UPRS sodba I U 2005/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009 z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu (v točkah I/1 in II izreka) tožniku odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 od davčne osnove 80 686,03 EUR po povprečni stopnji 33,60% v znesku 27 110,51 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 1 408,02 EUR, obračunanimi od 1. 12. 2010 do izdaje odločbe.

2Iz obrazložitve odločbe v izpodbijanem delu sledi, da je Generalni davčni urad pri zbiranju in obdelavi podatkov, ki jih je pridobil iz uradnih zbirk podatkov in uradnih evidenc, ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki jih je tožnik pridobil in s katerimi je razpolagal v obdobju od leta 2005 do 2009, precej presegala dohodke, ki jih je kot zavezanec napovedal davčnemu organu za isto obdobje. Zato je davčni organ tožnika v skladu z določbami 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja. Poleg tožnika so prijave premoženja po stanju na dan 31. 12. 2010 predložili še vsi ostali družinski člani ter prijavi priložili številne listine in pojasnila. Davčni organ je nato uvedel postopek odmere davka na podlagi 68. člena ZDavP-2 ter na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovil v postopku in ki pričajo o razpolaganju tožnika s sredstvi, vključno s premoženjem, oziroma o uporabi teh sredstev v privatne namene, s pomočjo metode indirektnega ugotavljanja dohodkov z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ugotavljal razliko med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnika v inšpiciranem obdobju ter porabo sredstev in tožnikovimi dohodki v istem obdobju. Pri tem je ugotovil, da je tožnik kot fizična oseba v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2009 razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, katerih ocenjena vrednost znaša 104 286,28 EUR, nadalje da so dohodki, doseženi v istem obdobju, znašali 12 671,96 EUR ter da, ob upoštevanju spremembe premoženja, zmanjšanega za obveznosti (v višini 10 928,29 EUR), razlika po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in s tem davčna osnova znaša 80 686,03 EUR, kot to sledi iz tabele na 56. in 57. strani odločbe. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se od tako ugotovljene verjetne davčne osnove izračuna davek, in sicer po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, ki znaša 33,60% EUR, v višini 27 110,51 EUR (tabela na 62. in 63. strani odločbe). Po določbi 66. člena ZDavP-2 mora biti davek, izračunan v odmerni določbi, plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Zato se rok za plačilo davka določi na dan 30. 11. 2010 ter nato za čas od 1. 12. 2010 obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta (1,53%), ki do dneva izdaje odločbe znašajo 1 408,02 EUR.

3Drugostopni davčni organ je pritožbo zoper odločbo v delu, ki se nanaša na odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter navaja, da je bil postopek v konkretnem primeru izpeljan v skladu z določbami ZDavP-2 in da torej ne gre za preseganje zakonskih pooblastil in tudi ne za nedopustno retroaktivnost, kot se očita v pritožbi. Meni, da zakon dovolj jasno določa, da se postopek lahko uvede za obdobje zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil uveden, iz zakona pa je razvidno tudi, da predhodna prijava premoženja ni pogoj za uvedbo postopka. K prijavi premoženja se, ravno nasprotno, po določbah 69. člena ZDavP-2 lahko pozove zavezanca šele takrat, ko se ugotovi, da gre za primer iz 68. člena istega zakona in kot je bilo to, v skladu z zakonom, storjeno v konkretnem primeru.

4V zvezi z dokaznim bremenom poudari, da je v postopku cenitve dokazno breme za znižanje (verjetne) davčne osnove na davčnem zavezancu ter da mora zato tožnik nižjo davčno osnovo ne le zatrjevati, temveč mora o pomembnih okoliščinah predložiti dokaze, na podlagi katerih lahko davčni organ utemeljeno sklepa, da njegove navedbe držijo. Iz ugotovitev postopka sledi, da tožnik o razpolaganju z gotovino na presečni dan nima neposrednega dokaza. Prav tako ni izkazal zatrjevanega prejema gotovine. Samo razpolaganje z ženinim denarjem pa še ne pomeni, da je tožnik denar dejansko prejel. Po mnenju pritožbenega organa bi moral tožnik izkazati dokazljiv in preverljiv denarni tok teh sredstev, saj v nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno domneva, da gre za denarna sredstva (dohodke), od katerih davek (neutemeljeno) ni bil plačan. Pri čemer tudi daljše obdobje nadzora, ki ga zahteva tožnik, ne bi navedenih ugotovitev v ničemer spremenilo.

5Ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 drugostopni organ zavrne. Prav tako zavrne kot neutemeljene tožnikove navedbe, ki se nanašajo na premoženje družine A., saj meni, da je za konkreten primer nepomembno, s kakšnim premoženjem je družina A. razpolagala v preteklosti.

