VSRS Sklep X Ips 127/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-384/2014-86 z dne 14. 10. 2014. Z navedeno odločbo je inšpekcijski organ odločil, da mora tožnik (ki je najemnik in investitor) ustaviti gradnjo pritličnega prizidka tam navedenih dimenzij na tam navedenem zemljišču (ki je last A.) in na svoje stroške do 1. 2. 2015 odstraniti tam opisane dele prizidka. Izrekel je prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-373-0214-5 z dne 28. 5. 2015, pritožbo tožnika zavrnila.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident teh zahtev ni izpolnil. Navedel je namreč tri vprašanja, na katera je Vrhovno sodišče že odgovorilo, oziroma je odgovor jasen že na podlagi branja zakonskih in podzakonskih določb, glede katerih v sodni praski ni dvomov ali dilem.

7Na vprašanji: ali je najemnik nezakonite gradnje lahko inšpekcijski zavezanec za odstranitev te gradnje in ali izvršitev inšpekcijske odločbe pomeni protipraven poseg v lastninsko pravico, je Vrhovno sodišče že odgovorilo. V zadevah, kot sta npr. odločbi X Ips 113/2012 in X Ips 202/2013, je pojasnilo, da je inšpekcijski zavezanec za odstranitev nelegalne gradnje praviloma investitor. V tej zadevi, kjer je ugotovljeno, da je investitor nelegalne gradnje najemnik, je najemnik oziroma revident tudi inšpekcijski zavezanec. V odločbah II Ips 417/2011, X Ips 240/2012 in X Ips 214/2015 je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, da prostovoljna izvršitev inšpekcijske odločbe, ki nalaga vzpostavitev zakonitega stanja v prostoru, ni protipravno ravnanje in zato tudi ne pomeni protipravnega posega v lastninsko pravico. Zato ti vprašanji nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Z vprašanjem: „veljavnost lokacijske informacije, glede na veljavni zakon v času izdaje“, pa revident v bistvu sprašuje, ali je za gradnjo leta 2010 zadostovala lokacijska informacija iz leta 2003, ki naj bi bila po njegovih navedbah v letu 2003 ustrezno dovoljenje za gradnjo spornega objekta, ki je po prepričanju revidenta enostavni objekt. Vendar tudi to vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča. Odgovor nanj daje namreč že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da se zakonitost posega v prostor presoja po predpisih, ki so veljali v času posega, kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja (X Ips 706/2004), kot tudi branje ustreznih zakonskih oziroma podzakonskih določb. Iz teh pa izhaja, da zimski vrt širine 9,7 metra, dolžine 6,1 metra oziroma 7,3 metra, kar je v vsakem primeru več kot 50 m², tudi po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči(1), ki je veljal leta 2003, ni bil uvrščen med enostavne objekte (začasne ali pomožne objekte).

9Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

10Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(2) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Po ustaljeni sodni praksi se tudi šteje, da odstranitev nelegalno zgrajenega objekta, ki je zakonsko določena posledica nedopustnega ravnanja zavezanca, sama po sebi ne more predstavljati zelo hudih posledic za zavezanca, ampak morajo biti za njihov obstoj podane in izkazane posebej kvalificirane okoliščine.(3) Teh pa revident samo z navedbo, da ne bo mogel opravljati dejavnosti v zimskem vrtu, kjer je 75 mest, in bo zato moral odpustiti 10 delavcev, ni izkazal.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Ta v prvem odstavku 9. člena med drugim kot začasni objekti, namenjen sezonski turistični ponudbi, določa sezonski gostinski vrt, to je posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega obrata, če je njegova tlorisna površina do 50 m2, višina nadstreška do 3 m, merjeno od terena do kapi, razpon nosilnih delov pa do 3 m; če razpon nosilnih delov presega 3 m, morajo biti sestavljeni iz montažnih elementov. Med pomožne objekte pa šteje: objekte za lastne potrebe (ne smejo biti namenjeni poslovni dejavnosti), ograje, pomožne infrastrukturne in pomožne kmetijsko gozdarske objekte (4. člen).

(2) Kot npr.: X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015.

(3) Sklepi VS RS, kot npr.: X Ips 387/2010, X Ips 317/2012, X Ips 132/2013, X Ips 136/2013, X Ips 212/2014, X Ips 288/2015.