaradi podpore slovenskim ustavnim pravicam). V maju 1992 je iz Mostarja odšel v Brežice in šel na občino, da bi dobili slovensko državljanstvo, pa mu je bilo rečeno, da je zamudil rok in da je izbrisan ter da nima pravice ostati v Sloveniji. Takoj je imenovani odšel iz Slovenije, ker ni imel kje bivati. Odšel je na Madžarsko, v Srbijo in nazaj na Madžarsko, junija pa v Avstrijo, kjer je imel dekle, s katero je bil še iz časov, ko je živel v Sloveniji in se s slovenskim potnim listom in z ostalo dokumentacijo prijavil kot begunec. Dne 20. 9. 1993 je na Veleposlaništvu BiH na Dunaju dobil potni list BiH, saj stari potni list SFRJ ni bil več veljaven. V Avstriji je ostal do leta 1997 med drugim tudi zato, ker je imel brezplačno zdravstveno oskrbo, saj so mu leta 1993 odkrili sladkorno bolezen. V času, ko je bil begunec v Avstriji, je večkrat prihajal v Slovenijo in se zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb glede izbrisanih, da bi se lahko vrnil. Od leta 1997 do 1999 je živel v Avstriji s študentsko vizo, saj je študiral pravo in zemljepis na Dunaju. Leta 1999 je šel živeti nazaj v Mostar. Z vstopom v Slovenijo ni imel težav, ker je imel veljavne avstrijske vizume. V vsem obdobju do konca leta 2004 in tudi kasneje je bil večkrat na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu in se zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb v zvezi z izbrisanimi in če ima kakšno možnost vrniti se v Slovenijo. Kot dokazilo za navedeno je predložil kopijo potnega lista SFRJ, izdanega v Brežicah 21. 12. 1989, kopijo BH potnega lista št. 202830, v katerem so žigi mejne policije, da je leta 1994 vstopil v Slovenijo preko MP Šentilj ter kopijo potnega lista št. ..., v katerem so žigi mejne policije, da je vstopil v Slovenijo preko MP Gruškovje in Obrežje ter izkaznico za diabetike, izdano 2. 2. 1995, ki jo je dobil v Kliniki notranje medicine (AKH) na Dunaju. Na vprašanje ali je Slovenijo mogoče zapustil, ker ga je na delo, študij ali na zdravljenje poslala pravna oseba iz Slovenije, ali je bil mogoče zaposlen na ladji z matično luko v Sloveniji in je bil za čas napotitve odsoten ter za koliko časa, je A.A. odgovoril, da kot je že navedel, ga je iz Slovenije na delo v Mostar leta 1991 poslala tedanja JLA, po tem pa se več ni mogel vrniti. Na vprašanje, ali je poskušal vložiti prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ali je imel pri tem težave in katere ter iz kakšnega razloga se je poskušal vrniti v Slovenijo, je odgovoril, da pisno ni nikoli vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ker so mu vedno rekli, da nima pogojev. Na poziv, da navede vsaj dve priči, ki bi lahko potrdile njegove navedbe oz. podale izjavo o njegovem dejanskem bivanju v Republiki Sloveniji za obdobje od 23. 12. 1990 do danes, je odgovoril, da nima prič, saj nima prijateljev. Dodal je, da je treba prijateljstva vzdrževati, on pa ni imel te možnosti. Bil je vojak, Slovenijo je zapustil leta 1991 in še s tistimi, ki jih je takrat poznal, zdaj več nima stika.

3Iz odgovora Ministrstva za pravosodje z dne 23. 10. 2013 je razvidno, da A.A. ni zabeležen v kazenski evidenci Republike Slovenije. Iz odgovora Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 24. 10.2013 pa je razvidno, da pri nobenem od okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji ni vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, prav tako pa pri nobenem od okrajnih sodišč v Republiki Sloveniji ni izdana obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Policijska postaja Brežice pa je v odgovoru, prejetem dne 29. 10. 2013, sporočila, da navedene osebe ne beležijo v evidencah policije ter da ne beležijo nobenih podatkov, za katere jih organ naproša. Organ je tudi ugotovil, da imenovani ni podal vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ker še vedno niso bila razjasnjena vsa dejstva v postopku, je organ dne 7. 10. 2014 ponovno zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu, da z A.A. opravijo zaslišanje in mu zastavijo dodatna vprašanja.

