VSL sodba I Cpg 1761/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 177787/2013 z dne 12.11.2013 razveljavilo v 1. in 3. odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da niso izpolnjene vse predpostavke za ugotovitev neupravičene pridobitve iz 190. člena OZ. Aktivno legitimacijo je tožeči stranki (bivšemu upravniku) sicer priznalo, prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala plačilo izvajalcu del po Pogodbi o oddaji in prevzemu del na objektu C. (v nadaljevanju: Pogodba). Tožeča stranka pa po zaključku sodišča prve stopnje ni izkazala, da bi bila tožena stranka tista, ki bi bila neupravičeno obogatena, zaradi česar tožbenemu zahtevku zoper novega upravnika ni ugodilo.

6Pritožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je pri vložitvi predmetne tožbe (zgolj) sledil pravnomočni sodbi sodišča, v kateri njegova pasivna legitimacija ni bila sporna, čeprav je s prenehanjem pogodbe o upravljanju kot upravnik izgubil vsa materialnopravna upravičenja. Meni, da če je bil sam kot bivši upravnik dolžan plačati izvajalcu, bi to toliko bolj moralo veljati za toženo stranko, ki je sedaj upravnik in gospodari s sredstvi rezervnega sklada. Navaja še, da v prejšnjem postopku sodišče izvajalca ni napotilo, da tožbo uperi zoper etažne lastnike, pač pa je zahtevku zoper pritožnika ugodilo, zato ni jasno, zakaj je sodišče v tem postopku zavzelo drugačno stališče.

7Kot izhaja iz podatkov v spisu, pritožnik v zadevi I Pg 720/2011 (v zvezi s Cpg 89/2013), v kateri je nastopal kot tožena stranka, ni ugovarjal pasivni legitimaciji, čeprav že takrat ni bil več upravnik. Nasprotno: pasivno legitimacijo je izrecno priznal (v ugovoru z dne 11.6.2011), ko je navedel, da je poslovno sodelovanje upnika in dolžnika potekalo na podlagi Pogodbe. Tožbenemu zahtevku je ugovarjal, ker naj bi bil en od računov po dogovoru s strankami pogodbe znižan za znesek 2.302,87 EUR, preostali nesporni del računa pa je bil plačan. Drugemu računu je ugovarjal z navedbami, da se ne nanaša na dolžnika, ker je s 1.8.2010 prenehal opravljati nalogo upravnika ter še, kdo je nov upravnik. Tak ugovor ne pomeni ugovora pasivne legitimacije, zaradi česar niti sodišče prve stopnje v zadevi I Pg 720/2011 niti višje sodišče ob reševanju pritožbe (Cpg 89/2013) vprašanja, ali je pritožnik zavezanec za plačilo in na kakšni pravni podlagi, nista presojala. Pritožnik v zadevi I Pg 720/2011 temelju vtoževane terjatve v ničemer ni nasprotoval, zaradi česar se v tem sporu ne more sklicevati na to, da v zadevi I pg 720/2011 sodišču njegova pasivna legitimacija ni bila sporna. Kot je pojasnjeno že do sedaj, le-ta ni bila sporna pritožniku, zaradi česar sodišče ni imelo podlage, da izven trditvene podlage samo presoja vprašanje legitimacije za plačilo terjatve.

8Pogoji, ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa zakon, so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (190. člen OZ). Za neupravičeno pridobitev je značilno, da je iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi stranki pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere ene stranke v sfero druge stranke ni pravne podlage ali je le-ta kasneje odpadla.

9Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Če je tožeča stranka slednje dokazala, pa ni izkazala, da bi bila tožena stranka tista, ki bi bila obogatena. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (in tega pritožba niti ne izpodbija), da so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov in ne tožene stranke, ki s temi sredstvi kot upravnik zgolj gospodari. Ni dvoma, da so bila dela po Pogodbi izvedena po naročilu skupnosti lastnikov. Prejemniki opravljene storitve so etažni lastniki (in ne tožena stranka), oni pa so tudi tisti, v čigar korist so bila dela izvedena. To pomeni, da tožena stranka ni tista, ki bi bila na račun tožeče stranke okoriščena, pa čeprav je bila tožeča stranka tista, ki je plačala izvajalcu del. Med pravdnima strankama tudi ne gre za to, da bi obveznost povrnitve stroškov nastopila na podlagi neveljavne pogodbe, prav tako ne za to, da bi podlaga za izpolnitev odpadla in tudi ne za to, da bi bilo kaj izpolnjeno glede na pričakovano, a ne uresničeno podlago (prim. prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).

10Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja koristen osebno za pridobitelja. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen (prim. VS RS III Ips 97/2002). Sodna praksa dosledno zahteva ne le prikrajšanje ene stranke, temveč predvsem korist obogatitelja (prim. tudi VS RS II Ips 718/2008, II Ips 68/2015). Slednje v tem primeru ni podano.

11Upoštevajoč navedeno, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).