VSL sklep II Cp 2368/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju do tožnika razveljavijo učinki odpovedi dedovanja A. A., katero je ta podal v zapuščinskem postopku po pok. B. B., umrli dne ... 2013, in sicer do višine terjatve tožnika do A. A. v znesku 16.263,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska preživnine. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožnika po dopustitvi izvršbe na nepremičnino ID znak 000-2-25, posamezni del št. 25 v stavbi št. 2, k. o. X (ID 000). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 2641,37 EUR.

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se spremeni tako, da se njegovi tožbi v celoti ugodi, oziroma podrejeno da se razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je zgolj pavšalno zavrnilo njegovo zaslišanje in zaslišanje prič C. C., sodnice Č. Č. in notarja D. D. Nadalje očita, da je sodišče opustilo ugotavljanje ničnosti dogovora med tožencem in dolžnikom A. A. Ta je namreč z dogovorom o plačilu denarnih sredstev v zameno za odpoved dedovanju želel navzven prikazati, da ni dedoval ničesar in da se njegovo premoženje ni povečalo, toženec pa je za ta nedopustni nagib dolžnika vedel. Sodišču očita procesno kršitev tudi v tem, ker se ni opredelilo do njegovih navedb, da je pravno razmerje med A. A. in tožencem sestavljeno iz dveh samostojnih pravnih poslov, in sicer iz odplačnega dvostranskega pravnega posla – dogovora med tožencem in A. A., in neodplačnega enostranskega pravnega posla A. A., ko se je odpovedal dediščini. Poudarja, da v vlogi 28. 3. 2016 ni navajal nobenih novih dejstev, ampak je zgolj opozoril, da iz nespornih dejstev izhaja neekvivalentnost izpolnitev. Ob nespornih dejstvih, da sta bila dva dediča in da je pok. B. B. z oporoko vse zapustila A. A., toženec pa je uveljavljal nujni delež, lahko sodišče ob pravilni uporabi prava samo ugotovi, da znaša nujni delež toženca ¼, dedni delež A. A. pa ¾ zapuščine. Ekvivalentnost v spornem razpolaganju zato ni podana, saj 30.000,00 EUR ne predstavlja ¾ čiste vrednosti zapuščine. Sodišču očita, da bi ga moralo, če je menilo, da ni navajal kakšnega relevantnega dejstva za odločitev, v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj to stori.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne, tožniku pa naloži plačilo njegovih stroškov pritožbenega postopka. Med drugim pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile tožnikove trditve o neekvivalentnosti izpolnitve prepozne in opozarja, da je sam zatrjeval, da je ob izplačilu vrednosti dednega deleža dolžnika izločal ½ denarnih sredstev iz naslova skupnega premoženja ter da je poračunal stroške za oskrbo in nego hudo bolne zapustnice, česar vsega tožnik ni prerekal.

4Pritožba je utemeljena.

5Obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in tožnika je sicer pavšalna in torej pomanjkljiva, na kar pritožba načeloma utemeljeno opozarja. A glede na to, da je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga neobstoja objektivnega pogoja iz 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in se ni spuščalo v presojanje subjektivnih pogojev (o čemer bi priče in tožnik izpovedali), je bilo takšno ravnanje logično in smotrno. Če bi bila odločitev pravilna, bi ta kršitev ne bila relevantna.

6Tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da se ničnosti posla ne uveljavlja v okviru paulijanske tožbe, s katero se izpodbija pravno dejanje dolžnika, je materialno pravno pravilna. Namen paulijanske tožbe je, da se prepreči učinkovanje izpodbijanega pravnega posla zgolj v obsegu, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve, za kar mora tožnik izkazati obstoj zakonskih pogojev. Upnik bi lahko vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla, vendar se je sam odločil za paulijansko tožbo.(1)

7Tudi pritožbeno vztrajanje, da je pravno razmerje med dolžnikom in tožencem sestavljeno iz dveh pravnih poslov, in sicer odplačnega dvostranskega dogovora, in enostranske odpovedi dedovanju, ki je neodplačna, in da bi ju moralo sodišče tudi ločeno obravnavati, je samo zase neučinkovito. Sodišče je v tej zadevi že večkrat pojasnilo, da je treba oboje obravnavati skupaj in povezano, ne pa izolirano, ločeno, saj za kaj takega ni nobenega razloga. Ni dvoma in tudi sporno ni, da je bilo oboje, plačilo dediču in njegova odpoved dedovanju, vzročno povezano, soodvisno.

