VSRS Sodba II Ips 235/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti ustne pogodbe med pravdnima strankama o zamenjavi nepremičnin, ki naj bi jih podedoval kot zakoniti dedni delež po pokojnem očetu za nepremičnine A., v lasti toženke ter izjave tožnika o odstopu dednega deleža v korist toženke, podane v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v Celju D 311/2004. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni izstaviti primerno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v njegovo korist vpisala lastninska pravica na nepremičninah ter zavrnilo zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 6.370,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo do plačila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno sodbo vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se reviziji ugodi, spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje ter naloži toženki povrnitev pravdnih stroškov, vključno s stroški revizije. Opozarja, da gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov o izvedbi dokazov in med samimi zapisi. Sodišče je namreč zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da je tožniku nudila tako osebnostno kot denarno pomoč in ji zato verjame, da ji je tožnik odstopil svoj dedni delež, ki ga je podedoval po očetu in ne zato, ker naj bi se ustno dogovorila za menjavo nepremičnin. Tega dogovora tožnik naj ne bi uspel dokazati. Iz prepisa zvočnega posnetka z dne 8. 11. 2013 o izpovedbi tožnika pa izhaja, da je kategorično zatrjeval obstoj dogovora s toženko, njegovo zatrjevanje pa je potrdila priča M. M., kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 1. 2014, ko je izpovedal, da mu je toženka povedala, da bo imel hišo, kar v ljudskem jeziku prav gotovo pomeni lastništvo in ne le uporabe. Tudi njegova hči V. V. (prepis zvočnega posnetka z dne 14. 1. 2014) je potrdila, da je tožnik urejal hišo na A. „za sebe, za nas“, torej kot lastnik. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Do iste kršitve je prišlo v zvezi z pooblastilom na l.št. 17 in izjavo na l.št. 18, ki dokazujeta dogovor med pravdnima strankama. Sodišče je verjelo toženki in njenemu možu, ki sta zanikala obstoj listin. Tožnik je res predložil le kopije listin, saj sta originale vedno vzela toženka in njen mož. Toženkin mož se je zgovarjal, da ne bi podpisal listin v slovenskem jeziku in da ni bil zastopnik družbe B., d. o. o. Gre za formalnosti, ki jih pravdni stranki in toženkin mož v času, ko so še sodelovali, niso upoštevali. Ni res, da toženkin mož ni imel pooblastil za družbo B., d. o. o., saj je priča K. K. - kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z dne 13. 1. 2014, izpovedala, da je delala zanj in da je šlo za njegovo firmo. Toženka je bila očitno le formalno družbenik in direktor. O odločilnih dejstvih, da je tožnik sam nosil stroške adaptacije predmetne hiše na A., za hišo na naslovu P., pa nosita stroške toženka in njen mož ter o tem, da tožnik povrne S. stroške, ker sta mu pomagala v sodnih postopkih, z delom v Švici in z vzdrževanjem hiše in okolice na naslovu A., pa je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodb navaja o vsebini obeh listin in prepisih zvočnih posnetkov ter samima listinama in prepisi zaslišanja toženkinega moža ter K. Sodišče je verjelo vsemu, kar je zatrjevala toženka in kar naj bi potrdile njene priče. Ni mogoče šteti kot verodostojnih prič S. S. in D. D., moža in hčerke toženke, katerih izpovedbi sta pristranski. Nesporno je, da je hči pred svojo izpovedbo vedela za listine v postopku, da je toženki celo pomagala pri sestavi vlog in je njena izpoved zato neverodostojna. Ko je sodišče upoštevalo izpoved D. D., je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je botra otroku priče K. K. V spis je bila predložena njena izjava, za katero najprej sploh ni vedela, šele