VDSS sodba in sklep Psp 292/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na lastnost oziroma status upokojenke za obdobje od 11. 5. 2012 do 24. 5. 2013 in priznanje in odmero starostne pokojnine in izplačilo 20.974,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremeni tako, da se v tem delu razveljavi in tožba zavrže.

II. V preostalem se pritožba glede oprave odločb toženca št. ... z dne 8. 7. 2015 in št. ... z dne 15. 4. 2015 in povračila stroškov postopka v I. delu v I. točkah primarnega in podrednega tožbenega zahtevka in II. točki tožbenega zahtevka, zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 8. 7. 2015 ter št. ... z dne 15. 4. 2015 in da ima tožnica lastnost oziroma status upokojenke za čas od 11. 5. 2012 do 24. 5. 2013 in se ji v tem obdobju prizna starostna pokojnina, toženec pa ji je dolžan izplačati 20.974,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska, ki bi ga tožnica prejela ob izplačilu pokojnine do plačila oziroma je toženec dolžan o odmeri in izplačevanju pokojnine odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in v istem roku izplačati zapadle zneske pokojnine in ji izplačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožnici izplačati v 60 dneh po plačilu dajatev. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in tistih določb, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost takšne odločitve ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da po samem zakonu preneha status zavarovanca v času pripora in v času izvajanja zaporne kazni. V času od 28. 2. 2012 dalje je bila v priporu in v tem času ne more imeti statusa zavarovanca. Glede pravnega naziranja o pravici do pokojnine opozarja na sporočilo za javnost v zvezi z novostmi na področju ureditve statusa v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju v skladu z ZMEPIZ-1A, ki ureja vprašanje uživalcev pokojnin, ki so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani v Poslovni register Slovenije kot družbeniki osebnih družb in imajo ta status naveden v družbah oziroma zavodih še nadalje, pri tem pa ne gre za tiste uživalce pokojnin, ki so uveljavljali pravico do pokojnine pred 1. 1. 2000 in obdržali lastništvo družb oziroma zavodov, v katerih so hkrati poslovodne osebe. Te osebe lahko svoj status najkasneje do 31. 1. 2015 uskladijo bodisi z izbrisom položaja družbenika ali poslovodne osebe ali z vložitvijo prijave v obvezno zavarovanje za najmanj 20 ur tedensko. Navaja, da je družbenica z ostalimi družbeniki od 11. 5. 2012 dalje, ostali družbeniki pa imajo vstop v različnih obdobjih, s tem, da je bila kot oseba pooblaščena za zastopanje s statusom direktorja od 11. 5. 2012 do 31. 12. 2014, izbris pa je bil objavljen 27. 1. 2015. Zatrjuje, da je toženec odločal arbitrarno in da v enakih primerih ni odločal enako oziroma je ravnal v nasprotju z zakonom in s pojmovanjem temeljnih pravic. Meni, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Toženec po njeni zahtevi njenega statusa ni uredil tako, da bi ji izplačeval starostno pokojnino oziroma je celo izdal odločbo, da gre za preplačilo. Na samem naroku je ugovarjala tudi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Obravnavani spor se nanaša na tožničino zahtevo vloženo pri tožencu 12. 3. 2015, s katero je uveljavljala razveljavitev odločbe z dne 6. 12. 2013 o preplačilu starostne pokojnine v obdobju od 11. 5. 2012 do 23. 5. 2013 in o dolžnosti vračila neupravičeno izplačanega zneska.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pritožba vložena zoper odločbo toženca z dne 6. 12. 2013, z drugostopno odločbo z dne 28. 5. 2014 zavrnjena, zoper to odločbo pa tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Ker je s tem odločba toženca z dne 6. 12. 2013, dne 2. 7. 2014 postala dokončna in pravnomočna, se tožničina zahteva nanaša na razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbe na podlagi 183. člena ZPIZ-2 in na t.i. nepravo obnovo postopka.