4Na dan 23. 12. 1990 je tožnik imel prebivališče in je tudi bil v Sloveniji. V Sloveniji je kot oficir JLA živel od 1983 do 1991. Prvih 6 let je zanemaril prijavo. Formalno prebivališče je imel od 6. 9. 1989 do 26. 2. 1992. Kot dokaz, da je od plebiscita dne 23. 12. 1990 do dne 21. 1. 1991 bil v Sloveniji, je priložil dokument z dne 21. 1. 1991, ki ga je prejel v garnizonu Brežice, kjer je vrnil stanovanje. Pojasnil je, da je jasno, da je bil premeščen ter dodal splošno znano je, da je v vojski skoraj vse nujni vojaški red - zapoved. Oficir je uradna vojaška oseba, ne more se svobodno premakniti. Po njegovem mnenju je potem uporabil tudi dopust in bil še večinoma v Sloveniji (po 21. 1. 1991), tako, da je reševal zadeve glede vprašanja elektrike, vode, davka in nekaj osebnih vprašanj ter dodal, da takšne račune po zakonu ni treba hraniti več kot 1 leto in ker je to 20 let nazaj, je nelogično zahtevati od stranke račune. Nadaljeval je, da je končno začel živeti v Mostarju v marcu leta 1991, k čemur je priložil tudi dokument z dne 12. 3. 1991, s katerim je dobil dodatna sredstva zaradi povečanih stroškov stanovanja, da lahko plača najemnino za stanovanje. Nadaljeval je, da je potem izbruhnila vojna v SFRJ, sredi leta 1991 in ni bilo mogoče potovati. Niti ni mogel zapustiti garnizona Mostar in prihajati v Slovenijo, ker je bil v stanju konstantnega alarma -zaradi dejanj vojnih letal z letališča Mostar po Hrvaškem. Priložil je dokumente od 26. 9. 1991 in 22. 11. 1991, kjer se po njegovem mnenju vidi, da je dobil Strogi Ukor (mnogo več kot opomin), ker je imel negativen vpliv na bojno pripravljenost vojaške enote. Dodal je, da je v bistvu eden od oficirjev, ki so leta 1991 nasprotovali vojni, isto kot je leta 1989 bil v nasprotju z obnašanjem JLA v Sloveniji in je že takrat podpiral ustavne pravice Slovenije za osamosvojitev kot le redki oficirji - neslovenci. Iz SKJ pri JLA je bil izključen leta 1989. Pojasnil je tudi, da je bilo v pogojih vojne 1991 in 1992 zelo tvegana demobilizacija in ni hotel pobegniti-dezertirati, zaradi morebitne kazenske ovadbe. Šele leta 1992 so dovolili demobilizacijo; pojasnil je, da verjetno zaradi negativnega vpliva na vojaško enoto, kot „protivnik“ vojne v vojnem stanju, ki pa je bila zabeležena v vojaški knjižici 19. 4. 1992, ki jo je že priložil. V maju 1992 se je vrnil v Slovenijo kot civilist, vendar ni mogel ostati, ker je bil izbrisan in je postal tujec, z vsemi omejitvami za bivanje tujcev v Sloveniji. Dokaz, da je v naslednjih 10 letih do 2001 pogosto prihajal v Slovenijo je razvidno iz pečatov v potnem listu. Dodal je, da je bilo prihodov veliko več kot pa je žigov v potnih listih. Drugih dokazil glede vstopov, računov za kratke obiske pa nima, ker ni vedel, da jih bo potreboval leta 2014, kar je po njegovem mnenju tudi nelogično zahtevati po tolikih letih. Nadaljeval je, da v kratkih dovoljenih časih obiskov v Sloveniji ni mogel najti zaposlitve (poroka in podobno), kar je pogoj, da bi lahko ostal. Na koncu je poudaril, da so žigi zadosten dokaz, da je večkrat prišel v Slovenijo ter da je tudi logično, da je pogosto prihajal, ker je bil relativno blizu Slovenije. K svoji izjavi je priložil fotokopijo odločbe Vojne pošte Cerklje z dne 21. 1. 1991 v tujem jeziku, fotokopijo odločbe Vojne pošte Divulje (Split) z dne 12. 3. 1991 v tujem jeziku, fotokopijo "Strogi ukor Vojne pošte Mostar z dne 26. 9. 1991 v tujem jeziku, fotokopijo odgovora na pritožbo zoper Strogi ukor Vojne pošte Mostar z dne 22. 11. 1991 v tujem jeziku ter fotokopijo odločbe Saveza komunista Jugoslavije, Organizacija SK u vojnoj jedinici 3363, Statutarna komisija z dne 19. 5. 1989 v tujem jeziku.

