VSL sodba II Cp 1888/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranska intervenientka krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 60.172,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki in stranski intervenientki povrniti njune pravdne stroške, prvi 30,00 EUR, drugi pa 2.269,20 EUR, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Tožnik se v pritožbi smiselno sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da ni obrazložilo, v čem je razlika med stanjem dolga in stanjem kredita. Do dejstva, da je bila med banko in tožnikom sklenjena pogodba o lombardnem kreditu, se sploh ni opredelilo. Nekritično je prezrlo aneks št. 3, iz katerega jasno izhaja, da je stanje kredita 365.412,91 EUR, kar pomeni, da so bile višini kredita prištete tudi obresti. Zatrjevana pisna napaka banke ni z ničimer izkazana. V vsakem aneksu je bilo ugotovljeno novo stanje kredita, ki je vsebovalo tako glavnico kot natečene obresti. Ko se ob zapadlosti kredita obresti pripišejo glavnici in tvorijo novo stanje kredita, se to imenuje kapitalizacija, ki je dovoljena na podlagi bančnih priporočil Sveta Banke Slovenije in Združenja bank. Gre za običajno prakso pri lombardnih kreditih, kar je tožnik dokazal s predložitvijo kreditne pogodbe z dne 9. 8. 2007. Tožnik nikoli ni trdil, da bi morala banka mesečno pripisovati obresti glavnici, vztraja pa, da jih je obračunala ob vsaki zapadlosti kredita. Tožnik ni bil profesionalna stranka v pogodbenem razmerju z banko. Vse anekse je pripravila banka. Tožnik je bil ves čas prepričan, da banka obračunava kredit pravilno. Šele 27. 5. 2011 ga je banka seznanila, da obresti ne prišteva. Če bi to že prej vedel, bi brez dvoma ustrezno reagiral. Tožnik vztraja, da je bila tako kot v kreditni pogodbi z dne 9. 8. 2007 dogovorjena kapitalizacija obresti. Sodišče ni upoštevalo določil ZOR, ki se nanašajo na lombardni kredit. Zavarovanje mora v vsakem primeru zadoščati za poplačilo celotnega kredita. Tožnik je predlagal izvedenca finančne stroke in zaslišanje direktorja banke A. A., vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo, tožniku pa tudi ni pustilo postavljati vprašanj priči B., zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačen je izrek o stroških, saj je pravni interes stranske intervenientke izkazan samo do višine 10%.

3Na pritožbo sta odgovorili tako toženka kot stranska intervenientka. Obe predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je toženkina zavarovanka (stranska intervenientka) opustila predpisano poklicno skrbnost pri zastopanju tožnika v izvršilnem postopku, ki ga je zoper njega začela banka, s katero je bil v kreditnem razmerju. Ker pa se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da tožnik v sodnem sporu z banko tako ali drugače ne bi uspel, je pravilno zaključilo, da toženkina odškodninska odgovornost ni podana.

6Iz pritožbe ni razvidno, katero konkretno procesno kršitev tožnik očita izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje jo je zato preizkusilo le glede tistih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Teh v postopku na prvi stopnji ni bilo. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov. O tem, da je tožnik z banko sklenil pogodbo o lombardnem kreditu, se sodišču ni bilo treba posebej izrekati, saj ne gre za sporno dejstvo. Razlika med „stanjem dolga“ in „stanjem kredita“ tudi po presoji pritožbenega sodišča za to pravdo ni bistvena. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zavrnilo preostale dokazne predloge, takšno odločitev pa je v sodbi tudi ustrezno pojasnilo.

