VSRS Sodba II Ips 74/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati odškodnino v znesku 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter ji „izplačati mesečno rento“ v višini 19.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila, drugi tožnici odškodnino v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter plačevati mesečno rento v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila in tretjemu tožniku odškodnino v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter plačevati mesečno rento v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 389/2014 z dne 18. 12. 2014 dopustilo revizijo tožnikov glede vprašanja:

- Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da država ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnikom zaradi smrti očeta in moža pri uničevanju vžigalnikov ročnih bomb, ki jih je s soglasjem države proizvajala in uničevala gospodarska družba, pri kateri je bil pokojnik zaposlen?

Navedbe revidentov

4Navajajo, da sodišči v obrazložitvah nista v zadostni meri navedli vseh razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, tako da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče tudi ni argumentirano odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožnikov glede odgovornosti države. V nadaljevanju obširno argumentirajo, zakaj je po njihovem mnenju odgovornost države podana. Menijo, da vprašanje ali je za konkreten škodni dogodek veljalo Navodilo za uporabo poligona 208 in kaj naj bi predstavljala kratica NUS ni toliko pravno pomembno, saj če je Navodilo veljalo, je očitno, da ga država ni spoštovala; če pa ni veljalo, potem pa delavci A.-a niso imeli veljavne podlage za to, da so se na Poligonu 208 sploh nahajali, in bi morala država njihovo dejavnost na objektu posebnega pomena za obrambo države preprečiti na podlagi Uredbe o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje. Ne le, da je v konkretnem primeru država ravnala protipravno s tem, ko je opustila nadzor in varovanje objekta, ki ga je bila dolžna nadzirati in varovati; njeni delavci so predali objekt brez ustrezne in izvršene javnopravne in pravnoposlovne podlage ter opustili dolžno nadzorstvo nad dejavnostjo uničevanja eksplozivnih sredstev - kar predstavlja nedopustno ravnanje države oziroma škodljivo dejstvo, ki je vodilo do nedopustne škode. Če bi se v konkretnem primeru delalo v skladu s potrebno hierarhijo pravnih aktov, potem do smrti treh oseb ne bi prišlo. Nadalje naperijo očitek sodišču prve stopnje, da ni postavilo izvedenca za ravnanje z eksplozivnimi sredstvi, ki bi razjasnil vprašanje strokovnosti in pravilnosti postopanja toženke. Tudi če v konkretnem primeru ni šlo za uničevanje sredstev, ki spadajo pod definicijo, ki jo za NUS postavlja Pravilnik o varstvu pred NUS, je vsekakor šlo za takšna sredstva, ki so po vsebini identična NUS in zato velja Navodilo za uporabo poligona 208. Ti dejstvi sta pravno pomembni, saj so se brez poslovne in javnopravne podlage na objektu obrambnega pomena za državo nahajali civilisti in se ukvarjali z nevarno dejavnostjo. Navajajo konkretne primere iz sodne prakse, od katerih pravnomočna odločitev po njihovem mnenju odstopa. Sklicujejo se tudi na 2. člen EKČP in primer Öneryildiz proti Turčiji. Zaradi nepravilne pravne identifikacije pravne norme pa je prvostopenjsko sodišče tožnike zaradi neizpolnitve njihovega predloga v zvezi z edicijsko dolžnostjo toženke prikrajšalo za uporabo sankcije toženkine pasivnosti iz 227. člena ZPP. V konkretnem primeru protipravnost toženke izhaja iz opustitve varovanja in nadzora objekta, pomembnega za obrambo države, ki ga je bila dolžna nadzirati in varovati. Predaja Poligona 208 s strani delavcev toženke tretji osebi je bila brez ustrezne javnopravne in pravnoposlovne podlage oziroma je ta bila povsem splošna, delavci toženke pa so opustili dolžno nadzorstvo nad dejavnostjo uničevanja eksplozivnih sredstev. Toženka je na poligonu dopustila izvajanje dejavnosti, ki je Navodilo za uporabo poligona 208 sploh ne dopušča in v celoti opustila svoje dolžno nadzorstvo, ali pa je šlo za uničevanje NUS in je za uporabo Poligona 208 veljalo Navodilo. V konkretnem primeru država ni nastopala zgolj v pravnoposlovnem razmerju, pač pa kot temeljna javnopravna ustanova, katere temeljna in izvorna funkcija je prav v varovanju človekovega življenja. Zato bi država morala storiti prav vse, kar je mogoče, da bi to človekovo dobrino zavarovala tako na normativni kot izvedbeni ravni. Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni pravnomočno odločitev tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ni pa priglasila stroškov.

