VSC Sklep Cp 454/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki IV izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek "3.061,23 EUR" nadomesti z zneskom "2.323,99 EUR".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Drugi do peti tožnik sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in morajo solidarno povrniti toženi stranki 44,56 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo:

- da se predlog tožene stranke z dne 8. 6. 2017 za vrnitev v prejšnje stanje zavrne (točka I izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da sta toženca dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožnikom vrniti odvzeto posest na nepremičnini na naslovu ..., ki v naravi predstavlja samostojno hišo v dveh etažah in stoji na parc. št...., ... ... in... vse k.o. 997 ... in na njej pripadajočem funkcionalnem zemljišču, in sicer tako, da jim omogočita nemoteno posest in neomejeno uporabo celotne nepremičnine prosto vseh oseb (točka II izreka),

- da se tožencema v bodoče prepoveduje posegati v posest drugega do petega tožnika na nepremičnini na naslovu ..., ki v naravi predstavlja samostojno hišo v dveh etažah in stoji na parc. št. ..., ...,... in ... k.o..... in na njej pripadajočem funkcionalnem zemljišču, zlasti se jima prepoveduje protipravno vstopati v nepremičnino (na dvorišče in v hišo), se v njej zadrževati ter kakršnokoli drugo ravnanje, ki meri na to, da se drugemu do petemu tožniku onemogoči uporaba celotne nepremičnine (prvi odstavek točke III izreka) in da se tožbeni zahtevek v tem delu zoper prvo tožnico zavrne (drugi odstavek točke III izreka),

- da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožnikom povrniti stroške pravdnega postopka 3.061,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev (točka IV izreka).

2Toženca sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, razen glede odločitve v točkah II izreka in drugem odstavku točke III izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavljala sta pritožbeni razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka, 14. točka in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), smiselno pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, torej vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3Tožniki so v vloženem odgovoru na pritožbo prerekali pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških pravdnega postopka, sicer pa ni utemeljena.

5Toženca v pritožbi trdita, da sta v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nazorno prikazala, da njun pooblaščenec vabila za glavno obravnavo za dne 1. 6. 2017 ni prejel in predložila ustrezne dokaze, ki nedvomno potrjujejo, da sta upravičeno podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki sta jih v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla toženca.

Po presoji pritožbenega sodišča so ti očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da iz povratnice pri list. št. 296 spisa izhaja, da je pooblaščenec tožnikov 16. 5. 2017 osebno prejel preklic naroka za 16. 5. 2017 in vabila za oba toženca ter zase za narok 1. 6. 2017, saj je prejel dva izvoda vabil stranki na zaslišanje za oba toženca in tri vabila na narok za glavno obravnavo 1. 6. 2017. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, toženca pa jih po presoji pritožbenega sodišča ne moreta izpodbiti niti s sklicevanjem, da sta predložila ustrezne dokaze. Predložila sta namreč dve strani pooblaščenčeve knjige prejete pošte (B 18), obvestilo o preklicu naroka v zadevi P .... z dne 5. 5. 2017 (B 20) in obvestilo o preklicu naroka v zadevi P .... z dne 12. 5. 2017 (B 19). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pooblaščenčeva evidenca prejete pošte stvar njegove notranje organizacije dela. Ker ima povratnica (vročilnica) značaj javne listine, pravilnosti njene vsebine ni mogoče ovreči z interno evidenco naslovnika.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da iz podatkov v sodnem spisu izhaja da je pooblaščenec tožencev dejansko že 15. 5. 2017 po faksu prejel obvestilo o preklicu naroka, določenega za 16. 5. 2017 (dve obvestili za list. št. 296 spisa), nato pa osebno po pošti še 16. 5. 2017 isto obvestilo o preklicu naroka z besedilom na drugi strani, iz katerega izhaja preložitev preklicanega naroka na 1. 6. 2017 in vabila strankam na zaslišanje (list. št. 297 do vključno 302). Toženca pa v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v evidenco prejete pošte dne 16. 5. 2017 vpisanega obvestila o preklicu v predmetni zadevi nista podkrepila s predložitvijo še obrazca (dol-B1) s katerim bi lahko dokazala trditev, da nista bila hkrati s preklicem naroka obveščena tudi o preložitvi le-tega na 1. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 120. člena ZPP, ko je zaključilo, da je predlagana vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, s tem pa je tudi zadovoljivo obrazložilo razlog za sprejeto odločitev. Izpodbijana odločitev je zato zakonita in tudi ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja ugotovljena dejstva:

- da je nesporno med pravdnimi strankami, da so drugi do peti tožnik uporabljali, oziroma imeli v posesti pred 11. 3. 2016 celotno predmetno nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu... in funkcionalno zemljišče k tej hiši ter da sta toženca 11. 3. 2016 vstopila v stanovanjsko hišo,