5Dne 11. 11. 2014 je tukajšnji organ prejel še zapisnik o zaslišanju, ki ga je Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu, opravilo dne 4. 11. 2014. Na zaslišanju je A.A. pojasnil, da se točnega meseca zapustitve Slovenije ne spomni, misli pa, da je bilo to v prvi polovici leta 1991, ker je v tem obdobju večkrat potoval na relaciji Brežice - Mostar, saj je selil osebne stvari in urejal nekatera osebna vprašanja, z ozirom na to, da je moral izprazniti stanovanje (imel je vojaško stanovanje). Dokazil nima, saj takrat še ni bilo meje in ni potreboval potnega lista, meni pa, da je iz njegove vojaške knjižice dovolj razvidno, da je zapustil Brežice in bil premeščen v Mostar. Na vprašanje, kdaj se je po tej zapustitvi prvič poskusil vrniti nazaj v Republiko Slovenijo, je odgovoril, da kolikor se spomni, je to bilo maja 1992. Pojasnil je, da je takrat maja prišel v Brežice, mejo je prestopil na MP Obrežje s svojim potnim listom (SFRJ, izdan v Brežicah, 21. 12. 1989). Pečata v potnem listu, ki bi to dokazoval, nima. Potoval je z avtobusom, pri prestopu meje ni imel težav. To je bil njegov prvi poskus vrnitve. Na vprašanje, ali ima kakšna dokazila glede poskusov vrnitev, ki jih je navedel oz. ali lahko to potrdi kakšna priča, je odgovoril, da razen pečatov v potnem listu, da je večkrat potoval skozi Slovenijo, nima drugih dokazil. Tudi priče nima. Na poziv, da podrobno opiše vse poskuse vrnitve v Slovenijo, z datumsko opredelitvijo (mesec, leto), in sicer od datuma, ko je prvič zapustil Slovenijo, je odgovoril, da se točno ne spomni, ampak pečati v potnih listih dokazujejo, da je vstopal in izstopal iz Slovenije, najpogosteje v Avstrijo, kjer je živel. Datumov se ne spomni, vedno pa je odhajal v Brežice na občino, Cesta prvih borcev in spraševal za možnosti življenja in dela v Sloveniji. Vedno je dobil podoben odgovor, da je po izbrisu postal službeno tujec in so zakonski pogoji zdaj za njega težji. Dodal je, da ker so bili težki pogoji, ni uspel narediti ničesar. Drugih dejanj v zvezi s svojo vrnitvijo v Slovenijo kot iskanje informacij na občini v Brežicah, ni opravil, ker bi bilo nelegalno živeti v Sloveniji dalj časa in iskati delo ali ženo ali podobne možnosti, da bi ostal v Sloveniji. Na vprašanje, zakaj si ni nikoli uredili kakšnega statusa v Republiki Sloveniji glede na to, da je od leta 1993 do 1997 živel v Avstriji in da se je večkrat vračal v Slovenijo, je pojasnil, da zato, ker so bili splošni zakonski pogoji težki. V tem času si ni poskušal urediti statusa, ker je ocenjeval, da nima pogojev. Ni si mogel najti dela v Sloveniji, zato tudi ni mogel zaprositi za izdajo dovoljenja za prebivanje. Za kakršenkoli status v Sloveniji do sedaj ni zaprosil, ker ni poskušal, ker je imel omejene možnosti oziroma je menil, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Glede na to, da je živel od leta 1997 do 1999 v Avstriji s študentsko vizo, je bil pozvan, da pojasni, zakaj si ni na ta ali drugačen način uredil statusa tudi v Sloveniji, saj je bil v Avstriji ravno tako tujec, kot v Sloveniji, je odgovoril, da v Sloveniji ni imel stanovanja niti prebivališča, kjer bi lahko bil tekom študija. Nadalje je bil pozvan, da opiše še vse poskuse vrnitve v Slovenijo od začetka leta 1996 do sredine leta 2001. Odgovoril je, da vsi dokazi, s katerimi razpolaga, so pečati v potnih listih (kopije je predložil že pri predhodnem zaslišanju). Večkrat je tranzitiral preko Slovenije, vedno se je na občini ali upravni enoti (ne spomni se točno) zanimal za možnosti njegove vrnitve v Slovenijo, a mu je bilo vedno rečeno, da ne izpolnjuje pogojev. Točnih datumov, kdaj vse je bil v Brežicah in se zanimal za možnosti vrnitve, se ne spomni. Dodal je še, da se te datume lahko poveže s pečati iz potnih listin. Nadalje je pojasnil, da je z vsakim obiskom v Brežicah na občini oz. upravni enoti poskušal pridobiti informacije o možnostih njegove vrnitve v Slovenijo oziroma o morebitnih zakonskih spremembah, ki bi mu omogočile vrnitev v Slovenijo. Dodal je tudi, da ga je ob vsakem obisku v Sloveniji zanimalo samo, če je prišlo v zvezi z izbrisanimi do zakonskih sprememb, na osnovi katerih bi se lahko vrnil v Slovenijo. Na vprašanje, zakaj si vse do danes nikoli ni uredil statusa v Republiki Sloveniji, je odgovoril, da zaradi težkih, neliberalnih zakonskih pogojev, predvsem za delo. Glede dokazil o njegovih poskusih vrnitve je odgovoril, da ima samo potne liste s pečati mejnih organov, ki dokazujejo, da je potoval v in skozi Slovenijo. Drugih dokazil in prič pa nima.

6Ravnanja, ki kažejo na to, da se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, so npr. pridobitev vizuma ali poskus pridobitve vizuma, nadalje poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, pa je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja v Republiki Sloveniji in podobno. Npr. zgolj pridobitev vizuma z namenom obiska sorodnikov ali turističnega obiska, po izteku katerega je oseba Republiko Slovenijo zapustila, še ne pomeni, da je oseba nameravala tudi ostati v Republiki Sloveniji in nadaljevati z dejanskim življenjem, temveč morajo na to nakazovati tudi njena druga ravnanja.

7Tukajšnji upravni organ je na podlagi dokazil, uradnih evidenc organa, življenjepisa in ustnih izjav A.A. v postopku ugotovil, da imenovani sodi v prvo kategorijo tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Bosne in Hercegovine, in na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer na naslovu ..., Brežice. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo njegovo stalno prebivališče na naslovu ... dne 26. 2. 1992 odjavljeno na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Glede na ugotovitve, da je bil A.A. na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji bi moral, skladno s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolniti še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Zato je tukajšnji upravni organ v postopku nadalje ugotavljal izpolnjevanje navedenega pogoja. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz 3. odstavka 1.č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena.

8V postopku je bilo ugotovljeno, da razlog zapustitve Slovenije leta 1991 A.A. ni bil zaradi posledic izbrisa, pač pa je Slovenijo zapustil, ker je dobil kot oficir JLA prekomando v Mostar. Ker njegova zapustitev Slovenije ni bila posledica izbrisa, je pogoj upravičene odsotnosti izpolnjen, če odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti.

9Iz njegove izjave na zapisnik z dne 18. 9. 2013 je razvidno, da je Slovenijo zapustil v začetku leta 1991. Pri ponovnem zaslišanju dne 4. 11. 2014 pa je izjavil, da se točnega meseca zapustitve Slovenije ne spomni, misli pa, da je bilo to v prvi polovici leta 1991. Dne 11. 11. 2014 pa je tukajšnji organ prejel še njegovo pojasnilo glede zadnjega zaslišanja. V navedenem dopisu je pojasnil, da mu je bil sicer 21. 1. 1991 izdan dokument glede vrnitve vojaškega stanovanja v Brežicah, vendar je potem porabil še dopust in je bil še večinoma v Sloveniji, da je rešil ostale uradne ter osebne zadeve. Misli, da je končno začel živeti v Mostarju v marcu 1991, saj je takrat dobil dodatek zaradi povečanih stroškov stanovanja, da je lahko plačal najemnino za stanovanje, saj je bil kot oficir premeščen v Mostar, kot dokazilo pa je priložil ta dokument. Potem je izbruhnila vojna v SFRJ sredi leta 1991 in je bilo nemogoče potovati. Iz navedenega sledi, da je bila odsotnost A.A. iz Republike Slovenije več kot eno leto, vendar je bila ta odsotnost upravičena, saj se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za obdobje prvih petih let, in sicer od marca leta 1991 do marca leta 1996.