6Revizija ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, zato sodišče ni odgovarjalo na revizijska zatrjevanja v zvezi s procesnimi kršitvami.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: Na podlagi soglasja Ministrstva za obrambo šifra 911-01-15/2004 z dne 26. 5. 2004, ki je bilo izdano na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami; ZO) je bilo gospodarski družbi A., d. d. (v nadaljevanju A.) dovoljena proizvodnja vojaškega orožja in opreme pod pogoji, določenimi v tem soglasju. V 2. točki je navedeno, da soglasje obsega tudi pravico uničevanja vojaškega orožja in opreme iz 1. točke soglasja. Država je lastnica in imetnica poligona št. 208 in za upravljanje tega poligona je zadolžena Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v okviru Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju MORS). Iz listine B1 izhaja, da je med toženko in družbo A. obstajal pisni dogovor o medsebojnem sodelovanju, sklenjen 21. 4. 2006 med drugim tudi za aktivnosti na področjih dela z eksplozivnimi sredstvi. Na dan škodnega dogodka 18. 6. 2007 so trije delavci družbe A., B. B., mož in oče tožnikov, C. C. in D. D. izvajali raztovarjanje in pripravo za uničenje starejših vžigalnikov ročnih bomb in pri tem delu je okoli 15. ure prišlo do eksplozije, v kateri so vsi trije izgubili življenje. Po škodnem dogodku so bile izvedene številne preiskave s strani MORS in pristojnih inšpekcijskih služb. Pristojni minister za obrambo je s sklepom z dne 18. 6. 2007 nemudoma imenoval delovno skupino za preverjanje in ugotovitev okoliščin nesreče. Nesrečo so preiskali pristojni policijski in drugi inšpekcijski organi. Ob nesreči je generalni direktor URSZR dne 18. 6. 2007 odredil takojšnjo prepoved uporabe poligona 208, delovna skupina pa je svoje ugotovitve posredovala v poročilu MORS dne 4. 7. 2008.

9Tožniki so zatrjevali, da je toženka objektivno odgovorna, saj poligon št. 208(1) predstavlja nevarno stvar, dejavnost uničevanja eksplozivnih sredstev pa nevarno dejavnost. Toženki so očitali tudi krivdno odgovornost, in sicer, da je bilo njeno ravnanje protipravno, ker je opustila izvajanje nadzora nad nevarno dejavnostjo, ki so jo opravljali trije pirotehniki, ko je prišlo do škodnega dogodka, ter da je toženka poligon št. 208 oddala delavcem podjetja A. brez pravne podlage.

10Glede očitane objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje presodilo, da ta ni podana, saj poligon 208 sam po sebi ni nevarna stvar, se je pa na njem izvajala nevarna dejavnost - ravnanje z eksplozivi, v organizaciji družbe A., ki je na podlagi 78. člena ZO razpolagala s soglasjem države za proizvodnjo eksplozivnih sredstev in vojaškega orožja. Ker toženka te dejavnosti ni izvajala sama, niti po tretjem, njena odgovornost v skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni podana.

11Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je ob škodnem dogodku gospodarska družba A. uničevala svoje lastne eksplozivne proizvode v okviru svoje gospodarske dejavnosti in zato toženka ni bila dolžna izvajati nadzora skladno z navodilom za uporabo poligona št. 208, niti kakršnegakoli drugega neposrednega nadzora. Družba A. je bila v času škodnega dogodka edina v državi, ki se je ukvarjala s proizvodnjo vojaškega orožja in opreme in ker je bil poligon 208 poseben prostor, ki je bil namenjen takšni dejavnosti ter ustrezno opremljen, sta država in družba A. v ta namen sklenili Dogovor o medsebojnem sodelovanju z dne 21. 4. 2006, kjer je bilo v 4. alineji 1. člena določeno, da sodelujeta tudi pri aktivnostih na področju z eksplozivnimi sredstvi. Sodišče je zaključilo, da toženka za škodne posledice ne odgovarja niti krivdno, saj ni podano njeno protipravno in nedopustno ravnanje.

12Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo z razlogovanjem, da je družba A. ob škodnem dogodku na poligonu 208 izvajala svojo dovoljeno dejavnost na podlagi medsebojnega dogovora z upravljalcem tega poligona, to je URSZR in da vtoževana škoda izvira izključno iz izvrševanja te dejavnosti.

