VSL sodba II Cp 2578/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 72.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 1. 2015 dalje do plačila (I točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 22.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od glavnice 72.800,00 EUR za dan 5. 1. 2015 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 869,20 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) vlaga pritožbo toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in opozarja, da je prisojena odškodnina previsoka. Slednja znaša 64,28 EUR na dan, kar mesečno znese 1.920,00 EUR in presega povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati, da je bil tožnik po lastni izjavi predkaznovan in da v času, ko je bil zoper njega uveden pripor, ni bil zaposlen. Odškodnina je zato previsoka in ni individualizirana. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da odškodnino zaradi neutemeljenega pripora zniža. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Poudarja, da ne drži pritožbena navedba o njegovi izpovedi glede predkaznovanosti. Dejstvo nezaposlenosti pred odvzemom prostosti pa ni v nikakršni povezavi s predmetnim postopkom. Pritožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik uveljavlja povračilo škode zaradi neutemeljenega pripora na podlagi določbe 542. člena Zakona o kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kazenski postopek zoper tožnika pravnomočno ustavljen, zato je glede na izid treba upoštevati, da tožnik očitanega kaznivega dejanja po členu 206/I in II KZ -1 ni storil ter da je bil neutemeljeno v priporu in zaporu na prestajanju zaporne kazni v času od 5. 2. 2009 do 29. 2. 2012, kar skupaj znaša tri leta in štiriindvajset dni oziroma 1120 dni.

6V skladu s sodno prakso duševne in telesne posledice neutemeljeno odvzete prostosti praviloma pomenijo enotno obliko škode in zajemajo vso nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera. Temu napotilu je sledilo tudi prvo sodišče, ki je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo dolgotrajnost bivanja v priporu in zaporu, zmerni obseg duševnih bolečin pri tožniku, ki so se kazale z nespečnostjo, nemirnostjo, težavami pri koncentraciji in duševno stisko zaradi odsotnosti stika z bratom in očetom ter zaradi izgube partnerke, pa tudi dejstvo bivanja v utesnjenih prostorih.

7Pritožnica tožnikove predkaznovanosti, na katero se sklicuje v pritožbi, tekom postopka ni zatrjevala niti je ni izkazala, zato je prvo sodišče pri odmeri višine odškodnine pravilno ni upoštevalo. Izpovedba tožnika pa tudi ne daje prave podlage za njeno ugotovitev oziroma upoštevanje pri odmeri odškodnine. Samo dejstvo, da tožnik pred odvzemom prostosti ni bil zaposlen, na odškodnino za nepremoženjsko škodo nima vpliva.

8Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče z odmero enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v višini 72.800,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Na to kaže primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Pritožnica pa svojih navedb tudi ni konkretizirala s predstavitvijo ustrezne sodne prakse, ki bi izkazovala drugače. V zadevi II Ips 333/2014, ki je primerljiva obravnavanemu primeru, s to razliko, da je bil tožnik že predkaznovan, je bila prisojena odškodnina v višini 84,03 EUR na dan. V zadevi II Ips 412/2011 je bila tožniku priznana odškodnina v višini 59,00 EUR na dan; tožniku, ki je bil čustveno neuravnovešen in že večkrat kaznovan, pripor pa je potekal brez posebnosti, je bil v zadevi II Ips 196/2016 prisojen znesek v višini 50,00 EUR dnevno.

9Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da sta bili načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pri odmeri pretrpljenih duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pravilno upoštevani. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedeno obliko nepremoženjske škode, zato so nekonkretizirani očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni.

10Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (I. točka izreka).

11Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).