VSL sodba II Cpg 1244/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173460/2014 z dne 17. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka v celoti (I. točka izreka), in da naj tožena stranka v roku osmih dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 121,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnica je oškodovančeva zavarovalnica, ki od toženke (zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno avtomobilsko zavarovanje) zahteva plačilo zneska v višini 1.696,57 EUR, kar predstavlja še neplačano razliko do zneska v višini 9.384,93 EUR, kolikor je tožnica plačala svojemu zavarovancu za popravilo osebnega vozila znamke X (račun za popravilo osebnega avtomobila je sicer znašal 11.820,81 EUR, vendar je tožnica od tega zneska odbila DDV in 1 % odbitno franšizo). Toženka je tožnici plačala le znesek v višini 7.698,36 EUR, ker meni, da tožnica svojemu zavarovancu ne bi smela priznati škode, ki ustreza višini popravila avtomobila, temveč bi mu morala priznati škodo po obračunu „ekonomske totalke“(1) (ki predstavlja vrednost nepoškodovanega vozila, od katere se odšteje vrednost rešenih delov oz. razbitin). Toženka zato meni, da je s plačilom v višini 7.698,36 EUR že poravnala vso škodo, do katere je upravičena tožnica oz. njen zavarovanec (oškodovanec).

7Glede na pritožbene navedbe tožnice tudi v pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je tožnica (oz. oškodovanec) upravičena do (regresa) škode v višini popravila vozila, kot trdi tožnica, ali po obračunu „ekonomske totalke“, kot trdi toženka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica upravičena do škode, ki ustreza višini popravila vozila. Postavilo je izvedenca avtomobilske stroke, ki je (med drugim) ugotovil, da je bila vrednost nepoškodovanega vozila 14.795,00 EUR z DDV oziroma 12.127,05 EUR brez DDV, in nadalje še, da je vrednost ostankov vozila znašala 4.000,00 EUR brez DDV. Sodišče prve stopnje je glede na izvedenčeve ocene presodilo, da je bilo popravilo vozila smotrno, saj vrednost popravila vozila (11.820,81 EUR z DDV) ni presegla njegove vrednosti pred prometno nesrečo (14.795,00 EUR z DDV oz. 12.127,05 EUR brez DDV).

8Toženka v pritožbi navaja, da tržna vrednost nepoškodovanega vozila, zmanjšana za vrednost rešenih delov, ne dosega stroška popravila vozila, zaradi česar popravilo ni bilo smotrno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Z njenega vidika popravilo morebiti resda ni bilo smotrno, saj bi v primeru, da bi se škoda obračunala po principu „ekonomske totalke“, sama plačala manj (predvsem na račun vrednosti rešenih delov). V tem pogledu višje sodišče ocenjuje tudi mnenje sodnega izvedenca K. (nanj toženka v pritožbi izrecno opozarja), ki je ocenil, da strošek popravila znaša približno 79,9 % vrednosti nepoškodovanega vozila in da naj se zato škoda obravnava kot „ekonomska totalka“.

9Vendar se smotrnost popravila ne ocenjuje z vidika zavarovalnice in njenih obračunov, temveč z vidika oškodovanca. On je tisti, čigar premoženjsko stanje naj se glede na načelo popolne odškodnine čimbolj približa stanju, kot je bilo pred nesrečo. Obligacijski zakonik - OZ sicer ne določa meje višine stroškov popravila, do katere je še mogoče zahtevati vzpostavitev stanja, ki bi obstajalo brez nesreče (restitucija), od tam naprej pa le odškodnino v višini vrednosti nepoškodovanega vozila. Vendar pa je iz prvega odstavka 164. člena OZ mogoče povzeti, da zakon načelno daje prednost restituciji pred denarno odškodnino (prim. tudi dr. Možina D., „Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih“, IV. poglavje: Avtomobilska škoda in zavarovanje v Pravni letopis 2014, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani), čemur je treba slediti tudi v konkretnem primeru.

10V konkretnem primeru namreč stroški popravila niso presegli vrednosti vozila pred nesrečo, zato je bilo popravilo (z vidika oškodovanca) smotrno. Res pa je, da se v tem primeru, torej ko gre za popravilo avtomobila, in ne za obračun po „ekonomski totalki“, ne upošteva vrednost rešenih delov (v konkretnem primeru 4.000,00 EUR). Prav vrednost rešenih delov je tisto, kar manjša toženkino obveznost povrnitve škode. Tožnica (oz. njen oškodovanec) pa bi na ta račun prejela manjši znesek odškodnine. Vendar glede na to, da popravilo vozila stane 11.820,81 EUR z DDV, vrednost nepoškodovanega vozila pa je 14.795,00 EUR z DDV, je bilo z vidika oškodovanca (in tožnice) popravilo vozila vsekakor smotrno.

11Pa tudi sicer je mogoče soglašati s stališčem teorije, da je potrebno zavarovati oškodovančev interes integritete, to je iz lastninske pravice izhajajoč interes, da še naprej uporablja svojo stvar, torej da stvar popravi, četudi stroški popravila presegajo vrednost stvari pred poškodbo. (prim. tudi dr. Možina D., „Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih“, IV. poglavje: Avtomobilska škoda in zavarovanje; v Pravni letopis 2014, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani). Je pa res, da (ocenjeni) stroški popravila ne smejo bistveno presegati vrednosti vozila pred poškodbo. V konkretnem primeru stroški popravila tudi niso presegli ocenjene vrednosti vozila, temveč so bili pod njo. Toženka sicer meni, da ni tako, in sicer zato, ker v oceno vrednosti nepoškodovanega vozila „vračunava“ še vednost rešenih delov oz. razbitin, kar pa pride v poštev šele v naslednjem koraku - torej po ugotovitvi, da stroški popravila presegajo ocenjeno vrednost vozila.

12Toženka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožnice o obračunu škode, ki naj bi bile podane šele v drugi pripravljalni vlogi. Uveljavlja torej, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 452. in 453. člena ZPP, česar pa v sporu majhne vrednosti, v kolikor ne gre za kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP (npr. 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni dopustno uveljavljati. Zato toženka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

13Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Izraz ekonomska totalna škoda se nanaša na razmeroma pogosto situacijo v praksi, ko je popravilo vozila (vrnitev v prejšnje stanje v naravi, restitucija) sicer tehnično mogoče, vendar bi popravilo povzročilo (bistveno) višje stroške od vrednosti vozila pred poškodbo.