VSRS sodba in sklep II Ips 350/92

Reviziji tretje tožene stranke se deloma ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje (slednja v doslej nerazveljavljenem delu) v delu, v katerem je tretji toženi stranki naloženo tudi plačilo 1.329,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1989 dalje do plačila, razveljavita in se tožba v tem delu proti tretjemu tožencu zavrže, sicer se reviziji tretje tožene stranke (v preostalem delu) in prve tožene stranke (v celoti) zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna tretji toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.800,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 185.000,00 IST z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje iz naslova plačila odškodnine za negmotno škodo. Tožeči stranki je prisodilo še 7.296,50 DEM z obrestmi kot povračilo gmotne škode. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbam toženih strank in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo toženim strankam naloženo plačilo 6.251,50 DEM z obrestmi ter v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, sicer pa je pritožbe toženih strank in tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasno revizijo prva in tretja tožena stranka.

Prvotožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in tožbeni zahtevek proti njej zavrne. V reviziji zatrjuje, da družbenopolitična skupnost ni odgovorna za škodo, ki jo z uporabo miličniških rekvizitov povzroči miličnik, če škoda ni bila povzročena z delom ali v zvezi z delom. V konkretnem primeru ni nastopila situacija, ko bi bilo potrebno posredovanje uradne oseb, ampak sta situacijo izzvala sam toženca za izvedbo njunega naklepnega kaznivega dejanja. Dejanje drugega toženca ni imelo nobene zveze z opravljanjem službe. Ob tem se revidentka sklicuje na ustavljeno sodno prakso.

Tretje tožena stranka uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter tožbo zavrže ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zatrjuje, da je bila glede odškodnine sklenjena vsaj delna poravnava s tožnico v kazenskem postopku, kar sta sodišči spregledali. Tožnica zato nima več pravice zahtevati odškodnine. Sicer pa se tretji tožnik ne strinja z odmero odškodnine za negmotno škodo zaradi okrnitve pravice osebnosti. Poleg tega se obrazložitev ne da preizkusiti, saj ni jasno, v čem je trpelo tožničino dobro ime in čast po „nezgodi“. Kot žrtev kaznivega dejanja bi se okolici morala smiliti. Njeno navajanje vzrokov za razvezo zakonske zveze še ne pomeni, da je bilo prizadeto njeno dobro ime in čast. Tožnica povezuje njen zakonski brodolom kot posledico kaznivega dejanja, da bi prišla do čim višje odškodnine. Enako velja za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu se vsiljuje povezava med težavami v zakonskem življenju, ki so bile prisotne že prej in niso posledica škodnega dogodka. Čeprav pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo nepravilno upoštevano pri odmeri višine odškodnine.

Revizija je bila vročena javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je na revizijo prvo tožene stranke odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da to revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija tretje tožene stranke je deloma utemeljena, revizija prve tožene stranke pa ni utemeljena.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljena na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil drugi toženec v času storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je tožnica utrpela škodo, zaposlen pri takratnem Republiškem sekretariatu za notranje zadeve kot miličnik - kurir. V času izvršitve kaznivega dejanja ni bil v službi, pri sebi pa je imel miličniško pokrivalo, pištolo in miličniški znak za zaustavljanje vozil. Ko je tožnico na cesti ustavil, ji je pokazal službeno izkaznico, tožnica pa ga je sprejela kot miličnika. Drugi toženec seveda v okviru svojih službenih dolžnosti ni bil pooblaščen za protizakonito ustavljanje vozil, odvzem prostosti in za psihično in fizično nasilje, ki mu je bila tožnica po ugotovitvah sodišč med odvzemom prostosti izpostavljena. Za storitev kaznivega dejanja ni bil pooblaščen ne kot miličnik kurir, ne kot miličnik prometnik. Toda kaznivo dejanje je, uporabljajoč uvodoma omenjena sredstva, ki jih je imel oz. do katerih je imel dostop kot uslužbenec RSNZ, čeprav jih v okviru svojih dolžnosti ni potreboval, skrival pod plaščem avtoritete organa, katerega delavec je bil. Prav način izvršitve obravnavanega škodnega dejanja pomeni zvezo med vlogo, pozicijo in situacijo delavca na delu (v funkciji miličnika) in njegovim škodljivim dejanjem, saj brez te zveze drugi toženec ne bi bil v dejanski možnosti, da sploh stori škodno dejanje. Drugi toženec je zlorabil pooblastila. Prva tožena stranka pa odgovarja oškodovancu tudi za takšna ravnanja svojih uslužbencev, kot sta to pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje (248. člen Ustave SRS, Ur. l. SRS 6/74 in 22/81, ter 122. člen ob škodnem dejanju veljavnega Zakona o temeljih sistema državne uprave, Ur. l. SFRJ 23/78, 21/82, 18/85 in 37/89; prim. tudi pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 22. in 23.11.1982, Poročilo VSS št. 1/82, str. 15).

