VSL sklep I Cp 3381/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi morala tožena stranka v roku treh dni izprazniti stavbo, ki je v katastru označena s številko ... k.o. X - v naravi N. dom v ..., in jo prosto vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki kot njeni lastnici, sicer naj se dovoli izvršba z izpraznitvijo stavbe.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ(2). Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z oceno oziroma ugotovitvijo sodišča, da ni izkazala težko nadomestljive škode. V predlogu je natančno pojasnila in utemeljila, da ji z neizpraznitvijo stavbe nastaja težko nadomestljiva škoda. Za izvedbo projekta prekritja strehe N. doma je sklenila dve pogodbi: z Ministrstvom za ... za sofinanciranja projekta in z izbranim izvajalcem za izvedbo projekta. Pojasnila in dokazala je, da bi Ministrstvo za ... sofinanciralo projekt le, če bi bil izveden do 25.11.2016. Pogoj za sofinanciranje projekta je bil izdani račun za izvedena dela do navedenega roka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje o tem in se ni opredelilo do tožničinih ključnih navedb - ugotovitev o varnostnem načrtu O. biroja, kjer je določeno, kdaj se lahko projekt prekritja strehe sploh prične. Ne drži, da tožnica ni pojasnila, zakaj bo škoda težko nadomestljiva. Že v predlogu je pojasnila, da nefinanciranje investicije s strani Ministrstva za ... zanjo predstavlja težko nadomestljivo škodo, saj če teh sredstev ne bo dobila zdaj, jih ne bo prejela nikoli več. Zagotoviti jih bo morala sama v lastnem proračunu. Če ji to ne bo uspelo, investicije ne bo izvedla. To bo vplivalo na nadaljnji razvoj občine in stavbe N. doma. Ne strinja se z nadaljnjo oceno sodišča o primerjavi zneska 56.000,00 EUR s proračunom tožeče stranke. Slednji je natančno in gospodarno razdelan. Za izvedbo projekta prekritje strehe Narodnega doma je tožnica predvidela samo lastna sredstva in bo manjko sofinancerskih sredstev težko nadomestila. Enako velja za škodo, ki jo bo dolžna plačati izbranemu izvajalcu in material, ki ga je izvajalec že kupil. To škodo bo težko nadomestila. Vztraja, da je dokazala nujnost izselitve in izpraznitve stavbe in da gre za nujni primer, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Opozarja na sprejeti rebalans proračuna tožeče stranke za leto 2016 (objava 12.7.2016). Zaradi slabega stanja nepremičnine je za njeno obnovo namesto prvotnih 10.000,00 EUR z rebalansom predvidenih 112.500,00 EUR. To kaže, da je imela tožeča stranka zagotovljena sredstva za obnovo objekta že pred odobritvijo sofinanciranja obnove s strani Republike Slovenije. Izguba sredstev iz naslova sofinanciranja ne more pomeniti težko popravljive škode. Tožena stranka se ne strinja z varnostnim načrtom, ker ne pojasnjuje, zakaj je v času obnove predvidenih del potrebna izselitev uporabnikov iz objekta. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe. Po vsebini je predlog identičen s tožbenim zahtevkom o glavni stvari. S tožbo tožnica kot lastnica nepremičnine (N. dom na ... ulici v ...) zahteva od tožene stranke kot uporabnice izpraznitev nepremičnine in vrnitev v posest. V predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga izpraznitev v roku treh dni zaradi izvedbe investicije - prekritja strehe N. doma.

6Kot pravno podlago za zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče pravilno navedlo 272. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da tožeča stranka ob izkazani verjetnosti terjatve(3) ni zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o predpostavki, iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato je predlog zavrnilo. Pravilno je opozorilo na uveljavljena stališča sodne prakse, po katerih je zaradi varstva tožene stranke regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, da se prepreči težko nadomestljiva škoda ali uporaba sile. Upoštevajoč trditveno podlago tožeče stranke in v izpodbijanem sklepu pravilno opredeljen standard težko nadomestljive škode, ki ga mora izkazati predlagatelj, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeči stranki težko nadomestljive škode ni uspelo izkazati.