13Bistvo revizijskih očitkov je mogoče strniti v tezo, da se toženka odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru ne more razbremeniti, saj je treba, ker gre za varovanje dveh pravno najvišje varovanih dobrin - življenja in zdravja, pravo v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države razlagati širše.

14Kot osrednje vprašanje se tako zastavlja vprašanje protipravnosti kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti države. To vprašanje je v obravnavani zadevi tesno prepleteno z vsebino pravice do življenja (17. člen Ustave) ter pozitivnimi in negativnimi obveznostmi države pri varstvu te človekove pravice.

15Po ustaljeni ustavnosodni presoji državo v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin zavezujejo negativne in pozitivne obveznosti. Negativne obveznosti pomenijo, da se mora država vzdrževati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, še zlasti tudi posegov v pravico do življenja (17. člen Ustave) in pravico do prepovedi mučenja (18. člen Ustave). Pozitivne obveznosti pa zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti (sodno, zakonodajno in izvršilno oblast) k aktivnemu ravnanju pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s katerim ustvarja možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje. Pri tem je jasno, da se pozitivne dolžnosti države stopnjujejo skladno s pomenom prizadete ustavno varovane vrednote. Ker so človekove pravice, ki varujejo življenje, zdravje, varnost, telesno in duševno celovitost ter dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih mora država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje.(2)

16Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da je pravica do življenja (2. člen EKČP)(3) skupaj s 3. členom EKČP (prepoved mučenja)(4) ena od najbolj temeljnih vrednot demokratičnih družb, ki povezujejo članice Sveta Evrope. Cilj oziroma namen 2. člena EKČP kot instrumenta za varovanje posameznika pred tem, da bi mu država samovoljno odvzela življenje, terja, da se ta člen v tem pogledu razlaga ozko in uporablja na način, ki omogoča učinkovite in praktične nadzorne ukrepe.(5)

17Ob navedenih izhodiščih ima tudi pravni standard protipravnosti drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih (kjer pomeni protipravnost kršitev pravice oziroma pravno varovanega interesa).(6) Pri t. i. javnopravni protipravnosti se zastavlja vprašanje o dolžnem ravnanju države kot oblastne entitete, torej kako bi moral državni organ oziroma drug nosilec javne oblasti ravnati v posamičnem primeru oziroma kakšna je bila konkretna in objektivno potrebna skrbnost organa pri izvrševanju oblastne funkcije.(7) Temelj odškodninske odgovornosti države je torej v obveznostih države in njenih organov, ki so, ko gre za človekove pravice, ki varujejo najbolj temeljne vrednote demokratične družbe (kot je pravica iz 17. člena Ustave), posebej poudarjene: država ni dolžna le opuščati ukrepov, s katerimi bi na nedovoljen način posegla v zavarovane interese posameznikov oziroma njihove človekove pravice, temveč mora te interese oziroma pravice varovati tudi z aktivnim ravnanjem oziroma ukrepanjem.

18Kadar država ne ravna v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz 17. člena Ustave oziroma 2. člena EKČP, se neizogibno zastavi vprašanje njene odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. Ustava RS v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Država v okviru 26. člena URS odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu(8). Podlaga te odgovornosti je (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil (2) pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.(9) Odgovornost države za škodo, povzročeno pri izvrševanju oblastne funkcije oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, vzpostavlja njeno odgovornost za ravnanje ex iure imperii.(10)