Revizijo prve tožene stranke je zato revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tretja tožena stranka utemeljeno očita sodišču, da pri naložitvi obveznosti njej ni upoštevalo, da ji je sodišče že v kazenskem postopku na račun plačila odškodnine A.A. naložilo plačilo takratnih 13.291.060,00 din (sedaj 1.329,10 SIT) z zamudnimi obrestmi od 1.7.1989 dalje (7. stran sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani - izrek, opr. št. V K 81/89, z dne 3.11.1989).

Ne gre tedaj za poravnavo, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje (3. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). O odškodnini, ki je predmet tega odškodninskega postopka, je bilo že deloma pravnomočno razsojeno s kazensko sodbo. Ker tožnica v tem postopku ne zatrjuje, da za katerokoli obliko škode zahteva dodatno (poleg že prisojene odškodnine) odškodnino, je njena tožba proti tretjemu tožencu deloma nedovoljena. S tem, ko jo je sodišče obravnavalo kot dovoljeno v celoti, je zagrešilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato v tem delu reviziji tretjega toženca ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (drugi odstavek 394. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je okolje, v katerem je tožnica živela, na kaznivo dejanje, katerega žrtev je tožnica bila, negativno odzvalo. Tožničin mož je celo mislil, da so tožnico med odvzemom prostosti posilili. Drugačnega odnosa tožničine okolice na storjeno kaznivo dejanje tretji toženec očitno ni uspel dokazati. Iz povedanega sledi, da sodiščema ni moč očitati smiselno uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je sodbi sodišča glede presoje o odškodnini zaradi razžalitve dobrega imena in časti moč preizkusiti. Sodišči prve in druge stopnje sta nadalje ugotovili, da sta drugi in tretji toženec tožnici odvzela prostost, med odvzemom prostosti pa je bila slednja izpostavljena resnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. Sodišče je odmerilo odškodnino zaradi razžalitve časti in dobrega imena, okrnitve svobode in pravice osebnosti v skupnem znesku 20.000,00 SIT. S takšno odmero odškodnine pa po presoji revizijskega sodišča, upoštevaje omenjene dejanske ugotovitve o škodnem dejanju drugega in tretjega toženca, materialno pravo ni bilo uporabljeno v škodo tretjega toženca (374. člen v zvezi s 399. členom ZPP). Tudi graja odmere odškodnine v višini 60.000,00 SIT zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje dejanske ugotovitve o trajnih posledicah (kronični posttravmatski stresni sindrom, ki se odraža v prekomerni občutljivosti in razburljivosti, strahu pred vožnjo z avtomobilom, strahom pred uniformiranimi osebami, v občasnih motnjah spanja), ki jih in jih bo tožnica trpela zaradi dejanja drugega in tretjega toženca (ne pa morda razveze zakonske zveze), ni utemeljena.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizijo tretjega toženca v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka tretjega toženca temelji na določilu drugega odstavka 166. člena ZPP. Revizijsko sodišče je tretji toženi stranki glede na delni uspeh z revizijo priznalo 10%, stroškov, ki bi ji sicer šli za vloženo izredno pravno sredstvo (12.000,00 SIT odvetniških stroškov in 6.000,00 SIT za takso).