10Na obeh zaslišanjih je imenovani navedel, da je od leta 1993 do 1997 prebival v Avstriji. Junija je šel v Avstrijo, kjer se je s slovenskim potnim listom in z ostalo osebno dokumentacijo prijavil kot begunec. Dne 20. 9. 1993 je na Veleposlaništvu BiH na Dunaju dobil potni list BiH, saj stari potni list SFRJ ni bil več veljaven. V Avstriji je ostal do leta 1997, med drugim tudi, ker je imel brezplačno zdravstveno oskrbo, saj so mu leta 1993 odkrili sladkorno bolezen. Navedel je, da je v času, ko je bil v Avstriji, večkrat prihajal v Slovenijo in se zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb glede izbrisanih, da bi se lahko vrnil. Od leta 1997 do 1999 je živel v Avstriji s študentsko vizo, saj je študiral pravo in zemljepis na Dunaju. Leta 1999 pa je odšel živeti nazaj v Mostar. Poudaril je, da z vstopom v Slovenijo ni imel težav, ker je imel veljavne avstrijske vizume. Pojasnil je, da je v vsem obdobju do konca leta 2004 in tudi kasneje, bil tudi večkrat na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu in se zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb v zvezi z izbrisanimi in če se ima možnost vrniti v Slovenijo. Tudi na drugem zaslišanju je pojasnil, da je vedno, ko je vstopil v Slovenijo, odhajal na občino v Brežice in spraševal za možnosti življenja in dela v Sloveniji ter vedno dobil podoben odgovor, in sicer da je po izbrisu postal tujec in so zakonski pogoji za njega težji. Pojasnil je tudi, da je v tem času živel v Avstriji, vendar pa si v Sloveniji ni nikoli uredil statusa, ker so bili splošni zakonski pogoji težji. Niti si ni poskušal urediti statusa v Sloveniji, ker je ocenjeval, da nima pogojev oziroma ima omejene možnosti ter je menil, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Glede na to, da je od leta 1997 do 1999 živel v Avstriji s študentsko vizo, je bil pozvan, da pojasni, zakaj si ni na takšen ali drugačen način uredil statusa tudi v Sloveniji, saj je bil v Avstriji ravno tako tujec, kot v Sloveniji. Odgovoril je, da v Sloveniji ni imel stanovanja niti prebivališča, kjer bi lahko bil tekom študija. Tudi za obdobje od začetka leta 1996 do sredine 2001 so dokazi, s katerimi razpolaga, pečati v potnih listinah. Dodal je, da je večkrat tranzitiral preko Slovenije in se vedno na občini ali upravni enoti zanimal za možnosti njegove vrnitve v Slovenijo, a mu je bilo vedno rečeno, da ne izpolnjuje pogojev.

11Iz žigov v predloženih fotokopijah potnih listov je razvidno, da je v obdobju od leta 1994 do 1998 večkrat prestopal meje (v Slovenijo ali iz Slovenije). Na podlagi predloženih dokazil ter izjav A.A. na zapisnik, za obdobje od marca 1996 do marca 2001, je razvidno, da se je večkrat vračal v Slovenijo. Poudaril je tudi, da se je vedno na občini zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb glede izbrisanih, da bi se lahko vrnil. Prav tako so iz predloženih fotokopij potnih listov razvidni vstopi ter izstopi iz Slovenije v tem obdobju do leta 1998, vendar pa so bili ti obiski Slovenije, po njegovih izjavah le kratkotrajni oz. samo za en dan, saj je skozi Slovenijo zgolj tranzitirali. V tem obdobju je do leta 1999 prebival v Avstriji, kjer je v obdobju od 1997 do 1999 v Avstriji tudi študiral. Na podlagi navedenega je razvidno, da ravnanja A.A. v obdobju od 1996 do 2001 niso kazala na to, da se je poskušal vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Jasno je razvidno, da se je sicer vračal v Slovenijo, vendar v večini primerov zgolj v tranzitu, saj je bilo njegovo življenje v Avstriji, kjer je študiral, kjer je imel dekle in kjer je bilo središče njegovih življenjskih interesov. V izjavah je vedno poudarjal, da se je zanimal na občini oz. upravni enoti v Brežicah ali so kakšne spremembe glede izbrisanih v Sloveniji ter ali ima kakšne možnosti za vrnitev v Slovenijo. Glede na številne obiske pri uradnih organih, je bil seznanjen, kot je tudi sam navedel, da je sedaj tujec in bi moral izpolnjevati določene pogoje za ureditev statusa tujca v Republiki Sloveniji. V kolikor bi bil njegov dejanski namen vrniti se v Slovenijo z namenom nadaljevanja življenja, bi ob tolikokratnih obiskih tudi podal kakršnokoli vlogo za ureditev statusa. Vendar pa je verjetno, glede na to, da je bilo njegovo življenje v Avstriji, le želel pridobiti določeno pravico na podlagi izbrisanih. Že njegovo dejanje leta 1993 nakazuje na njegov namen prebivanja v Avstriji, saj se je kot begunec prijavil v Avstriji in ne v Sloveniji. Prav tako si je moral v Avstriji nato urediti status tujca, ravno tako, kot bi si ga moral urediti v Sloveniji, saj je bil tako v Avstriji kot v Sloveniji takrat »tujec«, ki si mora status prebivanja v državi še urediti. Takrat se je odločil za življenje v Avstriji. Tudi kasneje, ko si je urejal status na podlagi študija, se je odločil za življenje v Avstriji in ne Sloveniji. Pojasnil je tudi, da se je za Avstrijo odločil med drugim tudi zaradi brezplačne zdravstvene oskrbe. Organ ugotavlja, da se je A.A. torej zavestno odločil za življenje v Avstriji že zaradi boljših ekonomskih, socialnih, zdravstvenih pogojev. V izjavi je imenovani tudi pojasnil, da ni prišel živeti v Slovenijo, ker ni imel dela, stanovanja, niti prebivališča. Vse to si je tudi leta 1993 moral urediti v Avstriji, kot bi si to moral urediti v Sloveniji. Za dokazovanje izpolnjevanja teh pogojev pa se ni odločil. Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za obdobje nadaljnjih petih let, in sicer od marca leta 1996 do marca leta 2001.

