VSL sodba V Cpg 1334/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki še znesek 260,33 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane II. točke izreka ter v III. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložitev in pritožba tožeče stranke

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V obravnavani zadevi je od tožene stranke, radiodifuzne organizacije, zahtevala plačilo nadomestila za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih (N. in N. X.) za obdobje od vključno januarja 2011 do vključno decembra 2013.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (I. točka izreka), delno pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

6Sodišče prve stopnje je zahtevku na plačilo nadomestila delno ugodilo, vendar ne na podlagi 3. točke 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju Tarifa)(1), kot je to predlagala tožeča stranka, temveč na podlagi 2. točke 3. člena Tarife.

7Določba 3. člena Tarife se glasi:

1Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj radijskega (RA) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 4,5% letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

2Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj televizijskega (TV) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 0,75% letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

3Ne glede na določbo prve točke tega člena(2) radiodifuzna organizacija za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje mesečno nadomestilo v višini 1,30 tolarja za vsakega poslušalca oziroma gledalca na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije, vendar le v naslednjih primerih:

- če razmerja med radiodifuzno organizacijo in Zavodom IPF ni mogoče urediti z uporabo merila iz prvega odstavka tega člena (npr. prihodkov ni mogoče ugotoviti ali pa so ti nerealni, ugotavljanje in izračun na tej podlagi bi bila preveč zahtevna in nesorazmerna s stroški ugotavljanja);

- če je nadomestilo, izračunano na podlagi prihodkov radiodifuzne organizacije, nižje od nadomestila, ki se na na podlagi števila možnih poslušalcev oziroma gledalcev na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije.

8Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se določilo o t. i. „minimalnem nadomestilu“ iz 3. točke 3. člena Tarife nanaša zgolj na 1. točko 3. člena Tarife, ki velja za izdajatelje radijskega programa. Ker je tožena stranka izdajatelj televizijskega programa, ta zanjo ne velja. Obrazložilo je, da je takšna povezava jasna in logična, saj predstavljajo komercialni fonogrami v večini primerov bistveno vsebino radijskih programov, medtem ko pri televizijskih programih načeloma ni tako oziroma zgolj izjemoma. Poudarilo pa je, da je ne glede na smiselnost takšne ureditve bistven zgolj zapis v Tarifi, iz katerega jasno izhaja, da se določilo o minimalnem nadomestilu nanaša zgolj na izdajatelje radijskega programa, ne pa tudi na izdajatelje televizijskega programa.

9Pritožnik takšno odločitev graja in navaja, da je takšen zapis zgolj posledica redakcijske napake. Meni, da je več kot očitno, da se 3. točka 3. člena Tarife nanaša tudi na izdajatelje televizijskih programov, saj govori tako o poslušalcih kot tudi o gledalcih.

10Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča. Določba 3. točke 3. člena Tarife namreč jasno predpisuje, da se nadomestilo iz te točke uporablja „ne glede na določbo prve točke tega člena“, ki določa nadomestilo le za izdajatelje radijskega programa. Za izdajatelje televizijskega programa torej v vsakem primeru velja nadomestilo, določeno v 2. točki 3. člena Tarife. To velja ne glede na to, da so v 3. točki 3. člena Tarife omenjeni tudi gledalci. Jezikovna razlaga besedila 3. točke 3. člena Tarife namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa, da se t. i. „minimalno nadomestilo“ nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa. Jezikovna razlaga predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.(3) Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. V nasprotnem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca oziroma drugega postavodajalca.(4) Zato v konkretnem primeru pravila iz 3. točke 3. člena Tarife glede na jasno besedilo ni dopustno širiti tudi na 2. točko 3. člena Tarife. V kolikor je šlo pri pisanju besedila Tarife za redakcijsko napako, kot navaja pritožnik, pa je imela tožeča stranka, predvsem upoštevajoč dejstvo, da gre za enostransko sprejeti pravni akt, to možnost spremeniti. S tako široko razlago, za kakršno se zavzema pritožnik, bi sodišče namreč nedopustno poseglo na področje druge veje oblasti.

11Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pomena pravnega pravila opisano jezikovno razlago potrdilo tudi z drugimi argumenti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje „samovoljno pavšaliziralo“, ko je pojasnilo, kakšna je praviloma vsebina radijskih in televizijskih programov. Sodišče prve stopnje je v tem delu jezikovno razlago podprlo s pravili logičnega mišljenja ter izkustvenimi pravili. Pri njih ne gre za dejstva, zato tudi niso predmet trditvenega bremena. So predmet dokaznega bremena, vendar pa jih sodnik pozna po uradni dolžnosti in njihova vsebina ni predmet dokazovanja (razen če gre za taka pravila, ki presegajo raven splošne razgledanosti, zaradi česar je potrebno strokovno znanje izvedenca, za kar pa obravnavanem primeru ne gre).(5) Zato sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo nobene kršitve.

12Pritožnik ne more doseči drugačne odločitve niti z obširnimi pritožbenimi navedbami o tem, da pravice na fonogramu niso v ničemer prizadete z vključitvijo fonograma v avdiovizualno delo. Iz drugega odstavka 128. člena ZASP namreč jasno izhaja, da posnetek, vključen v avdiovizalno delo, ni fonogram.(6)

Odmera primernega nadomestila

13Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na 6. točko 2. člena Tarife kot podlago za izračun nadomestila upoštevati prihodke tožene stranke za preteklo leto. Glede na vtoževano obdobje od vključno januarja 2011 do vključno decembra 2013 so torej relevantni podatki za leta 2010, 2011 in 2012 (in ne za 2011, 2012 in 2103, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in glede na neprerekane trditve o prihodkih tožene stranke ponovno izračunalo nadomestilo za vtoževano obdobje.