po predložitvi jo je na zaslišanju potrdila. Glede hiše na A. njen mož R. R. sploh ni vedel, kdaj in kako so prišli na ogled, do kam so se lahko pripeljali, tudi o izjavi najprej ni vedel nič, nato se je popravil, da ga je žena omenjala v spodnjem delu izjave, ki jo je podpisal. V nasprotju s toženkinimi navedbami je izpovedal, da naj bi denar tožniku dal kar trikrat in ne enkrat in delno kot poplačilo toženki. Toženka se je v navedbah v zvezi s tem sklicevala na izjavi, ki sta jo podpisala K. in R., kjer pa se omenja le enkratni znesek 2.000,00 SFR, ki naj bi ga toženka poslala tožniku preko R., ki naj bi ga odnesel tožniku v zapor v Rogozi. Priča R. R., ki je hotel očitno ugoditi toženkini prošnji, je izpovedal, da je dal denar tožniku kar trikrat, enkrat v Rogozi in ne več v zaporu, saj mu je toženka očitno pred zaslišanjem povedala, da je tožnik izkazal, da ni bil nikoli v zaporu v Rogozi. R. naj bi izročitev denarja potrdil s tem, ko je dejal, da je tožnik denar dobil, zraven pa naj bi bila N. Samo njeno ime, ki ga je priča lahko poznal ali pa mu je zanj povedala toženka ne potrjuje, da je bil tožniku izročen denar v prisotnosti njegove partnerice. Sicer pa je toženka v zvezi s tem zneskom prvotno v pripravljalnem spisu z dne 24. 5. 2010 navajala, da mu ga je sama izročila. Navedbe je spreminjala, priči pa jih nista potrdili. O teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob natančni oceni navedb in izpovedb toženke izhaja, da so si nasprotujoče. Tudi njene priče niso potrdile njenih navedb. Izpovedovala je, da je tožnikovi zagovornici v kazenskem postopku plačala najmanj 10.000,00 EUR v obdobju od 1994 do 1998. V zvezi s tem pa je predložila le en račun. Če je shranjevala dokumente oziroma račune za majhne zneske, potem bi prav gotovo shranila tudi račune za višje zneske za odvetniške storitve. Z ničemer tudi niso izkazana plačila v višini 10.000,00 EUR za pravdne stroške, ki naj bi nastali med leti 1996 in 1999, tožnik pa zatrjuje, da je bil udeležen v razveznem postopku in sporu zaradi plačevanja preživnine po letu 2000. Gre za izmišljotine, saj je splošno znano, da so stroški v teh postopkih nizki. Toženka je umaknila dokazni predlog z zaslišanjem dr. Š., ki pa prav gotovo ne bi potrdil prejema zneska za tožnika. Kot je izpovedovala, naj bi priča T. vedela, kaj vse je bilo plačano tožniku za vlaganja v hišo na A., priča pa je izpovedala, da ne ve ničesar o vlaganjih, kaj šele o plačilih zanje, vedela je samo za toženkina vlaganja po odselitvi tožnika. O navedenih odločilnih dejstvih so razlogi sodbe nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se sklicuje tudi na vrednost nepremičnin, ki naj bi bile zamenjane. Res je, da zlasti del nepremičnin, ki jih je tožnik prenesel na toženko z odstopno izjavo v zvezi z dedovanjem po očetu ni veliko vrednih, le okrog 3.000,00 EUR. Vendar je tudi hiša na A. praktično brez vrednosti tako, da je bila zamenjava ekonomsko za obe stranki očitno sprejemljiva. Celotno nepremičnino je toženka res kupila za vrednost 60.000,00 DEM, vendar je šlo za posestvo 1 ha in 96 a in 14 m2, kot izhaja iz skupne pogodbe z dne 4. 8. 1994. V pogodbi je ugotovljeno, da gre za staro in dotrajano stanovanjsko hišo, katere dotrajanost se je do leta 2000 ob nevzdrževanju prav gotovo le še povečala. Vrednost po kupni pogodbi je tako očitno v večji meri predstavljala nova stanovanjska hiša zgrajena do prve plošče, kar izhaja iz navedene pogodbe, ki pa ni bila predmet dogovora o zamenjavi med pravdnima strankama. Sodišče sicer ocenjuje, da je nelogično, da bi toženka sklenila dogovor le za del svoje enote nepremičnin. Takšna ocena pa je zmotna, saj je šlo za zamenjavo med bratom in sestro in obe zgradbi sta oddaljeni druga od druge okrog 100 m, kot izhaja iz toženkine izpovedbe, pri čemer je šlo za tožnika, za katerega naj bi toženka - kot