19V konkretnem primeru pa ne gre za odgovornost države ex iure imperii. Ob škodnem dogodku je šlo po ugotovitvah sodišča prve stopnje (glej 31. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) za uničevanje pretečenih eksplozivnih sredstev družbe A. Družba A. je ta eksplozivna sredstva pripeljala iz svoje tovarne oziroma iz proizvodnih prostorov. Ni podan pravni položaj, ko bi država eksplozivna sredstva uničevala po svojih organih. Gospodarska družba A. je razpolagala s soglasjem države za proizvodnjo eksplozivnih sredstev in vojaškega orožja (78. člen ZO), zato tudi lastništva nad konkretnimi eksplozivnimi sredstvi, ki so se na dan škodnega dogodka uničevala, ni mogoče pripisati toženki. Zakon o orožju (Ur. l. RS št. 23/2005) in Zakon o eksplozivih (Ur. l. št. 100/2005, v nadaljevanju ZE) namreč predvidevata, da je ravnanje z eksplozivi lahko zaupano tudi gospodarski družbi ob predpostavki izpolnjevanja zakonskih pogojev (glede varnostnih ukrepov, s katerimi se varuje življenje in zdravje ljudi ter njihovo premoženje). Glede uničevanja eksploziva, za kar je v konkretnem škodnem dogodku šlo, je ZE v drugem odstavku 35. člena določal, da se eksplozivi uničujejo v skladu s proizvajalčevim navodilom in na mestih, kjer je dovoljena uporaba eksploziva, vendar največ do 50 kg hkrati. Uničevanje mora potekati tako, da ne ogroža življenja in zdravja ljudi, njihovega premoženja ter okolja. V naslednjem odstavku je zakon tudi določil, da lahko eksplozive uničuje samo strokovno usposobljena oseba. O načinu, količini, kraju in času uničevanja eksplozivov je potrebno obvestiti pristojni organ najmanj tri dni pred dnevom, določenim za uničevanje. V konkretnem primeru ni sporno, da je družba A. razpolagala z vsemi potrebnimi dovoljenji za izvajanje nevarne dejavnosti, da se je držala navodil iz Dogovora in tri dni vnaprej napovedala svojo dejavnost na poligonu. Objektivne odgovornosti za nastali škodni dogodek tako ni moč pripisati toženki, saj je do škodnega dogodka prišlo v okviru dovoljene dejavnosti gospodarske družbe, ki je za ravnanje z eksplozivi imela vsa potrebna dovoljenja.

20Pomembna izhodišča za presojo pravdnih sodišč glede odškodninske odgovornosti tožene stranke v obravnavani zadevi izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-555/03, Up-827/04. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo postopkovni vidik obveznosti države pri varstvu pravice do življenja. Tudi v tem odškodninskem postopku je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami. Če država ne uspe verodostojno in prepričljivo izkazati svojih trditev o zakonitem in dovolj skrbnem ravnanju v okoliščinah posameznega primera, zlasti tudi to, da je storila vse, da bi preprečila nastanek usodnih posledic za življenje oseb, to zadošča za sklep o protipravnosti kot enem od temeljnih pogojev za odškodninsko odgovornost države.(11)

21S podelitvijo soglasja družbi A. je država prevzela obveznost preverbe, da družba A. izpolnjuje varnostne ukrepe iz 6. člena ZE, zmotno pa je revizijsko naziranje, da bi se odgovornost za varnost ljudi in premoženje ljudi še vedno nahajala v sferi države, kadar z eksplozivi ravna za to certificirana gospodarska družba. Odgovornost države se razteza na skrbno izbiro družbe, kateri bo podelila soglasje za ravnanje z eksplozivi, ne seže pa odgovornost države v nadaljevanju tudi na samo poslovanje pooblaščene gospodarske družbe, na kar odkazuje tudi 39. člen ZE. Revidenti ne trdijo, da je z eksplozivom ravnala oseba, kateri dovoljenje ne bi smelo biti izdano oz. da pooblaščena oseba ni izpolnjevala predpisanih zakonskih pogojev za ravnanje z eksplozivi. Prav tako škode niso utrpeli civilisti v smislu „tretjih“, kot to določa 147. člen OZ, temveč delavci gospodarske družbe, ki se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo; zato sklicevanje revidentov na primer ESČP Oneryildiz proti Turčiji ni utemeljeno. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da noben zakon državi ni nalagal opravljanja posebnega nadzora pri izvrševanju gospodarske dejavnosti družbe A.