6Pomembno je, s kakšnim premoženjem je tožnik razpolagal na presečni dan. O tem, da naj bi imel na presečni dan (1. 1. 2008) tožnik 234 322,85 EUR gotovine ter o tožnikovih trditvah, da naj bi prejel od žene gotovino najmanj v višini 100 000,00 EUR, se je po presoji pritožbenega organa obširno izrekel že prvostopni organ v obrazložitvi na straneh od 25 do 49 izpodbijane odločbe, kjer natančno povzema poslovanje tožnika in njegove žene ter njuno potrošnjo, pri čemer je jasno razvidno, da tudi tožnikova žena ni razpolagala s 100 000,00 EUR, ki naj bi jih podarila tožniku. Kolikor gre za trditve, da sta z ženo prejemala različne zneske gotovine s strani ožjih družinskih članov, pa drugostopni organ poudarja, da zneski, ki jih navaja tožnik, niso majhni ter da je zato zelo neobičajno, da ne obstaja nobena dokazljiva sled tega denarja. Tožnik tudi ne pove, kako je ravnal z gotovino in ne navede, kje naj bi gotovino hranil. Navede le, da jo je hranil doma in torej z ničemer ne dokaže, da je z zatrjevanim zneskom gotovine razpolagal tudi na presečni dan. Poleg tega ima tožnik obsežno zbirko starodobnikov, ki jo stalno dopolnjuje, kar potrjuje tako izjava, ki jo je dal na PU Žalec dne 16. 6. 2005 kot tudi ugotovitve prve stopnje glede homologacije vozil. Pri tem pa tožnik konkretnega seznama vozil ni predložil, tako da ni mogoče ugotoviti ne časa pridobitve, ne njihove nabavne cene niti izdatkov tožnika v zvezi z njihovo obnovo. Obenem iz podatkov v spisu sledi, da je tožnik stalno zbiral stare motorje ali njihove dele ter da je večina poslov potekala med fizičnimi osebami in za gotovino. Po drugi strani pa tožnik ves postopek navaja, da je živel skromno in ni skoraj nič potrošil.

7V zvezi s pritožbenim očitkom, da je prvostopni organ neutemeljeno zavrnil predlagane dokaze, organ druge stopnje meni, da so očitki neutemeljeni ter ugotavlja, da se je prvostopni organ do vseh tožnikovih navedb in predlogov izčrpno opredelil, tako tistih, ki se nanašajo na premoženjsko stanje tožnika, kot tudi tistih, ki se nanašajo na njegovo ženo. V zvezi z zaslišanjem nečakinje B.B. se je organ prve stopnje opredelil na 33. strani odločbe ter navedel, zakaj ne sledi predlogu za njeno zaslišanje. To pa zato, ker bi sama prisotnost priče ob izročanju gotovine ne pripomogla k ugotovitvi tožnikovih prihrankov na presečni dan. Tudi po mnenju drugostopnega organa zgolj izpovedbe prič ne morejo nadomestiti pomanjkanja kakršnegakoli drugega materialnega dokaza v zvezi z obstojem visokih zneskov gotovine, zato razloge prve stopnje sprejema. Sicer pa v zvezi s presojo dokazov poudari še, da davčni organ pri presoji dokazov ni vezan na nobena dokazna pravila ter da v skladu z določbami ZUP presoja dokaze po svojem svobodnem prepričanju, ali je neko dejstvo šteti za resnično ali ne, oziroma ali je dokaz verodostojen in s tem takšen, da mu je mogoče verjeti. Ko gre za izjave prič, se zato utemeljeno presoja oziroma upošteva, ali ima spraševana oseba, zlasti ko gre za sorodnika, kakršenkoli razlog, da pove drugače, kot se je v resnici dogajalo. Zaslišanje priče C.C. pa tožnik prvič predlaga v pritožbi in pri tem ne pojasni, zakaj tega zaslišanja ni predlagal že v postopku izdaje odločbe. Zato drugostopni organ dokazni predlog kot nedopustno pritožbeno novoto zavrne.

8Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na starodobnika Steyr Daimler Puch in Holder so po presoji druge stopnje brezpredmetni, saj ne vplivajo na višino davčne osnove. V zvezi z nabavo rezervnih delov pa ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in se pri tem sklicuje na razloge prve stopnje na 13. strani odločbe. Dodaja še, da ne glede na to, kdo resnično je bil prejemnik zneska 15 517,83 EUR, tožnik tudi v pripombah ni predložil o rezervnih delih nobenih podatkov, to je o tem, kateri rezervni deli so bili nabavljeni in za kakšen namen – v katera vozila so bili vgrajeni, oziroma ali so bili prodani.

9Kot neutemeljene pa drugostopni organ zavrne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na davčno stopnjo, po kateri je prvostopni organ odmeril davek in pri tem ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno in skladno s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 ter s stališči Vrhovnega sodišča napovedanim dohodkom iz zadnjega davčnega obdobja prištel sorazmerni del nenapovedanih dohodkov in od tako ugotovljene davčne osnove izračunal povprečno stopnjo dohodnine.

10Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11Kot sporno izpostavlja dejstvo, da je tožnik na dan 1. 1. 2008 razpolagal z gotovinskimi denarnimi sredstvi v znesku 250 000,00 EUR ter meni, da se tožena stranka v izpodbijani sodbi (pravilno: odločbi) ni dovolj kritično opredelila do relevantnih dejstev in okoliščin v tej zvezi ter da je zato napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialni predpis, ki je bil podlaga za obdavčitev. Odločanje davčnih organov označuje za arbitrarno in situacijo za absurdno ter meni, da davčni organi v konkretnem primeru, enako kot v številnih drugih zadevah, z zlorabo zakonskih določb in nezakonito obdavčitvijo posegajo v premoženje tožnika in drugih zavezancev, ki jih obravnavajo na enak način, ter pri tem ne upoštevajo, da le-ti razpolagajo z bistveno višjimi gotovinskimi denarnimi sredstvi, kot jim jih prizna tožena stranka.

12V zvezi z zakonsko ureditvijo (v ZDavP-2), na kateri temelji izpodbijana odločitev, meni da se določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje tožena stranka, lahko uporabljajo le za primere, v katerih so bile že vložene prijave premoženja (iz 69. člena ZDavP-2) v predhodnih letih in je bilo na ta način že ugotovljeno začetno premoženje zavezancev. Zato tožena stranka v postopku, ki se je začel leta 2012, ne more zakonito ugotavljati stanja premoženja na dan 1. 1. 2008 in torej za več let nazaj. To sicer ni zapisano v zakonu, pač pa po mnenju tožnika izhaja iz njegovega namena, še posebej, ker gre za uvedbo novega instituta. Vsaka drugačna razlaga ni v skladu z Ustavo, saj krši pravico do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave. Tako je tožena stranka v nasprotju z namenom zakonodajalca obdavčila vse premoženje, ki ga je tožnik pridobil v inšpiciranih letih, ni pa upoštevala, da je tožnik oziroma njegova družina ob selitvi iz Italije v Slovenijo prinesla s seboj večje zneske gotovine, ker je tam razprodala vse svoje premoženje. S tem je tožena stranka kršila določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave ter drugi odstavek 120. člena Ustave, odločitev pa je zato nezakonita in protiustavna. Tožeča stranka posebej izpostavlja še, da je postopek potekal nerazumno dolgo, saj je vse skupaj trajalo več kot tri leta samo do izdaje zapisnika, ter da je razlog za to v celoti na strani tožene stranke, saj je tožnik ves čas sodeloval v postopku in predlagal dokumentacijo in pojasnila. Pri čemer je dolgotrajnost postopka in negotovost, ki sta ji bila izpostavljena tožnik in njegova žena, močno vplivala tudi na njuno zdravstveno stanje.

13Tožnik je že v pojasnilih k prijavi premoženja navedel, da sta v času, ko so živeli v Italiji, premoženje ustvarila skupaj z ženo, da je premoženje skupno in da ga nikoli nista obravnavala kot premoženje vsakega posebej. Za ugotavljanje pridobitve premoženja v Italiji davčni organ ni pristojen in zato ni mogoče od tožnika zahtevati listin o pridobitvi premoženja v tujini. V Italiji sta imela zakonca dejavnost in sta se ukvarjala z nepremičninami. Ob selitvi v Slovenijo v začetku devetdesetih let sta nepremičnine prodala in s seboj prinesla večje zneske gotovine, kar sicer ugotavlja tudi tožena stranka, vendar v nadaljevanju tega ne prizna. Poleg tega gre za zelo oddaljeno časovno obdobje, zato pri pripravi preglednice o denarnih sredstvih in njihovi porabi, ki so jo tožnik in njegovi družinski člani pripravili za obdobje od leta 1997 dalje, ni bilo mogoče upoštevati vseh podrobnosti in je lahko kakšen znesek izpadel. Namen preglednice je čimbolj realno prikazati premoženje iz naslova gotovine in gibanje denarja med člani družine. Zato v tabelah niso zajeta plačila preko bančnih računov niti dohodki iz dejavnosti. To je lahko ugotovila tožena stranka sama, ki je imela na voljo vse bančne izpiske.

14Tožnik v nadaljevanju prikaže zadeve, pri katerih tožena stranka ni ugotovila pravega dejanskega stanja.