14Prihodki tožene stranke v letu 2010 so znašali 101.905,00 EUR. 0,75 % od tega zneska znaša 764,29 EUR. Mesečno nadomestilo za predvajanje za posamezen program tako znaša 63,69 EUR. Glede na to, da je tožena stranka predvajala fonograme na dveh programih, znaša znesek mesečnega nadomestila v letu 2011 127,38 EUR.

15Prihodki tožene stranke v letu 2011 so znašali 131.366,00 EUR. 0,75 % od tega zneska znaša 985,24 EUR. Mesečno nadomestilo za predvajanje za posamezen program tako znaša 82,10 EUR. Glede na to, da je tožena stranka predvajala fonograme na dveh programih, znaša znesek mesečnega nadomestila v letu 2012 164,20 EUR.

16Prihodki tožene stranke v letu 2012 so znašali 91.803,00 EUR. 0,75 % od tega zneska znaša 688,52 EUR. Mesečno nadomestilo za predvajanje za posamezen program tako znaša 57,38 EUR. Glede na to, da je tožena stranka predvajala fonograme na dveh programih, znaša znesek mesečnega nadomestila v letu 2013 114,76 EUR.

17Tožeči stranki torej skupno pripada 4.876,10 EUR nadomestila. Ker ji je sodišče prve stopnje že ugodilo za 4.645,44 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe), je po delnem pritožbenemu uspehu upravičena še do zneska 260,33 EUR.

Glede zahtevka za plačilo DDV

18Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev, ko na prisojeno nadomestilo za uporabo fonogramov ni prištelo DDV.

19Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost, tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(7)

20Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.

Glede zahtevka po ZPreZP-1

21Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka na podlagi ZPreZP-1 upravičena zahtevati, da ji tožena stranka povrne 40,00 EUR stroškov izterjave. Zakon, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se uporablja v primeru pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Za gospodarske subjekte veljajo gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1), za javne organe pa štejejo Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, javni sklad, javna agencija, javni zavod, javni gospodarski zavod, in druga javna oseba (drugi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). Ker tožeča stranka zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, prav tako pa ne spada med javne organe(8), kot to zmotno navaja v pritožbi, ZPreZP-1 zanjo ne velja.

Glede pripoznave dela zahtevka

22Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delne pripoznave zahtevka, ki jo je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2014 za znesek 5.297,45 EUR.

23Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave; prvi odstavek 316. člena ZPP). Tožena stranka je v vlogi z dne 19. 9. 2016 (l. št. 45) res navedla, da ne oporeka znesku v višini 5.297,45 EUR. Kasneje pa je v vlogi z dne 24. 3. 2016 (l. št. 61) to navedbo spremenila tako, da znaša nesporen znesek, ki ga tožena stranka priznava tožeči stranki, 2.648,72 EUR.

24Če sodišče kljub pripoznavi tožbenega zahtevka ne izda sodbe na podlagi pripoznave, lahko s tem stori relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.(9) Vendar pa pritožnik ni pojasnil, v čem bi očitana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožbenemu zahtevku je bilo namreč ugodeno v večjem delu, kot ga je tožena stranka v obravnavani zadevi pripoznala. Ker pritožnik v tem delu ni zadostil dolžnosti obrazložitve uveljavljanega pritožbenega razloga, očitana kršitev ni podana.

Zaključek

25Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke ugodilo še za 260,33 EUR (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka

26Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini. Takšno vrednotenje uspeha je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.(10) V konkretni zadevi pa ni šlo za takšno situacijo.

27Pritožnik neutemeljeno navaja tudi, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške za dva naroka. Ustaljeno stališče sodna prakse namreč je, da vključuje nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.(11)

28Utemeljeno ni niti pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati vse izvršilne stroške. Prvostopenjsko sodišče je prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), razumelo kot celoto. Zato je o stroških celotnega postopka materialnopravno pravilno odločilo na podlagi uspeha strank v postopku (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.(12) Peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. Obravnavani primer ni takšen. Šesti odstavek 38. člena ZIZ pa se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker tožeča stranka ni niti trdila, da bi takšni stroški nastali, navedeno določilo že zato ni uporabljivo.

29Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče toženi stranki neupravičeno priznalo nagrado za narok. O povrnitvi stroškov odloči sodišče na podlagi zahteve stranke brez obravnavanja, zahteva za povrnitev stroškov pa mora biti opredeljena (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je na naroku dne 21. 9. 2016 podala zahtevo za povrnitev stroškov, med drugim tudi za nagrado za narok, ki je bila v konkretnem primeru dovolj določljiva. Zato očitana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

30Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Po delni spremembi izpodbijane sodbe se je razmerje v uspehu pravdnih strank spremenilo zgolj v minimalnem obsegu (približno 1 %). Zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

31Tožeča stranka je s pritožbo uspela samo v nesorazmerno majhnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 53/05.

Op. št. (2): Poudarilo pritožbeno sodišče.

Op. št. (3): Prim. Pavčnik v: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana 1991, stran 54.

Op. št. (4): Prim. Pavčnik v: Teorija prava, GV založba Ljubljana 2011, stran 367.

Op. št. (5): Prim. sodba VSRS II Ips 56/2014.

Op. št. (6): Tako tudi sodba in sklep VSL I Cp 997/2016.

Op. št. (7): Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve.

Op. št. (8): Iz vpogleda v AJPES sledi, da je njena pravnoorganizacijska oblika zavod.

Op. št. (9): Prim. sodbo VSRS II Ips 636/2003.

Op. št. (10): Prim. VSL sklep II Cp 3351/2011 in VSL sklep II Cp 2980/2009.

Op. št. (11): Prim. sklep VSRS II Ips 56/2011.

Op. št. (12): Prim. sklep VSRS II Ips 454/2007.