22Tudi dejstvo, da je bila država lastnica poligona št. 208, ki v skladu z Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje (UL RS št. 7/1999 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba o določitvi objektov) predstavlja objekt, ki je posebnega pomena za obrambo države, ne spremeni pravnega zaključka v tej pravdi. Družba A. je namreč poligon št. 208 uporabljala na podlagi Dogovora o medsebojnem sodelovanju z dne 21. 4. 2006, kjer je bilo v 4. alineji 1. člena določeno tudi, da stranki dogovora sodelujeta tudi pri aktivnostih na področju z eksplozivnimi sredstvi. S prepustitvijo uporabe poligona družbi A. je država omogočila izvajanje nevarne dejavnosti na posebnem prostoru, ki je bil temu namenjen in je bil ustrezno opremljen, ni pa posledično zaradi tega država tudi odškodninsko odgovorna za nesrečo, ki se je zgodila pri opravljanju nevarne dejavnosti gospodarske družbe na tem poligonu. Iz lastninske pravice nad poligonom namreč ne izhaja tudi odgovornost za nesreče, ki se na tem ozemlju pripetijo, saj poligon sam kot tak ni nevarna stvar (v zvezi s tem glej pravilne razloge sodišča prve stopnje v 29. točki obrazložitve sodbe). Dogovor o medsebojnem sodelovanju predstavlja pravno podlago za uporabo poligona s strani družbe A., kar je tožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 33. točko obrazložitve sodbe). Prav tako je ovreči revizijski očitek, da je toženkina odgovornost podana, ker uničevanje eksplozivnih sredstev ni bilo predvideno v Letnem programu aktivnosti kot bistveni sestavini Dogovora o medsebojnem sodelovanju, saj je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je bil upravitelj poligona URSZR o izvajanju nevarne dejavnosti obveščen tri dni vnaprej, kar je bilo v skladu s 35. členom ZE. Takšen zaključek je tudi v skladu s teorijo vzročnosti ratio legis, saj tudi vključitev konkretne dejavnosti družbe A. v Letni program aktivnosti škodnega dogodka ne bi preprečilo. Z drugimi besedami, vzrok škodnega dogodka ni v vzročni povezavi z vključitvijo ali nevključitvijo konkretne dejavnosti družbe A. v Letni program aktivnosti.

23Navodilo za uporabo poligona 208 za dejavnosti zaščite in reševanja s področja varstva pred NUS, sprejeto na podlagi 27. člena Pravilnika o varstvu pred NUS (Ur. l. RS št. 21/2003), v konkretnem primeru ni uporabljivo, saj predstavlja dejansko ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), dejstvo, da je šlo pri uničevanju vžigalnikov za ročne bombe za minska eksplozivna sredstva (MES) in ne NUS. Tudi iz tretjega člena Pravilnika izhaja, da se le-ta nanaša na neeksplodirana ubojna sredstva, ki so ostala oziroma so najdena kot posledica vojaških aktivnosti. Dejansko ugotovitev prav tako predstavlja dejstvo, da je družba A. na dan škodnega dogodka uničevala lasten izdelek, ki ga je proizvedla v skladu s podeljenim soglasjem za proizvodnjo vojaškega orožja in opreme.

24Revidenti toženki očitajo tudi opustitev na normativni ravni in sicer, da na podlagi Uredbe o določitvi objektov ni sprejela dveh aktov, vendar ne pojasnijo v kakšni vzročni zvezi je nesprejem teh aktov s samim škodnim dogodkom, zato revizijsko sodišče na te očitke ne bo podrobneje odgovarjalo. Uredba o določitvi objektov namreč v 4. členu določa obvezne ukrepe za varovanje objektov in okolišev iz 4. in 5. točke prvega odstavka 1. člena te uredbe (kamor spada tudi poligon št. 208), ki so bili v konkretnem primeru spoštovani. V skladu z 2. členom Navodila za uporabo poligona 208 je ta namenjen usposabljanju pripadnikov sil za zaščito in reševanje ter deaktiviranju oziroma uničenju NUS. Poligon pa se lahko na podlagi sklepa UPSZR uporablja tudi za usposabljanje drugih sil v sistemu zaščite in reševanja, kar pa ne sme biti v nasprotju s temeljnim namenom poligona(12). Uničevanje pretečenih eksplozivnih sredstev tako ni bilo v nasprotju s temeljnim namenom poligona. Družba A. pretečenih eksplozivnih sredstev ni uničevala v okviru usposabljanja ali reševanja, temveč je to počela v sklopu svoje gospodarske dejavnosti, za kar je imela izrecno soglasje države in dogovor o uporabi poligona. To pomeni, da Navodilo za uporabo poligona za družbo ni veljalo (ta v 1. členu določa, da ureja pogoje, postopke in pravila za delo na poligonu za dejavnosti zaščite in reševanja), veljale so določbe Dogovora, ki pa niso predvidevale podvajanja varnostnih ukrepov še s strani tožene stranke. Toženki tako ni moč očitati opustitve dolžnega nadzora nad izvajanjem dejavnosti družbe A.

25Ločeno vprašanje s tem v zvezi je, ali je država smela skleniti dogovor z gospodarsko družbo za uporabo poligona. Glede na dejavnost družbe A. in namen poligona, za katerega se je smel uporabljati, v sklenjenem Dogovoru ni videti elementov protipravnosti ali neskrbnosti. Povsem razumsko je, da gospodarska družba z dovoljenjem za proizvodnjo in promet z orožjem na podlagi sklenjenega Dogovora sme uporabljati teren, ki je tudi z varnostnega vidika najprimernejši za izvajanje njene dejavnosti. Škodni dogodek se je pripetil pri izvajanju dejavnosti gospodarske družbe, ki je zanjo imela vsa potrebna dovoljenja in dejstvo, da je uporabljala državni teren, ni narekovalo podvajanja varnostnih ukrepov še s strani toženke.