izpovedujeta z možem - skrbela kot za svojega otroka. Zato ni nelogično, da bi pravdni stranki dogovorili le menjavo stare hiše. Razlogi sodišča o vrednosti zamenjanih nepremičnin so nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z oceno, ali je bila sklenjena pogodba o zamenjavi nepremičnin, je pomemben tudi čas, ko je toženka skupaj s hčerko povedala tožniku, da se mora odseliti, kar se je zgodilo v letu 2004, potem ko je bil sprejet sklep o dedovanju po očetu pravdnih strank. Ko je toženka podedovala tudi odstopljene nepremičnine od brata, je potrebovala staro hišo za prebivanje. Prej pa jo je potrebovala od leta 1994, ko je kupila nepremičnino na A. Ko je dosegla z dedovanjem svoj cilj, pa je v nasprotju z moralnimi načeli zanikala dogovor z bratom. Stanje moralnosti njenega dejanja se kaže tudi v reakciji tožnika in njegove partnerice, ko sta na tako umazano igro ob prihodu toženke in njene hčere odreagirala neprimerno, celo z grožnjo z nožem. Ob tehtanju vseh dejstev in dokazov je možen le zaključek, da je bila ustna pogodba sklenjena, čeprav se točnega datuma tožnik ni mogel spomniti. Toženka tudi v pravdnem postopku ni prenehala z nemoralnimi dejanji, ko je dajala svojim pričam v podpis že pripravljene izjave ali jim je naročila, kaj napisati. Ko za takšno toženkino ravnanje sodišče ni uporabilo instituta ničnosti na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je zmotno uporabilo materialno pravo. Priče so potrdile, da je tožnik vlagal v toženkino nepremičnino; uredil je cesto ter pri tem vložil material za 15 do 18 kamionov, kar je potrdil priča U. Vložil je tudi svoje delo z bagrom. Uredil je hišo, ki v letu 2000 ni bila primerna za bivanje. Uredil je okolico stanovanjske hiše, v hiši uredil talne površine s položitvijo betona in toplega poda, položil ploščice v kopalnici in kuhinji, opravil pleskarska dela, napeljal centralno ogrevanje, dogradil vodovod, uredil kanalizacijo in greznico, položil podložni špric in grobe omete ter v zidovih pokril velike luknje in nato prebarval zidove in naredil nov nadstrešek, pokril prizidek, popravil dimnik in streho, kot je pojasnil pri zaslišanju, to pa so potrdile tudi priče M. M., Z. Z., Č. Č., V. V., I. I. in J. J., pa tudi toženka in njena hči D. Sodišče je sicer ocenilo, da za stroške ceste tožnik ni bil prikrajšan, ker je material dobil preko cestnega podjetja, vendar ga je dobil kot kompenzacijo, ker je bilo cestno podjetje njegov dolžnik. Pogonsko gorivo in njegovo delo naj bi po oceni sodišča plačala toženka, kar pa ni z ničemer izkazano, kot tudi ne, da je toženka pokrila ostale stroške v zvezi z ureditvijo hiše. Toženka je izpovedala, da bi o plačilih vedela povedati T., ki pa je kot priča izjavila, da sploh ne ve za tožnikova vlaganja na A., kaj šele za plačila s strani toženke. Razen dveh radiatorjev in cevi je vse drugo ostalo v hiši, kar mu je dolžna povrniti. Bila je obogatena za tožnikova vlaganja, ki jih je kasneje s svojimi dejanji razvrednotila. V zvezi z delnim uničenjem inštalacij ni uspela izkazati, da je to storil tožnik, isto je lahko napravila sama, preden je opravila želeno prenovo. V nasprotju z zaključkom sodišča je toženkin mož izpovedal, da je tožnik bival na A. od leta 2000 do 2005 in tedaj po navedbah tožnika tudi urejal cesto in hišo. Vse to so potrdile priče K. K. in V. V., ki je sicer dopuščala tudi možnost od leta 1999 ter K. K. in M. N. Računi in plačila iz leta 1999 se niso nanašali na A. temveč na hišo na P., kjer je ves čas registrirana toženkina družba B., d. o. o. in kjer so toženka ter njena družina tudi občasno bivali, kot sta povedali priča T. T. in toženka. V zvezi z odločilnim dejstvom o vlaganju dela in sredstev v hišo na A. je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ovrednotilo njegovega dela in vloženih sredstev ter naložilo toženki povrnitve vlaganj.