15V zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na premičnine – motorna vozila ugovarja ugotovitvam tožene stranke glede nabave rezervnih delov iz ZDA ter njenemu stališču, da navedba tožnika, da je bil nakup opravljen od fizične osebe in da zato za plačilo v znesku 15 517,83 EUR ni računa, ne drži. Tožnik vztraja, da so bili rezervni deli plačani na račun fizične osebe, kar dokazuje dejstvo, da je bilo plačilo opravljeno na drug račun kot vozilo. Ker pa tožnik ni poznal imena fizične osebe, je v opisu prejemnika navedel enako oznako kot pri plačilu računa za vozilo. Tožnik je že v pripombah pojasnil, kateri so bili ti rezervni deli. Dokazil pa ni mogel predložiti, ker so bili rezervni deli že vgrajeni v vozilo, toženi stranki pa predlagano, da si ga ogleda.

16Ugovarja tudi zaključkom tožene stranke glede starodobnikov Steyr Daimler Puch in Holder. Očita ji, da navedbe tožnika glede načina pridobitve in izvora teh vozil zavrača, ne da bi dokazala nasprotno. Tožena stranka že pripomb v tej zvezi ni upoštevala ter pri tem navedla, da to ne vpliva na obdavčenje. Zato se tožnik v tožbi sprašuje, čemu so navedbe in očitki tožene stranke namenjeni ter posledično šteje njeno ravnanje za neodgovorno, saj je očitno namenjeno neupravičeni diskreditaciji tožnika.

17V zvezi z zbirko motornih koles tožnik pojasnjuje, da stara motorna kolesa zbira in obnavlja cela družina že vse od leta 1978 ter da je tožnik večino vozil pridobil in uredil do leta 1997. Ugotovitve tožene stranke, da naj bi tožnik starodobnike pridobil (tudi) kasneje, ko jih je homologiziral, zato ne drži. V letu 2008 je sicer tožnik res homologiziral več motornih koles starodobnikov, vendar je to storil zato, ker se je šele takrat pojavila možnost, da to stori, medtem ko je motorna kolesa pridobil in obnovil že pred letom 2008. Povprečna vrednost starodobnega kolesa je okrog 6 000,00 EUR. To pa je tudi vrednost, ki jo je upošteval pri oceni svoje zbirke, ki jo je zahtevala tožena stranka. Trditve, da bi moral tožnik imeti listine o nakupu motornih koles in rezervnih delov, tožena stranka ne dokaže. Pojasni, da se na sejmih z odpadnimi rezervnimi deli listine ne izdajajo in ne podpisujejo, saj gre za prodajo s strani fizičnih oseb, ki v večini primerov ne opravljajo dejavnosti. Štiri plačila v tujino v času treh let pa ne dokazujejo, da gre za pogosta dejanja, temveč kažejo na to, da gre kvečjemu za občasna plačila za določene nakupe, sploh za nekoga, ki se ljubiteljsko ukvarja z zbirateljstvom starih predmetov.

18V zvezi z denarnimi sredstvi na računu D.D. se tožnik sklicuje na popis, ki je bil predložen davčnemu organu in v katerem so skušali rekonstruirati stanje premoženja po posameznih družinskih članih. Pri tem se znesek osebne porabe pri tožniku ni posebej izkazoval, ker se je osebna poraba cele družine izkazovala pri ženi E.E. Sicer pa osebna poraba tožnika, ki živi skromno, ni velika. Razen za občasno nabavo goriva tožnik ni potreboval drugega. Ves svoj prosti čas je posvečal ljubiteljski dejavnosti, to je obnovi starih motornih koles ter v tej zvezi opravil določene nakupe rezervnih delov. Teh izdatkov ni nikoli zanikal, ne drži pa, da je imel teh izdatkov največ v času od leta 2000 do 2008, kot (brez dokazov) trdi tožena stranka. Z denarjem je upravljala žena in je tožnik zato denar imel na razpolago od žene.