26V konkretnem primeru je država dovoljenje za ukvarjanje z nevarno dejavnostjo podelila družbi A. in na podlagi dogovora dopustila, da je družba nevarno dejavnost izvajala na njenem terenu. Kot je bilo že pojasnjeno, država ni bila dolžna izvajati dodatnih varnostnih ukrepov nad dejavnostjo družbe, ker je le-ta izvajala dejavnost na njenem ozemlju. V konkretnem primeru škode niso utrpeli „tretji“(13) , temveč so škodo utrpeli delavci pri delu, ki jim ga je nudila družba A. Kot je bilo že izpostavljeno, škodni dogodek ni v vzročni zvezi s terenom, kjer se je pripetil, temveč s samo nevarno dejavnostjo, katere izvedba in varnostni vidik sta bila v izključni domeni gospodarske družbe.

27Ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

----

(1) Navodilo za uporabo poligona št. 208 za dejavnost zaščite in reševanja s področja varstva pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (v nadaljevanju NUS) je bilo sprejeto na podlagi 27. člena Pravilnika o varstvu pred NUS, ki je bil sprejet na podlagi 78. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/1994 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVNDN).

(2) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-555/03, Up-827/04, 25. točka obrazložitve, in št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14), 14. točka obrazložitve.

(3) Člen 2 EKČP (pravica do življenja) se glasi: "(1) Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. (2) Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost, c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo."

(4) Člen 3 EKČP (prepoved mučenja) se glasi: "Nikogar se ne sme mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati."

(5) Prim. sodbi ESČP v zadevi Andronicou in Constantinou proti Cipru z dne 9. 10. 1997 ter zadevi Huohvanainen proti Finski z dne 13. 3. 2007.

(6) J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 202.

(7) V Nemčiji, Avstriji in Sloveniji je objektivna skrbnost ravnanja eden od odločilnih vidikov presoje protipravnosti; za ugotovitev protipravnosti ravnanja se zahteva, da gre za kršitev konkretne in objektivno potrebne skrbnosti. Podrobneje o tem glej M. Bukovec, Odškodninska odgovornost države, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2008, str. 171-172.

(8) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-695/11 z dne 10. 1. 2013.

(9) Kompleksno razmerje med državo kot oblastjo in posamezniki, v okvir katerega spada tudi odškodninska odgovornost države, je v svojem temelju razmerje javnega prava (vertikalno pravno razmerje). Država pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem stopa v to pravno razmerje vertikalno, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja.

(10) Gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom, pravnim osebam, pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju). Glede na to je očitno, da za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev.

(11) Prim. sodbo ESČP v zadevi Shchiborshch in Kuzmina proti Rusiji z dne 16. 1. 2014. V tej zadevi je ESČP ugotovilo kršitev vsebinskega vidika pravice do življenja, varovane v 2. členu EKČP. V obrazložitvi je poudarilo, da je bila policijska akcija (katere namen je bila prisilna hospitalizacija Shchiborshcha) izvedena nenadzorovano in na nepremišljen način ter da ukrepi, ki jih je policija uporabila, niso bili skladni s standardom previdnosti, ki se pričakuje od organov kazenskega pregona v demokratični družbi, še zlasti ne z načelom, da bi se v največji mogoči meri zmanjšalo tveganje za življenje in zdravje Shchiborshcha.

(12) Iz 2. člena Navodila za uporabo poligona št. 208 izhaja, da je poligon namenjen usposabljanju pripadnikov sil za zaščito in reševanje, predvsem pripadnikov enot za varstvo NUS, pirotehnike Slovenske vojske (SV) ter deaktiviranju oziroma uničenju NUS. Zaslišane priče M. M. (delavec Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje; URSZR), N. N. (direktor poslovne enote pirotehnike in črnega smodnika v družbi A.) in I. I. (zaposlen pri URSZR in seznanjen s potekom dogodka in preiskavami o nezgodi) so si bile enotne, da je poligon bil namenjen uničevanju NUS in je bil za civilne namene edini v državi, ter je spadal v civilno sfero in ne v sfero vojske.

(13) V smislu določbe 147. člena OZ.