UPRS sodba I U 1267/2016

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 77. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za odhod iz države.

2Iz obrazložitve odločbe sledi, da je tožnik prosil za odobritev odhoda v tujino, in sicer v Republiko Hrvaško zaradi izjemne želje njegovega šestletnega otroka, da bi ga na prvi šolski dan pospremil v šolo. Tožniku so bile s strani direktorja zavoda podeljene ugodnosti prostih izhodov iz zavoda, zato je organ presojal le, ali so podane takšne osebne okoliščine, na podlagi katerih lahko minister izjemoma dovoli odhod iz države. Upošteval je, da gre za poseben dogodek v življenju tožnika, vendar pa so omejeni osebni stiki obsojenca z bližnjimi praviloma redna posledica prestajanja prostostne kazni, kar pomeni, da obsojenci na prestajanju kazni zapora ne morejo prisostvovati določenim dogodkom, ki bi jim sicer lahko. Iz poročila zavoda izhaja, da ima tožnik redne stike z otrokom znotraj Republike Slovenije, saj ima podeljene štiri izhode mesečno v trajanju 53 ur, ki jih koristi izključno za preživljanje časa z otrokom in za študijske obveznosti. Glede na to, da je dogodkov v času odraščanja otroka, ki bi jim starši radi prisostvovali, veliko (npr. rojstvo, prvi koraki, prvi obisk vrtca, prvi šolski dan, šolski nastopi, športna tekmovanja), organ ocenjuje, da spremstvo otroka na prvi šolski dan ne predstavlja takšne osebne okoliščine, da bi tožniku dovolil odhod iz države. Kot izhaja iz poročila zavoda, je sicer za otroka poskrbljeno, zato predpostavlja, da bo otrok deležen spremstva na prvi šolski dan.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Meni, da so bile pri sprejemu odločitve prekoračene meje prostega preudarka in da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V posledici je odločitev arbitrarna. Proste izhode koristi že štiri leta, od tega že daljše obdobje v polnem obsegu, kar pomeni približno 12 dni mesečno. S tem izpolnjuje osnovni pogoj za odhod iz države. V konkretnem primeru pa je izpolnjen tudi dodatni pogoj, ki ga je navedel in obširno obrazložil v svoji vlogi, in sicer da je bil že v času rojstva otroka na prestajanju zaporne kazni in posledično ni mogel prisostvovati vsem pomembnejšim dogodkom v otrokovem življenju. Prvi šolski dan pa je vendarle poseben dogodek, ki se pomni celo življenje. Neprisotnost starša lahko na otroka vpliva tudi travmatično in povzroči škodljiv oziroma nezdrav razvoj otroka.