7Za tožnikovo nasprotovanje plačilu pogodbenih obresti, ki jih je banka terjala od tožnika z izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni dejanske in pravne podlage. Res je bilo v kreditni pogodbi z dne 23. 7. 2008 dogovorjeno, da bo tožnik glavnico kredita poplačal v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita, obresti pa bo plačeval mesečno; vendar sta pogodbenika k tej pogodbi naknadno sklenila še šest aneksov, s katerimi je bilo navedeno pogodbeno določilo spremenjeno tako, da se je tožnik zavezal glavnico kredita in obresti poplačati v enkratnem znesku ob zapadlosti kredita, pri čemer sta pogodbenika končni rok zapadlosti kredita večkrat podaljšala, tako da je kredit nazadnje zapadel 25. 5. 2011. Na ta dan je banka tudi izračunala dolgovane obresti. Tožnik ni trdil, da bi pri tem prišlo do kakšne računske napake. Dokaz z izvedencem je namreč predlagal zaradi razjasnitve pojmov stanje dolga in stanje kredita(1), ne pa zaradi obračuna kredita, kot poskuša prikazati v pritožbi. Njegova trditev, da je banka obresti obračunala in prištela glavnici ob vsaki zapadlosti kredita (pravilno: ob sklenitvi vsakega aneksa), je tako ostala nedokazana. Zaslišani priči sta namreč skladno izpovedali, da je v aneksih naveden znesek dolgovane glavnice brez obresti. Tožnik neupravičeno zavrača pojasnilo, da je v aneksu št. 3 pri navedbi stanja kredita (v višini 365.412,91 EUR) prišlo do očitne pisne pomote. Ko se sprašuje, kaj naj bi predstavljala razlika (v višini 16.390,10 EUR), spregleda očitno dejstvo, da je bilo stanje kredita v aneksu št. 2 na dan 31. 1. 2009 (349.148,00 EUR) enako znesku odobrenega kredita in se torej šest mesecev ni spremenilo, kar jasno izključuje tožnikovo tezo o prištevanju obresti.

8Pritožbena trditev, da je kapitalizacija običajna bančna praksa pri lombardnih kreditih, je brez pomena. Bistveno je pač, kaj sta se tožnik in banka dogovorila v kreditni pogodbi in poznejših aneksih. Sodišče prve stopnje je njihovo vsebino korektno povzelo in v izpodbijani sodbi tudi pravilno interpretiralo. Za to pravdo ni bistveno, kako sta pogodbenika uredila kreditno razmerje v prejšnji pogodbi z dne 9. 8. 2007. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določil Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev (1069. do 1071. člen). V navedenih zakonskih določilih namreč ni opore za pritožbeno stališče, da bi moralo zavarovanje lombardnega kredita v vsakem trenutku zadoščati za poplačilo celotnega kredita (torej ne le dolgovane glavnice, ampak tudi nateklih obrest).

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina kreditne pogodbe z aneksi jasna ter da sta se pogodbenika o njej dogovarjala in usklajevala. Tožnik zato ne more uspeti s sklicevanjem na svojo domnevno nevednost oziroma zmotno prepričanje, da v aneksih navedeno stanje kredita vključuje tudi pogodbene obresti. Tožnik ni zahteval razveljavitve pogodbe ali njenih aneksov, zato ga pogodbena določila vežejo. Plačilu dolgovanih obresti se torej v sporu z banko ne bi mogel izogniti.

10Strokovna napaka, ki jo je zagrešila tožnikova odvetnica, tako v resnici ni bila vzrok za tožnikovo škodo, zato toženka zanjo ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da zato, ker tožniku škoda ni nastala, vendar je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub temu pravilna.

11Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi stroškovnim posledicam zavrnitve njegovega zahtevka. Te so določene v prvem odstavku 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je stroške toženke in stranske intervenientke pravilno odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Tožnik s posplošenim očitkom, da so stroški previsoki, ne more uspeti. Vsebina zavarovalnega razmerja med toženko in stransko intervenientko nima nobenega vpliva na izrek o stroških postopka. Tudi stroški stranske intervenientke se, tako kot stroški toženke, ki se ji je stranska intervenientka pridružila, in je v pravdi uspela, odmerjajo od (celotne) vrednosti spornega predmeta.

12Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

13Pravdni stranki in stranska invervenientka niso upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožnik je namreč s pritožbo propadel, toženka in stranska intervenientka pa z odgovorom nista bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

--------------

Op. št.: (1) Gl. zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 18. 6. 2015 (l. št. 105)