19Podatki o gotovini, ki jih je tožnik posredoval ob prijavi premoženja, so pravilni in odražajo dejansko stanje. Konec leta 2007 je imel za 250 000,00 EUR gotovine, vključno s 100 000,00 EUR gotovine, ki mu jih je podarila žena. Tožnik je gotovino, svojo in ženino, in to v visokih zneskih, dokazoval z listinami. Stalnih obiskov in menjave denarja v gotovini (iz lir v tolarje), ki so jo kot družina prinesli iz Italije, se spominjajo v menjalnicah družbe F., nimajo pa dokumentacije, ker je po toliko letih ne hranijo več. Zato tožnik predlaga zaslišanje uslužbenke C.C., ki je potrdila, da se spominja tožnika, ko je prišel menjat denar. Tožnik pa je do izdaje zapisnika predložil tudi dokazila, da je v letih pred 2008 skupaj s sestro prejemal denar od matere G.G. (pooblastilo, izjavi, fotografije). Ker je sestra pokojna, lahko to potrdi njena hči B.B., ki je bila prisotna pri vseh srečanjih in za katero je tožnik že predlagal, da se zasliši, pa je davčni organ to zavrnil. Ker zaradi časovne odmaknjenosti ni listin, je zaslišanje priče nujno, tako kot to sledi tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 87/2012, saj je le na ta način mogoče ugotoviti materialno resnico. Kljub temu tožena stranka nobene od prič, ki jih je predlagal tožnik, ni želela zaslišati. Vse listine, na katere se sklicuje, pa je tožnik predložil že tekom postopka. Glede na povedano je treba v tabeli premoženja dodati še prejeto gotovino od matere v višini 70 000,00 EUR, s čimer se poveča stanje sredstev na dan 31. 12. 2007. Tožnik je v tej zvezi naredil tudi samoprijavo, ki jo je 11. 2. 2014 posredoval davčnemu organu. Od teh prejetih sredstev je tožniku na dan 1. 1. 2008 ostalo najmanj 50 000,00 EUR gotovine. Poleg te gotovine je tožnik upravljal s precejšnjim premoženjem matere iz naslova obveznic H., za kar je ravno tako predložil dokazila. Poleg tega je tožnikova mati upravljala s premoženjem svoje sestre I.I., kot to sledi iz predloženega pooblastila, ter je sredstva iz tega naslova lahko uporabila tudi za darila sinu (tožniku) in hčeri, oziroma je s temi sredstvi na koncu upravljal tožnik sam, ki mu je mati prepuščala vse odločitve v zvezi s svojim premoženjem. Dodatno pa je tožnik prejel tudi znesek v vrednosti 25 211,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja pri italijanski zavarovalnici Lloyd, ki je izteklo leta 2000. Tožnik je takrat ta sredstva prejel na račun v tujini in jih nato dvignil v gotovini. Ta račun ne obstaja več, tožnik pa po toliko letih tudi ne hrani več bančnih izpiskov. Našel pa je obvestilo zavarovalnice iz leta 1995 o stanju sredstev na zavarovalni polici in iz katerega je mogoče preračunati znesek, ki ga je prejel ob izteku zavarovanja. Gre torej še za dodaten vir gotovine, s katero je tožnik razpolagal in ki ga je zato treba upoštevati pri ugotavljanju stanja gotovine ob začetku inšpiciranega obdobja, poleg zneska, ki ga je že navedel. Navedeno pa kaže tudi, da je tožnik imel dovolj sredstev in da mu ni bilo treba trošiti denarja, ki ga je prejel od žene v času od leta 2005 do 2007, in ki ga je imel ob začetku inšpiciranega obdobja.

20V zvezi z denarnimi sredstvi na računu E.E. je tožnik že toženi stranki pojasnil, da ni mogoče predložiti dokazil o prodaji premoženja v Italiji, saj je od takrat minilo že več kot dvajset let. Iz transakcijskega računa izhaja, da je žena praviloma dvigovala gotovino z računa in da je torej večina njenih transakcij potekala v gotovini. V tabeli niso prikazani vsi premiki sredstev oziroma vse postavke, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, med drugim darila – prilivi od njene matere v visokih zneskih, kar pomeni, da je tožnikova žena razpolagala celo z višjimi zneski, kot je navedeno v tabelah. Navedbe tožene stranke v tej zvezi niso povsem točne, zato tožnikova žena v nadaljevanju za posamezna leta navaja svoje podatke, ki temeljijo na izpisu transakcijskega računa za posamezno leto in na podatkih varčevalne knjižice. S prikazom gibanja denarnih sredstev in gotovine želi dokazati, da je imela dovolj denarnih sredstev, da je tožniku v obdobju od leta 2005 do 2007 podarila gotovino v višini 100 000 EUR. Seštevek dvigov gotovine za čas od 2004 do 2007 kaže, da je tožnikova žena dvignila za več kot 309 000,00 EUR gotovine. Če se odštejejo statistično priznani življenjski stroški, je samo iz tega obdobja imela gotovine najmanj v znesku 232 000,00 EUR. Ob upoštevanju predhodnih let pa bi se ta številka še občutno zvišala. Z gotovino je bila nato poravnana samo kupnina za stanovanje v J. v višini 127 000,00 EUR, kar dokazuje, da je imela gospa E.E. dovolj prilivov, da je lahko prihranila večje zneske gotovine, od katere je podarila možu 100 000,00 EUR in ji je še vedno ostalo dovolj gotovine. Dodati je treba še darila s strani matere K.K. Dva zneska sta bila nakazana na transakcijski račun tožnikove žene, ostali denar je dobila v gotovini. Na ta način je pridobila najmanj 75 000,00 EUR. O tem obstaja tudi davčna napoved. Predlagano pa je bilo tudi zaslišanje K.K., ki ga tožena stranka ni hotele izvesti. Na ta način je z verodostojno dokumentacijo in z logično razlago izkazan obstoj gotovine pri tožniku in njegovi ženi na dan 1. 1. 2008, medtem ko ugotovitve tožene stranke niso pravilne in skladne s predpisi. Organ druge stopnje se do teh navedb ni opredelil in ni odgovoril na navedbe in dokazila tožnika. Tožnik zato vztraja, da dejansko stanje v tem delu ni pravilno ugotovljeno in da zaključek tožene stranke, da tožnikova žena tožniku ni mogla zagotoviti gotovine v višini 100 000,00 EUR, ni pravilen.