8Ključni in utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je šlo pri tem (povezanem) odplačnem poslu dolžnika in A. A. (odpoved dedovanju v zameno za plačilo 30.000,00 EUR) za neekvivalento izpolnitev in da to izhaja iz dejstev, ki med strankama niso sporna. Tožnik z opozorilom na to v vlogi 28. 3. 2015, po prvem naroku za glavno obravnavo, zato ni mogel biti prekludiran. Med strankama ni bilo nobenega spora v zvezi z dejstvi, da sta kot dediča po pokojni B. B. prišla v poštev A. A. in toženec, da je pokojna B. B. z oporoko, ki ni bila sporna, vse svoje premoženje zapustila A. A., da je ocenjena čista vrednost zapuščine znašala 59.000,00 EUR in da je izplačilo A. A. v zameno za odpoved dedovanju znašalo 30.000,00 EUR. Med strankama je nesporno tudi dejstvo, da je toženec zahteval nujni dedni delež. Na podlagi teh nespornih dejstev pa bi sodišče prve stopnje moralo sámo (oz. samo) ugotoviti, da bi v primeru, da se dolžnik ne bi odpovedal dedovanju, prišlo do oporočnega dedovanja in bi nujni dedni delež toženca (ki predstavlja polovico dednega deleža, ki bi mu šel po zakonu) predstavljal ¼ zapuščine, dedni delež dolžnika pa ¾ zapuščine. Glede na vrednost zapuščine bi dedni delež dolžnika A. A. vrednostno znašal 44.250,00 EUR, kar je bistveno več, kot pa je za odpoved premoženju v tej vrednosti prejel. Objektivni pogoj oškodovanja upnikov je torej na dlani. Ob tem je treba še povedati, da so navedbe toženca, da je »izločal ½ denarnih sredstev iz naslova skupnega premoženja ter da je poračunal stroške, ki jih je imel z oskrbo in nego hudo bolne zapustnice« (ki je bila njegova žena) brez kakršnekoli pravne in dejanske podlage, zato neutemeljene. Gre za pavšalne navedbe, ki zato niso niti sposobne, da bi učinkovale kot »nesporne«, iz zapisnika zapuščinske razprave pa tudi ne izhaja, da bi toženec uveljavljal kakršnokoli terjatev do zapuščine ali zahteval, da se iz zapuščine izloči ½ premoženja iz naslova skupnega premoženja.

9Tožnik je bil torej s spornim pravnim dejanjem dolžnika oškodovan, saj je z dogovorom o izplačilu 30.000,00 EUR v zameno za odpoved dedovanju, prišlo do poslabšanja njegovega položaja (glede možnosti poplačila terjatve) in je zato izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 255. čl. OZ.(2)

10Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (355. čl. ZPP), saj brez izdatne dopolnitve dokaznega postopka (zlasti z zaslišanjem strank in prič) ni mogoče dokončno odločiti. Treba je namreč še ugotoviti, ali so izpolnjeni tudi subjektivni pogoji izpodbojnosti odplačnega pravnega dejanja dolžnika iz 1. odst. 256. čl. OZ, torej ali je A. A. vedel oz. bi moral vedeti, da s tem pravnim razpolaganjem škoduje tožniku in ali je bilo tožencu (v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno) to znano ali bi mu moralo biti znano.

11Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RSII Ips 297/2010, II Ips 44/2014, sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 323/2014 in druge.

Op. št. (2): Prim. arg. a contrario sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 398/2010. II Ips 745/2009, II Ips 420/2005 in tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 1172/2015 in II Cpg 1373/2010.