VSL sodba I Cp 3365/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

1. Tožena stranka A. A., v. d., odgovornega urednika X, ... in X.si mora objaviti popravek tožeče stranke javne agencije, 7.8.2016 na članek z naslovom „...“, ki je bil objavljen na peti (5) strani časnika X v ponedeljek dne 27.6.2016 ter na spletni strani časopisne hiše X, z naslednjo vsebino:

„Znova neresnične obtožbe na račun javne agencije v X.

Zunanji sodelavec X B. B. je v članku „...“, ki je bil objavljen na peti strani časnika v ponedeljek, 27. junija 2016, zapisal neresnične obtožbe v zvezi z aktualnim vodstvom javne agencije.

B. B. je povsem neresnične in pavšalne obtožbe na račun agencije zapisal v delu članka s podnaslovom „...“, v katerem najprej opisuje „primer ...“ iz leta 2008 in odstavitev tedanjega direktorja leta 2009. Čeprav aktualno vodstvo ni povezano s preteklim domnevno spornim dogajanjem, je v članku ustvarjen lok, ki preteklo vodstvo agencije povezuje z aktualnim. Pri tem B. B. nikjer ne navede dejstva, da je bil po odstavitvi tedanjega direktorja leta 2009 prav on imenovan za vršilca dolžnosti direktorja agencije.

V nadaljevanju zapiše, da je javna agencija „ta čas v rokah državnega uradnika, ki je v dokaznem nasprotju in interesov“ ter da zaradi neodzivnosti vlade „razmere dobivajo vse bolj neprijeten vonj in z njim preverjena informacija, da sedanji direktor že ob kandidaturi ni izpolnjeval razpisnih pogojev“. Nadalje navede nekaj osebnih diskvalifikacij direktorja agencije, ki mu očita „nekompetentnost“, neetičnost“, „nameščanje svojih kadrov“, nato pa ga obtoži še sklepanja „dvomljivih pogodbenih poslov in javnih naročil“ ter povzročanja škode državi.

Vse zgoraj navedene obtožbe so neresnične, nimajo podlage v ugotovitvah pristojnih organov, zaradi pavšalnosti pa jih je težko komentirati. Neosnovane trditve o nasprotju interesov direktorja agencije zaradi lastništva zasebnega podjetja so se v javnosti pojavile že leta 2012. Že takrat je Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje, katerega povzetek je javno dostopen na povezavi; ...

Povsem izmišljena je trditev, da aktualni direktor ob imenovanju leta 2011 preverjeno ni izpolnjeval razpisnih pogojev. B. B. ne navede, katerih pogojev za imenovanje naj ne bi izpolnjeval. Dejstvo je, da je šel aktualni direktor agencije čez vse predpisane postopke za imenovanje, tako kot tudi vsi drugi tedanji kandidati. Kateri kandidati so tedaj izpolnjevali pogoje, ter da je med njimi tudi aktualni direktor, je med drugim jasno navedeno v odločbi tedanje vlade.

Prav tako so neresnične obtožbe o dvomljivih pogodbenih poslih in javnih naročilih ter povzročanju škode državi, ki ne temeljijo na nobenem konkretnem primeru. Dejstvo je, da je bilo v zadnjih dveh letih zaradi anonimnjih obtožb več inšpekcijskih nadzorov v agenciji, v katerih pa ni bilo ugotovljenih nezakonitosti.

Za razumevanje konteksta članka B. B. je pomembna informacija, da se aktualnemu direktorju jeseni 2016 izteče petletni mandat, zato bolj ali manj javno že poteka boj za očitno zelo zaželeno mesto.

C. C.

Odnosi z javnostmi, javna agencija“

2. Navedeno mora toženec objaviti v drugi izdaji časnika X ter na spletni strani časopisne hiše X oziroma najkasneje v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, na način, da bo popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava povsem enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša ter pri tem jasno označiti, da gre za popravek in citirati njen izrek, da ne bo izvršbe.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema povrniti tožnici njene pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.028,11 EUR in pritožbene stroške v znesku 428,28 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na objavo popravka z naslovom ... V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 1.056,68 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da nepreverjene in neresnične trditve o vodstvu pravne osebe vplivajo na ugled pravne osebe in gre za zagotovljeno ustavno pravico in ima prizadeta pravna oseba možnost uveljavljanja svoje pravice na več načinov med katerimi je tudi pravica do objave. Sodišče prve stopnje se opira na sodbo II Ips 595/2009, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ne gre za upravni organ in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2016 v zvezi s sodbo I Cp 1227/2016. Nadalje tožeča stranka navaja, da so neutemeljeni in pavšalni zaključki sodišča prve stopnje, da je popravek žaljiv in obračunava z avtorjem in ga diskreditira in navaja, da popravek objektivno, spoštljivo in v skladu s sodno prakso navaja resnična in prave trditve in očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo sodno prakso, to je sodbo II Ips 206/2016 in v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Če je sodišče smatralo, da popravek ni v skladu s čl. 27 ZMed bi lahko samo navedlo, da je potrebno popravek objaviti v drugi izdaji, saj bi na tak način prisodilo manj kot zahteva in to ni razlog za zavrnitev zahtevka. Napačni so tudi razlogi za zavrnitev objave na www.

3Pritožba je utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso in podobno zadevo med istima pravdnima strankama, ko je sodišče prve stopnje sprejelo povsem drugačno odločitev, ki je prestala pritožbeni in revizijski preizkus (zadeva Okrajnega sodišča II P 486/2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča I Cp 1227/2016 in Vrhovnega sodišča II Ips 206/2016). Namen pravice do popravka je dvojen: zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja in s tem uresničevanja svobode izražanja in varovanja javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti in hkrati uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena časti in osebnosti. Napačno se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo II Ips 595/2009, ko je šlo za povsem drug organ kot je tožeča stranka kot javna agencija, ki kot strokovni organ nima odločilnega političnega vpliva in njenega položaja ni mogoče enačiti s položajem drugih državnih organov. Napačni in neutemeljeni so zaključki sodišča prve stopnje, da je popravek žaljiv in da želi diskreditirati avtorje in obveščati javnost o svojem pogledu na zadevo, saj kaj takega iz besedila popravka ne izhaja, saj iz besedila izhaja, da uporablja nevtralne besede brez negativne konotacije, saj samo zanika navedbe v spornem članku. Zgolj navedbe, da je avtor v članku zapisal neresnične obtožbe, ne zadošča za oceno, da je popravek napisan žaljivo. Sporno besedilo popravka ni objektivno žaljivo in ima sporočilni učinek zanikanja oziroma dopolnjevanja avtorjevih navedb v članku in ne žaljivega obračunavanja. Neutemeljene so trditve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da sta spletna stran www in časnik dva različna medija, saj tožena stranka na svoji spletni strani objavlja članke, ki so tisti dan objavljeni tudi v tiskani verziji. Spletna stran ni medij poleg medija in tako popolnoma samostojen medij pač pa gre za modernizacijo časnika X. Materialnopravno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni v skladu s čl. 27 Med, ker v tožbenem zahtevku tožeča stranka zahteva objavo popravka v „prvi izdaji“, namesto pravilno v „drugi izdaji“ in je pritožbeno sodišče popravilo to očitno napako, ne da bi s tem poseglo v samo vsebino zahtevka.

5Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti in ugoditi tožbenemu zahtevku (čl. 358 ZPP).

6Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških.

7Tožeča stranka je uspela s pritožbo in v posledici tega ji mora tožena stranka povrniti njene pravdne stroške odmerjene v skladu z odvetniško tarifo v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.028,11 EUR in pritožbene stroške v znesku 428,28 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.