12Dne 25. 5. 2015 je bil A.A. z navedenimi ugotovitvami v postopku tudi pisno seznanjen. Predmetni dopis je bil A.A. vročen dne 29. 5. 2015. Na navedeni dopis je organ dne 4. 6. 2015 prejel odgovor A.A., v katerem pojasnjuje, da je prejel dopis ter povzema ugotovitve. V dopisu pojasnjuje, da misli, da njegovo ravnanje kaže na to, da se je v času odsotnosti večkrat poskušal vrniti v Slovenijo, kar dokazujejo žigi o vstopu in izstopu iz Slovenije. Nadaljuje, da ni realno, da se iščejo dodatni dokazi iz časa pred 15-20 leti, da je poskušal dobiti delo. Pojasnjuje, da je citirani zakonski pogoj jasen, saj navaja pogoj, da če se je oseba poskušala vrniti, on pa se je večkrat vrnil. Pojasnjuje, da so bili tranzitni in kratki obiski Slovenije edino mogoči, da pa je splošno znano, da so bili zakonski pogoji za tujce restriktivni. Nadaljuje, da je bilo dobiti službo ali delo, še dodatno težko in omejeno v njegovem primeru, leta 1996 je imel 35 let in diabetes, torej življenje, ki je vsakodnevno odvisno od zdravil. Vztraja, da so državni žigi kredibilni in zadostni dokazi. Ponovno je poudaril, da je bil v Sloveniji večkrat in se zanimal za delo v Sloveniji, Avstrija pa ni bila v centru njegovega dejanskega življenja, ker je bil tam začasno s kratkoročnimi vizami. Poudaril je, da je bila Slovenija center njegovega interesa in dejanskega življenja, saj je tu živel že prej, poznal je kulturo in je imel stalno prebivališče, iz katerega pa so ga po njegovih besedah državni organi Slovenije nezakonito izbrisali. Če ga ne bi, bi imel lukrativno slovensko državljanstvo, kot mu je bilo potrebno, sedaj pa ga ne more dobiti tudi, če dobi dovoljenje za prebivanje zaradi omejitve iz čl. 1č. odst. 5. ZUSDDD.

13Glede na navedbe, ki jih je A.A. podal v dopisu, organ pojasnjuje, da je dokazovanje dejstev v postopku, in sicer v obliki listin, preko prič ali na drug način, izključno na strani stranke. Stranka je v postopku imela možnost dokazovati dejstva s svojo izjavo, listinami ter pričami. Dokazila glede vstopov in izstopov iz Slovenije, so bila tudi upoštevana. Organ ne zanika, da se je A.A. v tem obdobju tudi dejansko večkrat vračal v Slovenijo, vendar pa to ne dokazuje, da se je imenovani v obdobju od marca leta 1996 do marca leta 2001 poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Kot je že bilo omenjeno, bi si v primeru, da bi se dejansko nameraval vrniti v Slovenijo in tu tudi živeti, vsaj poskušal urediti kakšen status. V Sloveniji je bil tujec, kar je ob obiskih državnih organov v Sloveniji tudi ugotovil. Vendar pa je bil istočasno tujec tudi v Avstriji. Bolezen, ki jo je navedel kot omejitev, oviro za urejanje statusa v Sloveniji, ga pri urejanju statusa v Avstriji ni ovirala. Organ ugotavlja, da navedbe, ki jih je A.A. povzel v dopisu, ne spremenijo ugotovljenih dejstev in ne dokazujejo nasprotno od ugotovljenega.

14V pritožbi je tožnik uveljavljal, da ni logično, da mu organ za prvo obdobje prizna da je Slovenija bila center njegovih interesov, v drugem obdobju pa ne. Njegovo ravnanje ravnanje je bilo isto v obeh obdobjih. Poskusi vrnitve v Slovneijo so bili večji v drugem obdobju. Pojem "ravnanje" kot pogoj iz 4. odstavka člena 1.č ZUSDDD, ni definiran v tem zakonu, in ga je uprava v postopku uporabila popolnoma svobodno. Morala bi upoštevati načelo in dubio pro reo. Postopek je začet z enim standardom (priznani so žigi iz potnega lista, in priznane splošne zakonske omejitve za delo in bivanje tujcih), vendar pa je končan z nasprotujočim standardom. Logično je, da takrat ni mogel vedeti, da mora hraniti dokazila, da je iskal zaposlitev v Republiki Sloveniji. Kratki in pogosti obiski so bili edino mogoči in v teh kratkih časih je poskušal najti "navadno delo". Iskati službo kot šolani častnik (ali državno službo) je bilo nelogično, pravno nemogoče brez državljanstva v Republiki Sloveniji in še to z diabetesom.

15Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve pritožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica razloga oziroma razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tudi ne more biti upravičena. Pritožnik je Republiko Slovenijo zapustil že v prvi polovici leta 1991, torej še pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1 in 30/91-1), izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Pritožnik Republike Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč, kot je na zapisnik, sestavljen pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, izjavil tudi sam, zaradi tega, ker je kot oficir JLA dobil prekomando v Mostar, kjer je živel in delal do 19. 4. 1992. Pritožnik je torej Republiko Slovenijo zapustil prostovoljno. Pritožnik je v izjavah, ki jo je v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, kot stranka v postopku, podal na zapisnik pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, sicer navedel tudi razlog, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer in kasneje tudi zaradi zdravstvenih razlogov, vendar po mnenju ministrstva tega ni tudi dokazal oziroma predlagal izvedbe dokazov, ki bi navedena dejstva potrdili oziroma izkazali. Pritožnik je, kot izhaja iz izjav in kopij potnih listov, sam izjavil, da je v letu 1991 večkrat prišel v Republiko Slovenijo zaradi ureditve osebnih stvari oziroma zaradi selitve le teh v Mostar ter, da se je v Republiko Slovenijo prvič vrnil že meseca maja 1992 in odšel na Občino Brežice, da bi dobil slovensko državljanstvo in se nato takoj vrnil preko Madžarske v Srbijo. Dokazov o tem ni predložil. Ministrstvo ugotavlja, da pa iz dokazov v spisu, to je potnega lista SFRJ na strani 19 in 29 ter izjav pritožnika izhaja, da je pritožnik meseca junija 1992 odšel v Avstrijo, kjer je imel dekle in tam pridobil vizum z veljavnostjo od 3. 11. 1992 do 30. 4. 1993. Ministrstvo prav tako ugotavlja, da je pritožnik v Avstriji na podlagi vizumov (kopije potnih listov) neprekinjeno prebival do 25. 10. 1999. Glede na navedeno Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije organ prve stopnje opozarja, da samo navedba razloga pritožnika za svojo odsotnost iz Republike Slovenije v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, to je, da se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, še ne pomeni da je ta razlog za upravičeno odsotnost tudi izpolnjen, ampak ga mora pritožnik tudi dokazati. Iz priloženih kopij potnih listov in izjav izhaja, da je pritožnik, kot je bilo že pojasnjeno, odšel v Avstrijo že meseca junija leta 1992 in bi se lahko vrnil v Republiko Slovenijo, ampak je prostovoljno odšel v Avstrijo in si tam uredil status. Glede žigov v potnih listih, ki je pritožnik priložil, ministrstvo ugotavlja, da je pritožnik v letu 1993 večkrat potoval na relaciji Avstrija - Madžarska - Slovaška, v letu 1994 pa trikrat prehajal mejni prehod Šentilj, v letu 1997 prav tako trikrat mejni prehod Šentilj, ter v letu 1998 na relaciji Hrvaška -Slovenija -Avstrija. Iz izjav pritožnika in žigov v potnih listih ministrstvo ugotavlja, da je pritožnik Republiko Slovenijo samo prehajal, saj drugih dokazil oziroma prič, ki bi izkazovale drugače, ni predložil oziroma predlagal. Prav tako navedba razloga pritožnika za odsotnost iz Republike Slovenije v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, to je, da se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti zaradi zdravstvenih razlogov, po mnenju ministrstva ni izpolnjen oziroma izkazan. Ministrstvo ugotavlja, da je pritožnik sicer priložil kopijo izkaznice za diabetike, izdane leta 1995 s strani klinike na Dunaju, iz katere izhaja, da jo je v letu 1995 večkrat obiskal, ne izhaja pa, ne iz priloženih dokazil in izjav pritožnika, da se prav zaradi te zdravstvene težave ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo. Iz izjav pritožnika pa izhaja, da si v obdobju od leta 1993 do 1999, ko je živel v Avstriji ni zaprosil niti poskušal urediti statusa v Republiki Sloveniji zaradi tega, ker so bili zakonski pogoji težki, saj ni mogel najti dela v Sloveniji.

16Glede na navedeno je ugotovitev organa prve stopnje, navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe o tem, da pritožnik pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjuje za obdobje od 1991 do 1996, ker se zaradi vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, nepravilna. Ministrstvo tako ugotavlja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, saj je v Republiki Sloveniji dejansko živel od 6. 9. 1989 pa do začetka leta 1991, ko je Republiko Slovenijo, zaradi tega, ker je kot oficir JLA dobil prekomando v Mostar, kjer je živel in delal do 19. 4. 1992, prostovoljno zapustil in se od tedaj v Republiko Slovenijo ni vrnil in nadaljeval z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji ampak, kot je bilo že pojasnjeno, je odšel v Avstrijo že meseca junija leta 1992 in si tam uredil status. Ministrstvo pa ugotavlja tudi (za razliko od organa prve stopnje), da pritožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica enega od razlogov, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, zato njegova odsotnost iz Republike Slovenije tudi ni dopustna oziroma upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja, kljub njegovi odsotnosti iz Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji izpolnjen. Z razliko od organa prve stopnje ministrstvo meni, da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, ker pritožnik ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, in ne, kot zmotno meni organ prve stopnje, ker pritožnik ni izkazal poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