- da so drugi do peti tožnik 11. 3. 2016 odšli na dopust v Terme ..., kjer so bili na oddihu in da niso opustili posesti predmetne nepremičnine, oziroma stanovanjske hiše,

- da toženca nista imela ključev stanovanjske hiše in sta 11. 3. 2016 vanjo vstopila na način, da sta prerezala verigo na dvoriščni ograji in vlomila ključavnico ter se vselila v hišo,

- da je bila hiša 11. 3. 2016 urejena, njena notranjost normalno opremljena, kot da tam živijo ljudje, torej tožniki niso opustili posesti,

- da obvestila v obliki SMS sporočil ne predstavljajo dovoljenja tožencema za vselitev v stanovanjsko hišo.

7Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da so drugi do peti tožnik dokazali, da so imeli 11. 3. 2016 predmetne nepremičnine v posesti in da sta z ugotovljenim ravnanjem toženca storila posestmotitveno dejanje, da sta motila njihovo posest predmetnih nepremičnin.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožencema ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku in jima ni bila dana možnost, da bi bila zaslišana kot stranki in s tem o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vročilnica pri list. št. 296 dokazuje, da sta jima bili vabili za narok in na zaslišanje pravilno vročeni po pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP) in tudi pravočasno (drugi odstavek 280. člena ZPP), torej jima sodišče prve stopnje s postopanjem ni onemogočilo obravnavanja pred sodiščem.

9Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tudi, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da toženca nista ugovarjala, da so tožniki na dan 11. 3. 2016 imeli v posesti predmetne nepremičnine, ker je to v nasprotju z obrazložitvijo v točki 10 izpodbijanega sklepa, da toženca zatrjujeta, da sta se vselila v stanovanjsko hišo, ko so se tožniki pred 11. 3. 2016 iz stanovanjske hiše že izselili in seboj odnesli vse osebne stvari in samovoljno opustili posest na nepremičninah, da so razlogi sklepa med seboj v nasprotju.

Po presoji pritožbenega sodišča je v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje povzelo trditveno podlago tožencev, nato pa je v točki 11 obrazložitve upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank zapisalo, da obstoju posesti drugega do petega tožnika toženca nista ugovarjala za čas pred 11. 3. 2016 in da je bilo sporno dejstvo med njimi (med pravdnimi strankami), ali so drugi do peti tožnik 11. 3. 2016, ko sta se vselila toženca, še imeli predmetne nepremičnine v posesti. Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi je neutemeljen.

10Toženca v pritožbi dalje trdita, da je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb tožnikov in prič ter listinskih dokazov, da so tožniki šli 11. 3. 2016 na dopust. Tožniki so svoje trditve seveda potrdili, priča K. L. T. je bila na obisku pri tožnikih v začetku marca, ko je posodila plavalna očala za otroke, kar pa ne izkazuje, da so bili tožniki v hiši vse do 11. 3. 2016, saj je nenavadno, da bi odšli na dopust tisti dan, ko sta napovedala vselitev toženca. Računa (priloga A 30) pa ne dokazujeta, da bi bilo vseh šest članov družine na dopustu od 11. do 13. marca 2016, ker po prvem računu, ki ga glasi na T. J. je bil prihod res 11. 3. 2016 in odhod 13. 3. 3016, vendar gre la za eno sobo (68), del družine pa je prijavil na ime T. J. prihod šele 13. 6. 2016 in odhod istega dne za sobi 67 in 68, vsi člani družine torej niso bili na dopustu 11. 3. 2016 in 12. 3. 2016, to gotovo pomeni, da so tožniki takrat že prebivali nekje drugje, saj jih v predmetni hiši ni bilo, torej so se že pred 11. 3. 2016 odselili in hišo zapustili. Odločilno dejstvo ali so imeli tožniki na dan 11. 3. 2016 res še v posesti predmetne nepremičnine je sodišče zmotno ocenilo, saj edini argument, na katerega so se sklicevali tožniki, da takrat niso bili v hiši ne more vzdržati resne presoje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar v razlogih sodbe navaja sodišče o obeh računih in med samima listinama - računoma. Glede na to, da se je glavni izgovor tožnikov za neprisotnost na dan 11. 3. 2016 na predmetnih nepremičninah izkazal za neresničnega, je odveč nadaljnja obrazložitev sodišča, da so tožniki izkazali posest hiše, ki so jo do začetka marca morda res imeli, potem pa ne več. Vse ostale priče tožnikov so kvečjemu potrdile posest pred spornim datumom, ne pa za tisti dan, toženca pa pripominjata, da stanje iz fotografij ne izhaja na dan 13. 3. 2016 in da neplačani računi družbe S...d.o.o. potrjujejo trditve tožencev, da so se tožniki že dlje časa nameravala izseliti. Če bi tožniki stalno prebivali v predmetni nepremičnini, bi redno plačevali elektriko, pa je niso, kar pomeni, da niso izpolnili nobenega namena prebivati na naslovu ..., saj sicer pride do odklopa elektrike. R. T. je zamenjal dobavitelja elektrike s 1. 1. 2016, pa ni plačal nobenega računa, ampak vse toženca, kar kaže, da so se tožniki že zdavnaj pred 11. 3. 2016 odločili zapustiti nepremičnino. Pritožbene trditve niso utemeljene.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba ne izpodbija dokazne ocene izpovedbe prič Č., kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo in ugotovilo, da je priča S. Č. (katerega zaslišanje sta predlagala toženca) potrdila trditve tožnikov, da niso opustili posesti, s tem, ko je izpovedal, da ko so s tožencema vstopili v hišo (11. 3. 2016), je bila ta urejena, normalno opremljena, kot da tam živijo ljudje in da je trditev tožnikov, da posesti niso opustili, dodatno potrdila še priča A. Č. (katere zaslišanje sta prav tako predlagala toženca).

Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da predložene fotografije (A 7) prikazujejo prostore v predmetni hiši z osebnimi stvarmi za vsakodnevno rabo ter da so tožnike obiskovale v predmetni hiši od vselitve jeseni 2015 zaslišane priče E. K., M. P., K. L. - T., M. A., S. U. ter da iz dokazil o plačilih, ki sta jih zatrjevala toženca (B 14, B 17) izhaja, da so bila plačila izvedena po vselitvi tožencev, torej po 11. 3. 2016 in je razumljivo, da sta lahko toženca prejela položnice in jih plačala. Trditev, da fotografije ne prikazujejo stanja na dan 11. 3. 2016, pa so nedovoljena pritožbena novota, saj pred sodiščem prve stopnje toženca tega nista zatrjevala, v pritožbi pa nista izkazala, da teh trditev nista mogla podati brez svoje krivde pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 237. člena ZPP).

Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da so drugi do peti tožnik imeli na dan 11. 3. 2016 v predmetni hiši osebne predmete in stanovanjsko opremo, po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da so imeli hišo, oziroma predmetne nepremičnine v svoji dejanski oblasti 11. 3. 2016, ko sta toženca vstopila v hišo na način, da sta prerezala verigo na dvoriščni ograji in vlomila ključavnico, ker nista imela ključa in da sta toženca s takim ravnanjem motila drugega do petega tožnika v njihovi posesti predmetnih nepremičnin. Za ugotovitev zadnjega posestnega stanja ni odločilno, ali je posest bila tudi mirna, zadošča dejanska oblast nad stvarjo pred izvršenim posestmotilnim dejanjem. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo o dejanski oblasti drugega do petega tožnika nad predmetno nepremičnino na dan posestmotitvenega dejanja tožencev ugotovilo pravilno.

Pravilno je sodišče prve stopnje iz vsebine priloge A 30 povzelo, da računa dokazujeta dejstvo, da so tožniki bili 11. 3. 2016 na dopustu v Termah ... . Iz prve strani te priloge jasno izhaja dvodnevno bivanje v apartmaju dveh odraslih oseb (dve prijavnini, štiri turistične takse) od 11. 3. 2016 do 13. 3. 2016 v sobi št. 68. Iz vsebine druge strani priloge A 30 pa izhaja dvodnevno bivanje dveh odraslih oseb (štiri turistične takse) in enega otroka do 7 let (dve turistični taksi) ter enega otroka v starosti 7 let do 18 let (dve turistični taksi) v apartmaju. Čeprav je na računu naveden isti datum prihoda in odhoda (13. 3. 2016), gre glede na število zaračunanih turističnih taks brez dvoma za dvodnevno bivanje. Sicer pa najem apartmaja samo za en dan (13. 3. 2016) tudi ni smiseln. Glede na predhodno že poudarjeno, da osebni predmeti in stanovanjska oprema drugega do petega tožnika v predmetni hiši pomenijo ključno dejstvo o obstoju njihove dejanske posesti, ob odsotnosti konkretnih trditev tožencev o novem, oziroma drugem naslovu ali prebivališču tožnikov, ni pravno odločilno dejstvo, ali so bili tožniki v Termah ... en dan ali dva dni in ali so bili tam 11. 3. 2016 do 13. 3. 2016.

Morebitno neplačevanje nastalih stroškov bivanja v predmetni hiši (neplačevanje elektrike) pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za pravno varstvo zaradi motenja posesti.

11Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 426. člena ZPP ter 32. in 33. člena Stvarnopravnega zakonika ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in pravilno presodilo, da je zahtevek drugega do petega tožnika delno utemeljen, kot izhaja iz prvega odstavka točke III izreka izpodbijanega sklepa, uveljavljani pritožbeni razlogi zoper to odločitev pa so neutemeljeni.

12Pritožba pa utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje delno zmotno ugotovilo pravdni uspeh tožnikov, saj je spregledalo dejstvo, da je prvi tožnik s tožbo popolnoma propadel, zaradi že vzpostavljenega prejšnjega posestnega stanja med pravdo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi restitucijski zahtevek drugega do petega tožnika, kot to izhaja iz točke II izreka izpodbijanega sklepa. Zato je napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

Pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo prejšnje posestno stanje v korist drugega do petega tožnika vzpostavljeno tekom tega pravdnega postopka na podlagi izvršitve pravnomočne začasne odredbe s posredovanjem sodnega izvršitelja.

Vse zgoraj obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča pomeni pravdni uspeh drugega do petega tožnika v deležu 80 %, v deležu 20 % pa s tožbenim zahtevkom niso uspeli.

13Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo priznani potrebni pravdni stroški tožnikov 3.061,23 EUR, znaša njihovemu pravdnemu uspehu ustrezen del 2.448,98 EUR.

Toženca sta v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca glavne obravnave priglasila stroške pravdnega postopka pisno, in sicer v odgovoru na tožbo (300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), v drugi pripravljalni vlogi (225 točk po tar. št. 19/2, 10 % za nadaljnjo stranko, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2016 (po tar. št. 19/2, 225 točk, 10 % za nadaljnjo stranko, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2016 (po tar. št. 27/6 150 točk, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV, v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2016 (po tar. št. 19/3 150 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV). Glede na vrednost točke 0,459 EUR sta toženca priglasila skupaj 1.095 točk v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. list RS, št. 2/2015), kar z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), oziroma 21,00 EUR znaša 512,24 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 624,93 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Stroški tožencev v zvezi z vloženimi pisnimi vlogami v zvezi s predlagano začasno odredbo pa niso potrebni stroški pravdnega postopka, saj toženca s temi vlogami nista uspela. Glede zgoraj navedenih stroškov je pritožbeno sodišče ocenilo, da so priglašeni pravilno glede na določbe Odvetniške tarife in da so vsi bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), glede na 20 % pravdni uspeh tožencev pa znaša ustrezen del njunih stroškov 124,99 EUR,

14Toženca sta sicer v pritožbi (torej v roku 15 dni po prejemu izpodbijanega sklepa) zaznamovala in zahtevala še povrnitev stroškov za udeležbo pooblaščenca na treh narokih za glavno obravnavo skupaj 525 točk ter za odsotnosti iz pisane 120 točk in 22,20 EUR potnih stroškov v obliki kilometrine. Vendar je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 163. člena ZPP ocenilo, da so v pritožbi zahtevani stroški nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa so priglašeni prepozno. Toženca bi te stroške morala zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ker tega nista storila, pritožbeno sodišče teh stroškov ni upoštevalo.

15Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank do višini 124,99 EUR sta tako toženca dolžna povrniti tožnikom 2.323,99 EUR stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbi tožencev glede stroškovne odločitve je pritožbeno sodišče delno ugodilo tako, da je znesek stroškov v točki IV izreka napadenega sklepa nadomestilo z zneskom 2.323,99 EUR. Pritožbi tožencev je torej delno ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

16Toženca sta s pritožbo delno uspela glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče je njun pritožbeni uspeh ocenilo na 10 %, saj pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka v obsegu 375 točk za sestavo pritožbe z 10 % povečanjem za nadaljnjo stranko, 2 % materialnih stroškov, 22 % davka na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo 210,00 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbeni stroški priglašeni skladno s tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/2 OT in 11. členom OT, skupaj pa znašajo 445,61 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh tožencev jima je priznalo kot potrebne pritožbene stroške 44,56 EUR.

17Tožniki so v vloženem odgovoru na pritožbo zaznamovali stroške za sestavo pritožbe 100 točk, ?PV? 450 točk, 2 % administrativnih stroškov, 50 točk za poročilo stranki in 22 % DDV. Po oceni pritožbenega sodišča stroški niso priglašeni pravilno, ker niso pravilno specificirani, saj vloga tožnikov ni pritožba, kaj pomeni ?PV?, pa ni konkretizirano. Zaradi teh razlogov pritožbeno sodišče tožnikom ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov in jih morajo kriti sami.

18Ker sta toženca delno uspela s pritožbo in znaša njun uspeh 10 %, so jima drugi do peti tožnik solidarno dolžni povrniti 44,56 EUR stroškov v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je o vseh stroških pritožbenega postopka odločilo ob upoštevanju določb 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.