6Predmet sodne presoje je v tem postopku dokončna odločba toženca z dne 8. 7. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 15. 4. 2015. S slednjo je toženec zavrnil zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 6. 12. 2013, ker je ugotovil, da z odločbo z dne 6. 12. 2013 ni bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje kot tudi z njo ni bila kršena nobena izmed določb zakona. Bistvo spora pa je ali so za razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbe toženca z dne 6. 12. 2013 izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2.

7Po 183. členu ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala (prvi odstavek). Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

8Dokončna odločba (konkretno odločba z dne 6. 12. 2013) se glede na citirano določbo ZPIZ-2 lahko razveljavi ali spremeni pod pogojem, da je bila s to odločbo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta ali tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda. Ti pogoji pa v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni.

9V konkretnem primeru je bila odločba z dne 6. 12. 2013 izdana na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki v prvem odstavku določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno, zavod pa lahko tudi odloči, da se preplačilo povrne v obrokih, največ v roku enega leta (tretji in peti odstavek 194. člena ZPIZ-2). Citirani prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2 glede vrnitve prejetega zneska napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ta v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku citirane določbe OZ pa je še izrecno določeno, da obstaja dolžnost vračila tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

10Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo pri izdaji odločbe z dne 6. 12. 2013 odločilno dejstvo, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 13. 9. 2013 ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine z dnem 10. 5. 2012 in odločeno, da se pokojnina od 24. 5. 2013 dalje ponovno izplačuje. Torej je v obdobju od 11. 5. 2012 do 23. 5. 2013 odpadla pravna podlaga za njeno izplačevanje. Zato je toženec odločil, da je tožnica pokojnino, izplačano za obdobje od 11. 5. 2012 do 23. 5. 2013 prejela neupravičeno in jo je dolžna vrniti.

11Pri odločitvi o preplačanih sredstvih določba 194. člena ZPIZ-2 ni bila kršena, prav tako pa ni bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa nobeden od pogojev določenih v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, ni izpolnjen.

12Takšni odločitvi in zaključku sodišča prve stopnje pritožba niti ne ugovarja oziroma zgolj pavšalno navaja, da so izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPIZ-2. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uživalce pokojnin, ki so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani v Poslovni register Slovenije in da je bila tožnica družbenica z ostalimi družbeniki od 11. 5. 2012 ter pooblaščena za zastopanje s statusom direktorja od tega dne ter do 31. 12. 2014 in nato izbris objavljen 27. 1. 2015, pa se ne nanašajo na obravnavani spor in glede izpolnjevanja pogojev iz 183. člena ZPIZ-2 na odločbi toženca z dne 6. 12. 2013 in z dne 28. 5. 2014. Sodišče pravnoformalno lahko odloča le v obsegu, kot je odločeno v izpodbijanih odločbah. Tožbo v obsegu, ki se nanaša na lastnost oziroma status upokojenke in na priznanje oziroma izplačevanje starostne pokojnine, bi zato sodišče prve stopnje moralo zavreči.

13Ker je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo odločb toženca z dne 8. 7. 2015 in z dne 15. 4. 2015, saj je ugotovilo, da pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev oziroma odpravo dokončne odločbe toženca z dne 6. 12. 2013 niso izpolnjeni, o teh vprašanjih, ki so glede na predsodni postopek, v tem sporu edino lahko odločilni, pa je toženec pravilno odločil s citiranima odločbama, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu glede odprave izpodbijanih odločb toženca in povrnitve stroškov postopka (I. točki primarnega in podrednega tožbenega zahtevka in II. točka tožbenega zahtevka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14V preostalem delu glede ugotovitve lastnosti oziroma statusa upokojenke za čas od 11. 5. 2012 do 24. 5. 2013, priznanja in odmere starostne pokojnine ter izplačila zneska 20.974,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da jo je v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo, ker za vsebinsko obravnavanje zadeve zaradi neizpolnjene procesne predpostavke določene v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), pogoji niso izpolnjeni in čeprav samo po sebi ne gre za pozitivno odločitev, pritožbi zaradi koristi stranke, v tem delu ugodilo.

15Glede na obrazloženo je zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.