4Osebne okoliščine, ki jih kot pogoj določa drugi odstavek 77. člena ZIKS-1, niso določneje opredeljene. Tožena stranka nasprotuje sama sebi, saj presodi, da gre v danem primeru za poseben dogodek, v nadaljevanju pa to prereka z navedbo, da ne gre za takšno osebno okoliščino, ki bi utemeljevala odhod v tujino. Splošno znano dejstvo je, kaj pomenijo osebne okoliščine in v okviru teh je treba tudi odločati. Kakršno koli dodatno pogojevanje pomeni arbitrarno odločanje v nasprotju z namenom zakonske določbe, s tem pa neenako obravnavo subjektov v podobnih zadevah. Subjektivno vrednotenje osebnih okoliščin de facto pomeni neenako obravnavo in neposredno kršitev Ustave. Dodelitev prostih izhodov pomeni nagrado za obsojenca za njegovo prizadevanje v času prestajanja kazni, zato organ že takrat presodi, da je obsojenec toliko osebnostno urejen, da zaupanja ne bo zlorabil. Pogoj za odhod iz države v okviru že določenega prostega izhoda pa je le v tem, da obstoji razlog, ki predstavlja osebno okoliščino obsojenca. Če želi torej tožnik izvrševati stike z otrokom na Hrvaškem, gre za osebno okoliščino, kar pomeni izpolnitev pogoja iz 77. člena ZIKS-1. Ugotavljanje vrednostne stopnje te osebne okoliščine pa pomeni nevarnost arbitrarnega odločanja, saj bi pomembnost posamezne osebne okoliščine bila odvisna od subjektivne ocene in percepcije posameznika.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je pravilno uporabila materialno pravo, saj je upoštevala vse zakonske kriterije, opredelila pa se je tudi do izvrševanja roditeljske pravice in do spremstva otroka na prvi šolski dan. Tožnikove navedbe o kršitvi ustavnega načela enakosti iz 14. člena Ustave so neprepričljive. Zakonodajalec je z zelo splošno dikcijo 77. člena ZIKS-1 uzakonil odločanje na podlagi prostega preudarka, z besedo osebne okoliščine pa je želel nakazati, da gre za okoliščine, ki se nanašajo na osebnostno pravo na eni strani ter na okoliščine, ki jih je mogoče razumeti kot strogo osebne okoliščine (npr. zdravstveno stanje, rojstvo oziroma smrt družinskega člana, druge okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebno življenje). Vse okoliščine zato ne tvorijo tiste izjemnosti položaja, ki se zahteva za odhod iz države. Opozarja tudi na varstvo javnega reda. Njena naloga je skrbeti, da ne pride do situacij, ko bi bila javna varnost prizadeta oziroma bi obsojenec ostal v tujini in bi moral biti priveden na prestajanje kazni na podlagi mednarodne tiralice.

6Tožnik v pripravljalni vlogi ponovi tožbene ugovore in v zvezi z razumevanjem določbe drugega odstavka 77. člena ZIKS-1 dodaja, da se beseda izjemoma, ki jo vsebuje navedena zakonska določba, ne nanaša na redke življenjske dogodke, temveč kaže na možnost zapustitve države.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Glede tožbenih navedb pa dodaja sledeče:

9Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da sinov prvi šolski dan za tožnika ne predstavlja takšne osebne okoliščine, ki bi utemeljevala njegov odhod v tujino. Odhod v tujino med koriščenjem prostega izhoda, kot ga predvideva zakon, je izjema. Drugi odstavek 77. člena ZIKS-1 namreč določa, da med prostim izhodom obsojenec ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo osebne okoliščine obsojenca, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje. Okoliščine, ki so razlog za uveljavitev izjeme, morajo biti torej posebne oziroma izjemne glede na običajne življenjske situacije.

10Napačno je zato tožbeno stališče, da organ ne bi smel vrednotiti okoliščin, ki jih je kot razlog za odhod v tujino navedel tožnik. Tehtanje teh okoliščin je ravno bistvena naloga tožene stranke, ko odloča o prošnji obsojenca. Osebne okoliščine posameznika niso splošno znano dejstvo, ampak mora tožena stranka glede na vse okoliščine konkretnega primera vsakič posebej ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi, ki upravičujejo dodatno ugodnost. S takšnim postopanjem po mnenju sodišča tožena stranka ni kršila načela enakega obravnavanja. Zakon namreč niti primeroma ne določa situacij, ko se obsojencu dovoli odhod v tujino. S široko zakonsko dikcijo je pristojnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

11V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po mnenju sodišča taki razlogi niso podani.

12Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, na katerih temelji odločitev, da se tožniku ne dovoli odhod iz države. Pri odločitvi se je organ oprl tudi na (negativno) mnenje zavoda, v katerem tožnik prestaja zaporno kazen. Sodišče se s temi razlogi v celoti strinja. Tožnik namreč izvršuje svojo roditeljsko pravico v času prostih izhodov, ki so mu dovoljeni v obsegu štirikrat mesečno po 53 ur. To pomeni, da so mu v okviru že dodeljenih ugodnosti omogočeni neposredni stiki z otrokom izven zavoda. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča sinov odhod v šolo ni takšna osebna okoliščina, ki bi utemeljevala tožnikov odhod v tujino.

13Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1.