21V zvezi s stanjem gotovine pri tožniku na dan 1. 1. 2008 pa tožnik še poudari, da je tožena stranka tožniku priznala samo za 6 230,00 EUR gotovine na omenjeni datum. Znesek izhaja iz dveh gotovinskih dvigov tožnikove žene v oktobru 2007. Ostalega tožena stranka ne prizna, kar je za tožnika sporno in nesprejemljivo ter v nasprotju s predpisi. Tožnik je na različne načine dokazal, da je način poslovanja v njihovi družini drugačen od ostalih zavezancev ter da zaupajo predvsem gotovini. Zato je priznani znesek gotovine glede na povedano absurden, razlogi tožene stranke pa ne vzdržijo logične presoje. Po mnenju tožnika je povsem jasno, da je tožnikova žena tožniku lahko podarila 100 000,00 EUR v roku treh let in da je tožnik lahko ta sredstva privarčeval, saj je prejemal gotovino tudi od matere, posebnih izdatkov pa v tem obdobju dejansko ni imel.

22V zvezi s kršitvijo pravice do zasebne lastnine tožnik dodatno navaja, da tožena stranka obstoj lastnine nezakonito zavrača ter da jo zavrača pavšalno in ne da bi dokazala, kam je potem izginila gotovina, ki je bila npr. dvignjena z ženinih računov. Tožena stranka neutemeljeno razlikuje med sredstvi na bančnem računu in tistimi, ki jih je tožnik hranil doma v gotovini. Od tožnika zahteva, da dokaže obstoj gotovine in pri tem ne pojasni, kakšen dokaz bi zadoščal. Dejstvo je, da obstoja gotovine ni mogoče dokazovati z listinskimi dokazili, ki so za davčni organ edine sprejemljive. Odloča se torej arbitrarno in s tem na način, ki po mnenju tožnika ni zakonit. Tožnik vztraja, da bi morala tožena stranka vse dokaze presoditi z enako kritičnostjo ter jih upoštevati na način, da se ugotovi verjetno dejansko stanje. Nasprotno pa je tožena stranka dokazom, ki so bili tožeči stranki v korist, neutemeljeno dajala manjšo pomembnost. Zato dejansko stanje ni bilo ugotovljeno niti z gotovostjo niti z zadostno stopnjo verjetnosti, kot ji to nalaga 68. člen ZDavP-2. Gre torej za kršitev načela materialne resnice in tudi za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ki davčnemu organu nalaga, da odloča v skladu s predpisi. Tožena stranka mora biti razen tega o obstoju ali neobstoju določenega dejstva prepričana. V nasprotnem primeru obstaja dvom. Dvom o obstoju ali neobstoju določenega dejstva pa se mora presojati (po načelu in dubio pro reo) vedno v korist zavezanca. Končna presoja zaradi omenjenih nezakonitosti po mnenju tožnika ni bila pravilna, tožena stranka pa je na ta način obdavčila premoženje, ki ga je tožnik pridobil pred letom 2008.

23Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poleg že povedanega še navaja, da zaslišanja, ki se predlagajo v tožbi, ne morejo nadomestiti dokazov, ki so nedvoumni in preverljivi. Tako izjava o izročitvi denarja ne more nadomestiti preverljivega dokaza dejanskega denarnega toka. Pomembna je tudi kredibilnost priče oziroma verjetnost podane izjave. Poleg tega pojasni, da so osebe, za katere se predlaga zaslišanje, izjave v postopku že podale ter da gre za družinske člane tožnika in njegove žene, ki imajo prav gotovo interes, da se postopek za tožnika zaključi ugodno.

24Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

25Tožba ni utemeljena.

26Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe ter potem, ko je slišalo stranki, zaslišalo tožnika in predlagane priče (C.C., K.K., E.E.) in prebralo izjavo priče B.B., sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene.

27Podlaga za izpodbijano odločitev so določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, po katerih se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

28V konkretnem primeru ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ter po izvedenem inšpekcijskem postopku izdal izpodbijano odločbo, ki ji tožnik (v izpodbijanem delu) ugovarja v tožbi.