7Pravilne so ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka opisovala le premoženjsko škodo, ki ji bo nastala, če sanacija strehe ne bo mogoče izvršiti do 25.11.2016 (izguba s strani države odobrenih nepovratnih sredstev v višini 56.000,00 EUR, to je 48,72 % skupne vrednosti investicije, ter že nastali stroški izbranega izvajalca sanacije v višini 15.000,00 EUR za nabavo gradbenega materiala in organizacijo cestne zapore). Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in absolutnih kršitvah postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (češ da se sodišče ni opredelilo do ključnih trditev tožeče stranke v zvezi s pričetkom sanacije del) so neutemeljeni. Sledilo in upoštevalo je navedbe tožeče stranke, da je treba objekt iz varnostnih razlogov pred začetkom del izprazniti oziroma zagotoviti, da v času izvajanja del v njem ni ljudi (razlogi na strani 6 sklepa). Pravilno je razumelo tudi navedbe tožeče stranke o škodi, ki naj bi ji nastala, če začasna odredba ne bo izdana do 25.11.2016. Nujnost izdaje začasne odredbe je namreč utemeljevala z dejstvom, da je z Ministrstvom za ... Republike Slovenije sklenila pogodbo sofinanciranju sanacije del, ki pogojuje sofinanciranje z rokom 25.11.2016. Te trditve je upoštevalo in pravilno ocenilo skupaj z nadaljnjimi navedbami tožeče stranke, da bo morala sicer manjkajoča sredstva (56.000,00 EUR) za sanacijo zagotoviti sama iz lastnega proračuna. Navedb, da brez teh sredstev tožnica sama ne bo mogla zagotoviti sanacije, na prvi stopnji ni bilo. Šele v pritožbi tožnica prvič in le pavšalno omenja (tudi) možnost, da utegne sanacijo zaradi izostalih republiških nepovratnih sredstev opustiti. Pri tem ne pove, kakšno je dejansko stanje v njenem proračunu. Ob odsotnosti trditvene in dokazne podlage o slabem oziroma omejenem proračunskem stanju je sodišče pravilno ocenjevalo zatrjevano škodo upoštevajoč splošno znana dejstva o proračunskih sredstvih tožeče stranke. Pravilna je presoja, da morebitni izpad republiških sredstev in plačilo nastale škode izvajalcu del ob sicerjšnjem stanju proračuna tožeče stranke ne zadosti pravnemu standardu težko nadomestljive škode. Po stališčih teorije je škoda težko nadomestljiva zaradi okoliščin na strani predlagatelja le, če slednji dokaže obstoječo nevarnost nastanka škode, ki bo ogrozila eksistenco njega kot fizične ali pravne osebe(4), kar v obravnavanem primeru ni ugotovljeno. Tudi po stališčih sodne prakse se nevarnost nastanka premoženjske škode razlaga ozko in strogo. Tako je npr. že zavzeto stališče, da oviranje pridobivanja nepovratnih sredstev Evropskega sklada (kar je primerljivo z obravnavanim primerom), izpad sredstev iz tega naslova oziroma premoženjski interes stranke, ki ga zasleduje s pridobitvijo sredstev iz takega naslova, ne predstavlja težko nadomestljive škode(5). Nevarnost nastanka zatrjevane premoženjske škode za utemeljitev predlagane regulacijske začasne odredbe ne zadošča, ker je takšna škoda ob odsotnosti zatrjevanja posebnih okoliščin primera praviloma nadomestljiva(6). To velja tudi za odškodnino, ki jo bi morala tožnica plačati izvajalcu del. Drugih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale nujnost takojšnje izdaje začasne odredbe, pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne izpodbija, tožeča ni zatrjevala. Nujnosti sanacije in s tem takojšnje izvedbe del ni utemeljevala na primer z morebitno potencialno nevarnostjo samega objekta za okolico (pravilne ugotovitve v točki 6 na strani 7 sklepa). Ob takih ugotovitvah je presoja o neizkazani težko nadomestljivi škodi kot pogoju za izdajo regulacijske začasne odredbe pravilna in je pritožba z ničemer ne omaje.

8V času, ko o pritožbi odloča pritožbeno sodišče, je zatrjevana škoda, ki jo je tožeča stranka skušala preprečiti s predlagano začasno odredbo, sodeč po pritožbenih navedbah tožnici že nastala (črpanje republiških sredstev je bilo pogojeno z rokom 25.11.2016). Za izdajo začasne odredbe ne zadošča že nastala škoda, tudi če je ta težko nadomestljiva. Z izdajo ukrepa zavarovanja je namreč ni mogoče (več) preprečiti ali odvrniti. To pa je osnovni namen začasnih odredb, ki imajo preventivno funkcijo. Ob pritožbenem vztrajanju, da je težko nadomestljiva škoda zlasti izguba republiških nepovratnih sredstev, torej pritožnica za izdajo predlagane začasne odredbe niti nima več pravnega interesa. Tudi iz tega razloga in zato, ker je sprejeta odločitev o težko nadomestljivi škodi pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9Za primer, da bi tožeča stranka v nadaljnjem postopku ponovno predlagala izdajo začasne odredbe z izkazovanjem drugih okoliščin o težko nadomestljivi škodi, pritožbeno sodišče dodaja, da se ne strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, da se pri izdaji regulacijskih začasnih odredb ne presoja pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic). Po stališčih teorije je ureditveno odredbo mogoče izdati tudi na podlagi tega zakonskega določila, če upnik verjetno izkaže, da mu bodo brez njene izdaje nastale hujše neugodne posledice kot dolžniku v primeru izdaje in poznejše ugotovitve neutemeljenosti tožbenega zahtevka(7). Enako stališče izhaja tudi iz ustavne odločbe, na katero se opira sodišče prve stopnje. Regulacijska začasna odredba je dopustna ob upoštevanju sicer strogih pogojev glede izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov tožnika z interesi toženca. To zahteva presojo, ali bi bila začasna odredba reverzibilna: ali bi se kljub izdani začasni odredbi in izpolnitvi kasneje po sodbi, če bi bila ta zavrnilna, lahko za toženca vzpostavilo prejšnje stanje. Ni je mogoče izdati le v primeru, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti(8). Taka so tudi že stališča v sodni praksi rednih sodišč(9). Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je preozko.

10Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP in petim ter 239. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): t.j. Lastninska pravica tožeče stranke na obravnavani nepremičnini in uporaba nepremičnine s strani tožene stranke, ki zanjo od 13.10.1916 nima več pravnega naslova;

Op. št. (4): Pogorelčnik Vogrinc, Neža, v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2015, stran 97,

Op. št. (5): prim. sklep VSL I Cpg 1227/2010 z dne 27.1.2011.

Op. št. (6): prim. VSL II Cp 114172014 z dne 23.4.2014.

Op. št. (7): primerjaj Pogorelčnik Vogrinc, kot zgoraj, stran 129

Op. št. (8): odločba Ustavnega sodišča Up 275/97, točka 9

Op. št. (9): primerjaj sodno prakso navedeno v točki 2 sklepa VSL II Cp 540/2016