4Toženka, ki ji je bila revizija pravilno vročena, ni odgovorila na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Vse zgoraj povzete obširne revizijske navedbe so nedopustno dejanske narave, saj poskušajo delno tudi s sklicevanjem na procesne pomanjkljivosti (očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in celo na napake pri uporabi materialnega prava, prikrito uveljaviti revizijsko nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Nobenih očitanih procesnih napak (nejasnosti, protislovnosti ali celo pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v okviru dokazne presoje ter protislovnega povzemanja listin ter zvočnih zapisov zapisnikov o izpovedbah pravdnih strank in prič v razloge sodb) ni v spodnji premisi sodniškega silogizma. Dejansko se vsi revidentovi očitki nanašajo neposredno na dokazno oceno, ki je procesno jasna, koherentna in celovita, ter ponujajo svojo dejansko presojo in sicer glede pravno bistvenih ugotovitev sodišč o tem, da tožnik ni uspel dokazati ustnega dogovora o zamenjavi nepremičnin s toženko, po drugi strani pa je ta uspela dokazati, da ji je tožnik odstopil svoj dedni delež po pokojnem očetu v zapuščinskem postopku za nepremičnine na naslovu A. in končno, da prav tako ni uspel dokazati svojih vlaganj v toženkino nepremičnino, za katera bi bila ta obogatena, tožnik pa po drugi strani neupravičeno prikrajšan (primerjaj v tem delu obširne dejanske ugotovitve sodišč, po katerih nekaterih zatrjevanih vlaganj tožnik ni opravil oziroma jih ni financiral, druga vlaganja so mu bila plačana, nekatera so bila odpravljena zaradi nujne prenove objekta, nekatera pa je po odselitvi celo sam odstranil). Glede na zgoraj izpostavljene procesne očitke o „protispisnosti“ pa revizijsko sodišče le še dopolnilno pojasnjuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (omenjena „protispisnost“) podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki v revizijskem postopku, kot že pojasnjeno, ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

7Okoliščine, na katere se revident sklicuje še v reviziji in jih vrednoti kot nemoralne, pa ne morejo omajati materialnopravne pravilnosti sodb sodišča prve in druge stopnje, v tistem delu, kjer so bile presojane revidentove trditve o ničnosti pogodbe in izjave o odstopu zakonitega dednega deleža. Delno se celo osredotočajo na toženkina procesna ravnanja v tem postopku, torej celo na zatrjevana dejstva, ki nimajo nobene zveze s sklenitvijo zatrjevane pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pravnomočno zavrnili tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe in izjave o odstopu dednega deleža že zgolj iz razloga, ker sta ugotovili, da pogodba sploh ni bila sklenjena in s tem seveda tudi ni mogla biti nična, posledično pa ni nična tudi izjava o odstopu dednega deleža, katere ničnost je tožnik vezal na obstoj ničnosti pogodbe. Zato je materialno pravo glede teh vprašanj v izpodbijanih sodbah pravilno uporabljeno.

8Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).