29Sicer pa iz spisov sledi, da so ugovori, ki jih glede izpodbijane odločitve vsebuje tožba, enaki pritožbenim, ti pa (vsebinsko) pripombam na zapisnik. Iz spisov, konkretno iz drugostopne odločbe tudi sledi, da je na vse pritožbene ugovore odgovoril že drugostopni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge druge stopnje in, kolikor jim sledi drugostopni organ, tudi na razloge izpodbijane odločbe ter hkrati zavrača tožbeni očitek, da se drugostopni organ ni opredelil do vseh navedb iz pritožbe.

30Tako v zvezi s tožbenimi (in pred tem enakimi pritožbenimi) ugovori procesne narave že drugostopni organ pravilno zavrne očitek, da je bilo odločanje v zadevi nedopustno retroaktivno in da bi morala biti najprej narejena prijava premoženja in šele nato izpeljan postopek po citiranem 68. členu, ter pojasni, da se po določbah ZDavP-2 postopek lahko uvede za obdobje zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil uveden ter da predhodna prijava premoženja ni pogoj za uvedbo postopka. K prijavi premoženja se, ravno nasprotno, po določbah 69. člena ZDavP-2 zavezanca lahko pozove šele takrat, ko se ugotovi, da gre za primer iz 68. člena istega zakona. Pojasni tudi, da zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe še ni podana bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo odločbe. Odločanja davčnih organov pa po presoji sodišča tudi ni mogoče označiti za arbitrarno, saj je iz podatkov, ki so v spisih, razvidno, da so se dokazi zbirali in presojali ter da odločbi obeh davčnih organov vsebujeta obširne in izčrpne razloge za izpodbijano odločitev. V skladu z citiranimi določbami 68. člena ZDavP-2 pa že drugostopni organ opozori tudi na posebnosti postopka cenitve davčne osnove in v tem okviru na (obrnjeno) dokazno breme, ki ga v pogledu znižanja (verjetne) davčne osnove nosi davčni zavezanec ter tožniku pravilno pojasni, da ni dovolj zgolj zatrjevanje določenih dejstev in pravnih razmerij, temveč je treba o tem predložiti dokaze, ki so preverljivi in ki nedvomno izkazujejo, da so zatrjevana dejstva resnična.

31Pravilna pa je po presoji sodišča izpodbijana odločitev, z ozirom na omenjena dokazna pravila, tudi po vsebini.

32Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na starodobnika Steyr Daimler Puch in Holder ne vplivajo na obdavčitev in jih zato sodišče, enako kot pred tem že drugostopni davčni organ, kot nepomembnih za odločitev ne upošteva.

33V zvezi z nabavo rezervnih delov ni sporno, da je bilo plačilo v znesku 15 517,83 EUR opravljeno, ni pa razvidno ne iz računa ne iz drugih podatkov, kateri rezervni deli so bili s tem plačani in kaj se je kasneje z njimi zgodilo. Zato se pritožbeni ugovor (in pred tem pripombe na zapisnik) utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrne. Iz istih razlogov zavrača tožbene navedbe, ki so enake pritožbenim in pripombam na zapisnik, tudi sodišče.

34V zvezi z zatrjevanim zneskom gotovine (250 000,00 EUR), s katerim je tožnik po navedbah v tožbi razpolagal na presečni dan, to je na prvi dan inšpiciranega obdobja (1. 1. 2006), tožnik neposrednih dokazov ni predložil. Obstoj gotovine se v tožbi in pred tem že v davčnem postopku dokazuje posredno, preko siceršnjega premoženjskega stanja tožnika in njegove družine, kar po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, ni nedopustno. Prav tako po presoji sodišča v primeru, kakršen je obravnavni, ko gre za presojo dogajanja v daljšem časovnem obdobju in ko listin ni več, ni nedopustno v dokazne namene predlagati (in izvesti) zaslišanje prič ter na ta način ugotavljati materialno resnico. Zato je sodišče dopustilo zaslišanje tožnika kot stranke in prič, katerih zaslišanje je tožnik predlagal že v davčnem postopku (E.E. in K.K.). Dopustilo je tudi zaslišanje priče C.C. Njeno zaslišanje je tožnik sicer res predlagal šele v pritožbi, ker pa naj bi priča zgolj potrdila tisto, kar je tožnik dovolj konkretno (v zvezi z menjavo denarja) navajal že v davčnem postopku, je sodišče predlogu sledilo in ga ni štelo za nedopustno tožbeno novoto, kot je do tega predloga zavzel stališče drugostopni organ v svoji odločbi. Predlagane priče B.B. pa na zaslišanje ni bilo, zato pa je sodišče pri odločanju upoštevalo njeno opravičilo oziroma pisno izjavo, v kateri navaja, da o dogajanju v zvezi s stricem (tožnikom) ne ve povedati ničesar.

