VSK sklep I Kp 47337/2016

Pritožba zagovornika obtoženega J.R. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu J.R., hišni pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje hišnega pripora po vloženi obtožbi zavrne, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obdolženčevim zagovornikom se ni moč strinjati, ko navaja, da podaljšanje hišnega pripora temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Res je, da obrazložitev sklepa ni obsežna, vendar se je sodišče kljub temu opredelilo do vseh zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje hišnega pripora. Razlog je podalo tako glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kar pritožba posebej ne izpodbija, kakor glede okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil, povedalo pa je tudi, čemu za preprečitev ponovitvene nevarnosti zadošča milejši ukrep hišnega pripora. Kot je razbrati iz pritožbe obdolženčevega zagovornika ga pri tem najbolj moti navedba sodišča, da bi obdolženec kaznivo dejanje lahko ponovil, ko bi se z oškodovanko srečal v šoli, katero ta obiskuje. Takšno sklepanje naj ne bi bilo realno, saj se obdolžencu ne očita, da je kaznivo dejanje storil v prostorih šole, prav tako pa intenzivnost in frekvenca napadov na oškodovanko nista takšni, da bi utemeljevali ponovitveno nevarnost, niti takega stališča sodišče ni zadostno argumentiralo.

5Načeloma je res, da obdolžencu ni moč očitati nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil v šoli, katero obiskuje oškodovanka. Vendar pri obstoju ponovitvene nevarnosti ni moč točno prognozirati kje, na kakšen način, in zoper koga bi kaznivo dejanje lahko bilo storjeno. Pomembna je le ugotovitev, da je obdolženec tovrstno kaznivo dejanje sposoben ponoviti, kar je sodišče v konkretnem primeru utemeljilo z dejstvi, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno oškodovanko izvrševal v daljšem časovnem obdobju ter, da jo je nazadnje opil in jo odpeljal v gostinski lokal, nato pa v avtomobilu otipaval. Spričo njegove vztrajnosti in dejstva, da je izkoristil priliko, ko se je oškodovanka družila z njegovimi otroki, je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča moč povsem realno sklepati o ponovitveni nevarnosti. (Obdolženec naj bi spolna dejanja, ki res niso posebej intenzivna, kot opozarja pritožnik, vendar storil na škodo 12-letnega dekleta in kolikor je odrasla oseba, ki ima povrh vsega enako stare otroke, to sposobna ne le enkrat, temveč celo večkrat storiti, ne more biti nobenega dvoma, da že njene osebnostne lastnosti, oziroma nagnjenja, kažejo na nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj.) Zato okoliščina, ali bi obdolženec kaznivo dejanje storil na škodo iste oškodovanke in prav v šoli, ki jo obiskuje, sploh ni bistvena. Spričo obrazloženega zato pritožbena izvajanja niso mogla omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa glede obstoja ponovitvene nevarnosti, kar zadeva podaljšanje hišnega pripora kot ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti, pa pritožba tudi na pove nič takega, kar bi postavilo pod vprašaj pravilnost izpodbijane odločitve. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega J.R. na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.