17V tožbi tožnik sodišču predlaga, da razsodi, da se prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD ugodi, podredno pa predlaga sodišču, da odpravi akt in se zadeva vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Iz vseh izjav tožnika v upravnem postopku jasno izhaja, da je tožnik uspel izkazati upravičeno odsotnost iz razloga iz 4. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno je slednje ugotovil tudi prvostopenjski upravni organ. Ministrstvo pravi, da sama navedba razloga pritožnika za svojo odsotnost iz Republike Slovenije v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, tj. da se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, še ne pomeni, da je ta razlog za upravičeno odsotnost tudi izpolnjen, ampak ga mora pritožnik tudi dokazati. Stališče Ministrstva za notranje zadeve je napačno in v nasprotju s podatki iz spisa, posledično pa je podan tudi izpodbojni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Iz vseh navedb tožnika v predmetnem postopku je namreč jasno razvidno, da ni prostovoljno zapustil Slovenije, marveč je to storil na podlagi odredbe JLA (prekomande), na podlagi takšnega ukaza pa je Slovenijo moral zapustiti. Razlog za njegov odhod iz Slovenije je bil izven sfere njegovega vpliva, prav takšni pa so tudi razlogi, ki so mu vrnitev v Slovenijo od sredine leta 1991 tudi preprečevali. Tožnik je v postopku predložil dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bil v času, ko je bilo zaradi vojne prehajanje meje onemogočeno, v Mostarju, kar po tožnikovem prepričanju zadostuje za izkaz dejstva, da se ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi razlogov izven njegove sfere (vojne in njegovega poklica - dela kot oficirja JLA). Pri tem pa tožeča stranka še opozarja, da stališče drugostopenjskega upravnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi ne bi bil uspel dokazati izpolnjenosti pogoja upravičene odsotnosti, v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj stranki upravnega postopka nalaga nesorazmerno breme v postopku dokazovanja. Svoje navedbe je tožnik dokazoval s fotokopijami potnih listov, in sicer z žigi, ki dokazujejo prestop državne meje. Tožnik se ne strinja tudi z razlogovanjem tožene stranke, da iz z njegovih izjav in dokazil sicer izhaja, da se je v obdobju od marca 1996 do marca 2001 večkrat vračal v Slovenijo in se zanimal za možnost vrnitve oz. se je zanimal, ali so kakršnekoli spremembe v zvezi z izbrisanimi. Vendar zgolj vstop v Slovenijo in njegovo osnovno zanimanje ne kažejo na to, da je dejansko želel nadaljevati z življenjem v Sloveniji, saj bi, če bi bil to res njegov namen, bila njegova dejanja v zvezi s tem tudi konkretnejša in intenzivnejša in bi si lahko poskusil status urediti npr. v vložitvijo vloge tudi po Zakonu o tujcih, iskati zaposlitev itd. S strani organov je bil seznanjen. da je tujec in da je za izdajo dovoljenja za prebivanje potrebno izpolnjevati določene pogoje. Za dokazovanje izpolnjevanja pogojev pa se ni odločil. Tožeča stranka na tem mestu izpostavlja, da ni sporno, da v predmetnem obdobju ni nikoli zaprosila za dovoljenje po Zakonu o tujcih, vendar je po presoji tožeče stranke sporno stališče prvostopenjskega organa, da bi na ta način tožeča stranka edino mogla izkazati ustrezno konkretnost in intenzivnost ravnanj oz. prizadevanj za vrnitev v Slovenijo. Kot izhaja tudi iz same vsebine odločbe prvostopenjskega upravnega organa, so namreč tožnika na Občini Brežice opozorili, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja (torej ni mogoče govoriti zgolj o subjektivni bojazni tožnika, o morebitni zavrnitvi njegove prošnje). Zgoraj navedeno stališče upravnega organa prve stopnje je torej sporno zlasti z vidika logične presoje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik sploh mogel zaprositi za dovoljenje po Zakonu o tujcih (in ali bi v njegovem položaju to sploh imelo kakšen smisel, upoštevaje realne možnosti za pridobitev dovoljenja v tožnikovem primeru - pogojev po Zakonu o tujcih očitno ni izpolnjeval).

18Še toliko bolj je po presoji tožnika sporen na tej podlagi sprejet zaključek, da bi si tožnik, vse tisto, kar si je bil mogel urediti v Avstriji, mogel urediti tudi v Sloveniji, zaradi česar upravni organ ugotavlja, da se je tožnik zavestno odločil za življenje v Avstriji, posledično pa ni izkazal dejanskega namena nadaljevanja življenja v Sloveniji. Dejstvo, da si je tožnik urejal podlago za bivanje v tujini, ne more biti odločilen argument za ugotovitev, da ni imel resnega namena vrniti se v Slovenijo, če se je poskusil vrniti in je to v zadostni meri izkazano, pa mu to ni uspelo iz razlogov, ki niso na njegovi strani.

19S tem v zvezi tožnik opozarja, da je potrebno ugotoviti, da je uspel v zadostni meri izkazati, da se je poskusil vrniti. V skladu s sodbo opr. št. I U 1885/2013 z dne 28. 5. 2014 je namreč potrebno ravnanje prosilca, da se poskuša vrniti v Slovenijo, obravnavati kot širok spekter ravnanj in ga presojati preko vseh njegovih aktivnosti. Tožnik posebej opozarja, da iz določila četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD izhaja, da lahko glede na okoliščine vsakega primera tudi enkratni poskus vrnitve v Slovenijo zadošča, da je pogoj iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD izpolnjen. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da tožnikovo večletno ponavljajoče se ravnanje - tj. poizvedovanje pri Občini Brežice in večkratni (četudi zaradi neurejenega statusa) zgolj tranzitni obiski v Sloveniji z namenom poizvedovanja o možnostih pridobitve dovoljenja za bivanje oz. ureditve statusa v Sloveniji, ne izkazujejo le tožnikovih poskusov vrnitve v Slovenijo, temveč tudi tožnikovo prizadevanje in željo po nadaljevanju dejanskega življenja v Sloveniji.

20V odgovoru na tožbo tožena stranka, za razliko od organa prve stopnje, meni, da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, ker pritožnik ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, in ne, kot zmotno meni organ prve stopnje, ker pritožnik ni izkazal poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tako vztraja pri navedbah v odločbi, zaradi česar naslovnemu sodišču predlaga, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

21Tožba je utemeljena.

22Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992. Upravno sodišče je že v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče v tovrstnih zadevah upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94), kar pomeni, da zakonitost izpodbijanega akta sodišče tudi presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) To zadeva tako razlago materialnega prava kot tudi dokazne standarde v tovrstnih zadevah, v zvezi s čimer pa je tožena stranka v tej zadevi ravnala nezakonito.

23V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2) ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Slovenij naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.9(9) Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10)

24V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

25Med strankama ni sporno, da je tožnik imel na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bil državljan druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da v preteklosti (pred letom 2013) tožnik ni zaprosil za slovensko državljanstvo ali dovoljenje za bivanje na način, da bi o tem imel neko potrdilo ali listinski dokaz in ni sporno, da je Slovenijo zapustil v prvih mesecih leta 1991, torej že pred izbrisom, ker je kot oficir JLA bil premeščen v Mostar. Slednje ne pomeni, da že zaradi tega, ker je zapustil Slovenije pred izbrisom, ne more biti upravičen do izdaje dovoljenja po ZUSDDD.