35V tej zvezi – v zvezi z obstojem gotovine v znesku 250 000,00 EUR na presečni dan, pa sodišče verjame tožniku, da so ob selitvi iz Italije v Slovenijo kot družina razpolagali z visokimi denarnimi zneski, in to v gotovini, kar nenazadnje potrjuje zaslišanje priče C.C., ki se spominja tožnika ter tega, da je prihajal v menjalnico menjat večje denarne zneske. Sodišče verjame tožniku tudi, da je v letih pred letom 2008 in s tem pred inšpiciranim obdobjem skupaj s sestro prejemal denar od matere G.G., kot to razen iz tožnikove izjave izhaja tudi iz listine (izjava z dne 14. 11. 2007), ki jo je predložil v davčnem postopku in ki sta jo poleg tožnika podpisali tožnikova mati in sestra. Verjame tudi izplačilu zavarovalnine, ki posredno izhaja iz predloženega obvestila zavarovalnice (iz leta 1995) o stanju sredstev na zavarovalni polici in iz izjave tožnikove žene. In nenazadnje sodišče verjame tožniku in zaslišanim pričam, da je tožnikova žena E.E. tožniku izročala oziroma „podarjala“ gotovino ter da je ta gotovina (lahko) izvirala tudi iz gotovine, ki ji jo je podarila njena mati K.K. Vendar pa obenem sodišče ne more mimo dejstva, da gre pri vseh opisanih dogajanjih, o katerih izpoveduje tožnik in o katerih so izpovedale tudi priče na zaslišanju pred sodiščem, za splošne ter časovno in krajevno neopredeljene dogodke, podatki, ki jih navajajo pa so ohlapni in se raztezajo na daljša časovna obdobja. Kar pomeni, da se je premoženjsko stanje v vmesnem obdobju lahko bistveno spremenilo in da zato iz njih neposrednega vpliva na tožnikove prihranke (v gotovini) na presečni dan ni mogoče razbrati. Predvsem pa sodišče, enako kot pred tem davčna organa, ne more mimo ugotovitev davčnih organov v zvezi s tožnikovo zbirko motornih koles in njene velike vrednosti (600 000,00 EUR) ter dejstva, da tožnik kljub večkratnim pozivom s strani davčnih organov ni predložil zahtevanega seznama motornih koles, oziroma podatkov o tem, kdaj in kje so bila vozila kupljena in po kakšni ceni. Nič konkretnega tudi ne pove na zaslišanju pred sodiščem – razen tega, da je kupil leta 1994 zbirko motorjev v Sloveniji. Pri čemer je očitno, da je motorje kupoval tudi še kasneje. Isto velja za rezervne del. Kar vse, ob nespornih ugotovitvah davčnih organov, da je motorje kupoval oziroma registriral tudi še v inšpiciranem obdobju oziroma tudi še v obdobju po letu 2001, ko naj bi se po lastnih navedbah s tovrstnimi nakupi več ne ukvarjal, ter ob izpovedbi priče E.E., da je bil sporni denar (100 000,00 EUR), ki ga je podarila tožniku, namenjen (tudi) izdatkom v zvezi z motorji, vzbudi najmanj dvom o tem, da je tožnik, ob izkazanemu trošenju v zvezi z zbirko motorjev, na dan 1. 1. 2008 razpolagal s tako visokim zneskom gotovine, kot se zatrjuje v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Trditve o tem nenazadnje zrelativizirajo tudi (nesporni) podatki o trošenju tožnika in njegove družine, ki je povezano z nepremičninami, kar nedvomno kaže na večjo porabo zatrjevanih in dokazovanih prihrankov, na neobstoj prihrankov v zatrjevani višini pa še podatki o najetih kreditih za nakup nepremičnin v inšpiciranem obdobju oziroma neposredno pred njim ter izjava priče K.K., po kateri je s svojimi prihranki oziroma „darili“ svoji hčerki – tožnikovi ženi E.E. občasno pomagala iz stiske. Podatki o zatrjevani višini prihrankov tudi ne gredo skupaj s tožnikovimi navedbami, da živi skromno, da se (osebna) poraba izkazuje pri ženi, da mu denar sproti daje žena ter da plačuje večinoma z gotovino. Oziroma drugače povedano: tožnik glede na podatke, ki so bili zbrani v davčnem postopku, tudi z izjavami prič, katerih zaslišanje je predlagal, po presoji sodišča ni uspel dokazati obstoja gotovine na presečni dan v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.

36Z ozirom na to, da je bilo po presoji sodišča v konkretnem primeru odločeno z skladno z zakonom (ZDavP-2), pa tudi ni podlage za tožbeno trditev, da je bilo z izpodbijano odločitvijo na nedopusten način poseženo v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in v ustavno načelo pravne države, kot se zatrjuje v tožbi.

37V ostale tožnik ugovorov nima. Sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, samo tudi ni ugotovilo.

38Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

39Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.