VDSS sklep Pdp 859/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom poleg odločitve o nadaljevanju postopka, delnem zavrženju tožbe in delni ustavitvi postopka sklenilo še, da se zavrne predlog tožeče stranke za vračilo dela sodne takse.

2Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za vračilo dela sodne takse se pritožuje tožnica. Predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ji prizna povračilo dela sodne takse v višini 97,50 EUR. Navaja, da je plačala takso v višini 150,00 EUR. Sodišče je zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse obrazložilo s tem, da tožnica stroška sodne takse ni prijavila v okviru stečajnega postopka. Postopek se je končal pred razpisom naroka zaradi stečajnega postopka nad toženo stranko. V nobenem predpisu ni določeno, da tožnici ne pripada povračilo dela sodne takse, če je ne priglasi v okviru stečajnega postopka. V ZST-1 pa je jasna zakonska podlaga o tem, kdaj je tožnica upravičena do vračila dela sodne takse. Tožnica je sodno takso plačala takoj po vložitvi tožbe, in sicer na podlagi tarifne št. 2311 v višini 150,00 EUR. Po tar. št. 2312 bi jo morala plačati le v višini 52,50 EUR, tako da je upravičena do vračila sodne takse v višini 97,50 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.). Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.). Ne držijo pa pritožbene navedbe v delu, kjer tožnica navaja, kolikšno sodno takso je plačala. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi plačala sodno takso za postopek v višini 150,00 EUR, ampak jo je plačala le v višini 40,00 EUR. Za razliko do 150,00 EUR je bila namreč s sklepom z dne 17. 8. 2015 plačila sodne takse oproščena.

6Glede na vrednost spornega predmeta (3.441,73 EUR s pp) taksa za postopek v tem sporu po tar. št. 2311, upoštevaje 16. člen ZST-1 (75,00 EUR x količnik 2,0) znaša 150,00 EUR. Po tar. št. 2312 bi se glede na način končanja postopka taksna obveznost lahko znižala na 52,50 EUR (75,00 EUR x količnik 0,7). To pomeni, da bi bila tožnica eventualno lahko upravičena do vračila zahtevanega zneska 97,50 EUR, vendar le pod pogojem, če ne bi bila predhodno oproščena plačila sodne takse. Ker pa je znesek plačane sodne takse (40,00 EUR) nižji od zneska 52,50 EUR, ni podlage za nikakršno vračilo plačane sodne takse.

7Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, četudi iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

8Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).