26Kajti Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta, obiska, službene odsotnosti in podobno, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana.

27Te okoliščine oziroma ta zakonski pogoj je izpolnjen tudi pri tožniku in glede tega je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in ni ustrezno upoštevala predloženih dokazov. Tožnik je bil namreč kot oficir JLA napoten na delo v BiH, čemur se je sicer očitno upiral, sicer ne tako da bi dezertiral v pravem pomenu besede, vendar je na druge načine kot oficir nasprotoval ravnanjem JLA, dobil je strogi ukor (dne 26. 9. 1991) zaradi negativnega vpliva na bojno pripravljenost, iz SKJ je bil izključen že meseca maja leta 1989, v vojaški knjižici pa je bil v aprilu 1992 zabeležen kot „nasprotnik“ vojne v vojnem stanju, v mescu aprilu 1992 pa se je tudi demobiliziral in je zato v tožnikom primeru treba uporabiti drugo alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik se kot (bivši) oficir JLA razumljivo ni mogel vrniti v Slovenijo potem, ko je bil izbrisan, in je imel stigmo oficirja oziroma bivšega oficirja JLA. Poleg izbrisa so k temu prispevale vojne razmere in njegovo zdravstveno stanje, saj je zbolel (diabetes), kar je v postopku tudi prepričljivo dokazoval, in je kot begunec dobil zdravstveno oskrbo v Avstriji. Dejstvo, da je tožnik lahko prišel v Slovenijo čez mejo kot civilist, kar mu je uspelo s potnim listom SFRJ meseca maja 1992, ne pomeni, da bi tožnik takrat v Sloveniji lahko tudi ostal, saj ni imel zakonitega naslova za bivanje zaradi izbrisa. Dejstvo, da si je našel zaščito v Avstriji, ker v Sloveniji za to ni imel pogojev, ne pomeni nujno, da je opustil namero za bivanje v Sloveniji. Takšno sklepanje tožene stranke je upoštevajoč sodbo v zadevi Kurić and others v. Slovenia očitno napačno ter enostransko (neživljenjsko) in zato nezakonito. To pomeni, da je prvostopenjski organ na podlagi dejstev, ki so bila organu znana v času prvostopenjske odločbe, imel zadostno podlago za oceno, da je pogoj dejanskega bivanje za obdobje prvih 5 let, to je od začetka leta 1991 do začetka leta 1996, podan v spletu 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

28Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Tožnik je bil izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se zaradi vojne, izbrisa in zdravstvenih razlogov ni mogel vrniti v Slovenijo za stalno. To pomeni, da bi moral tudi za obdobje petih let od 1996 do 2001 izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ V Slovenijo.

29Sodišče je v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti v drugem petletnem obdobju „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

30Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

31Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

32Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(18) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

33Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da je od leta 1997 do 1999 živel v Avstriji s študentsko vizo, kjer je študiral pravo in zemljepis, leta 1999 pa je šel živet nazaj v Mostar. V tistem času z vstopom v Slovenijo ni imel težav, ker je imel veljavne avstrijske vizume. Do leta 2004 je bil večkrat na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu in se je zanimal, če je prišlo do kakšnih sprememb v zvezi z izbrisanimi in če ima kakšno možnost vrnitve v Slovenijo. O možnostih življenja in dela pa je spraševal tudi na Občini v Brežicah. Iz priloženih fotokopij potnih listov so razvidni vstopi in izstopi iz Slovenije v obdobju od leta 1998 naprej. Njihova intenzivnost preko prehodov Gruškovje in Obrežje je bila visoka: 23. 3. 1998, 9. 4. 1998, 3. 9. 1998, 3. 2. 1999 in v ugotovitvenem postopku je tožena stranka preverila in ugotovila, da tožnik ni bil v nobenem kaznovalnem postopku. Tudi, če so se številni vstopi v Slovenijo dejansko končali le kot prehodi v „tranzitu“, ker tožnik ni uspel na zakonit način ostati v Sloveniji, to ne pomeni, da je opustil namero, da bi imel v Sloveniji „središče življenjskih interesov“ v smislu ekonomskih in socialnih vezi, saj upravičena odsotnost zaradi razlogov iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji (1. odstavek 1.č člena ZUSDDD). Poskus ureditve statusa bivanja, ki bi bil podprt z listinskim dokazom, ni nujen formalni dokaz, ki bi ga tožnik moral predložiti, da bi dokazal izpolnjevanje dejanskega prebivanja v drugem petletnem obdobju. S tem bi bilo žrtvam izbrisa naloženo preveliko dokazno breme oziroma z drugačno, bolj strogo, razlago dokaznih standardov ne bi bilo mogoče dati ZUSDDD razlage, ki bi bila skladna z sodno odločbo ESČP v zadevi Kurić in ostali. Varstvo človekovih pravic mora biti namreč praktično izvedljivo, ne pa zgolj teoretično oziroma na papirju. Ker je tožena stranka v nasprotju z zgoraj opisano razlago ZUSDDD v luči sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali prestrogo obravnavala dokazne standarde, je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

34Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

------------

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Kurić and others v. Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413.

opomba (3) : Ibid. odst. 356.

opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Kurić and others v. Slovenia, odst. 341-349.

opomba (6) : Ibid. odst. 351-353.

opomba (7) : Ibid. odst. 354-359.

opomba (8) : Ibid. odst. 267-268.

opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292.

opomba (11) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (12) : Ibid. odst. 299.

opomba (13) : Ibid. odst. 302.

opomba (14) : Ibid. odst. 303.

opomba (15) : Ibid. dost. 292.

opomba (16) : Ibid. odst. 293.

opomba (17) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998.

opomba (18) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.