VSM sodba IV Kp 20175/2015

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.K. in zastopnika obdolžene pravne osebe A.A., d.o.o., se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec in obdolžena pravna oseba sta dolžna plačati sodno takso vsak v višini 194,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 20175/2015 z dne 18. 1. 2016 obdolženega D.K. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcem po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 pa je odločilo, da bo določena kazen izrečena tudi, če obdolženec v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu S. K. ne bo plačal regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010 v bruto znesku 800,00 EUR za vsako leto tako, da od bruto zneskov odvede predpisane davke, neto zneska pa izplača oškodovancu. Pod točko 2 izreka je obdolženo pravno osebo A.A. d.o.o., spoznalo za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in ji po 17. členu ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji po 1. točki prvega odstavka 26. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZOPOKD določilo denarno kazen 10.000,00 EUR s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženec in obdolžena pravna oseba po enakih dela dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 16,20 EUR, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obdolženi D.K. dolžan oškodovancu S.K. plačati regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v bruto znesku 800,00 EUR za vsako leto tako, da od bruto zneskov odvede predpisane davke in neto zneska izplača oškodovancu, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obdolženega D.K. iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot navajajo uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega D.K. oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter

- zastopnik obdolžene pravne osebe M.G. zaradi kršitev kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožba zagovornikov obdolženega D.K. navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz obrazložitve sodbe izhaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dejanskimi ugotovitvami sodišča, ko je v obrazložitvi sodbe zapisano, da je o plačilnih obveznostih družbe tudi po prenehanju pooblastila odločal obdolženec in da je M.G. funkcijo zakonitega zastopnika opravljal le formalno, nadalje pa, da je bil slednji tisti, ki je J.M. dajal navodila in ji naročil, da pripravi za nazaj datiran sklep, oškodovanec S.K. pa je tudi povedal, da mu je pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja v podpis posredoval M.G. S takšno obrazložitvijo je sodišče zapisalo razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj nejasni in v precejšnji meri v nasprotju, prav tako pa gre za nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz obrazložitve izhaja zmoten zaključek sodišča prve stopnje o obdolžencu kot storilcu kaznivega dejanja, saj od 1. 2. 2010 naprej ni bil pooblaščen za izvajanje plačil družbe A.A. d.o.o. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo oziroma kršilo kazenski zakon, ker je širilo opredelitev storilca kaznivega dejanja izven zakonsko predpisanih okvirov, s tem pa poseglo v obdolženčevo ustavno varovano pravico do zagotovitve načela zakonitosti v kazenskem pravu. V prvem odstavku 196. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja opredeljen, to je lahko le delodajalec oziroma zakoniti predstavnik delodajalca, obdolženemu D. K. pa je 31. 1. 2010 pooblastilo zakonitega zastopnika navedene družbe - direktorja prenehalo, torej v letu 2010 ni bil niti delodajalec niti zakoniti predstavnik delodajalca oškodovanca, temveč je bil to M.G., zaradi česar obdolženec ne more biti storilec tega kaznivega dejanja.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ni kršilo kazenskega zakona. V opisu in zaključkih glede položajev in vlog obdolženca in M.G. v obdolženi gospodarski družbi v sodbi ni nasprotij med izrekom sodbe in obrazložitvijo, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso nejasni in ne v precejšnji meri s seboj v nasprotju in prav tako ne gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kot trdi pritožba. V izreku sodbe je skladno s podatki v spisu navedeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času med 1. 7. 2009 in 30. 6. 2010, v tem obdobju pa je bil obdolženec edini družbenik in direktor oziroma dejansko poslovodeča oseba gospodarske družbe A.A., d.o.o., kar je v obrazložitvi sodbe prav tako navedeno, vse pa je skladno z izpiskom iz sodnega registra, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v sodbi v točki 6 obrazložitve. Dejstva, da je bil obdolženec v navedenem času do 31. 1. 2010 edini družbenik in edini direktor navedene gospodarske družbe, od 1. 2. 2010 pa je bil edini direktor družbe M.G., obdolženec pa je do leta 2014 ostal edini družbenik, izhajajo iz podatkov spisa in so v sodbi pravilno povzeta, zato zatrjevana nasprotja s podatki v spisu niso podana, prav tako pa si o tem ne nasprotujejo razlogi razlogi sodbe in so jasni. Nobenih nasprotij tudi ni v navedbi, da je M.G. funkcijo zakonitega zastopnika opravljal le formalno in da je dejansko o plačilnih obveznostih družbe tudi po prenehanju pooblastila odločal obdolženec, M.G. pa je bil tisti, ki je J.M. dajal navodila in ji naročil, da naj pripravi za nazaj datiran sklep ter oškodovancu podal in v podpis posredoval pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem hkrati pojasnilo, da je bil obdolženec M.G. nadrejen, da sta priči J.G. in R.P. povedala, da sta regres za letni dopust v gotovini v obravnavanem obdobju prejemala od obdolženca ter da je bil M.G. direktor le formalno, ves čas pa je bil dejanski poslovodja obdolženec. Ugotovitev, da je bil M.G. tisti, ki je dajal J.M. navodila glede izdaje sklepa o izplačilu regresa in naročil, da naj pripravi za nazaj datiran sklep, tako ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil v obravnavanem času, ko ni bil direktor družbe, obdolženec dejanski poslovodja družbe.

6Opis dejanja, ki obdolžencu tudi v navedenem času očita storitev kaznivega dejanja, ne pomeni širitve opredelitve storilca kaznivega dejanja ter kršitve ustavno varovane pravice do zagotovitve načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot trdi pritožba. Sodna praksa se je do tega vprašanja že opredelila, storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil. Pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega zakona in kršitve kazenskega zakona zato pritožba uveljavlja neutemeljeno, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo pritožbeno sodišče niti, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

7Pritožba zastopnika obdolžene pravne osebe navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, a ga ne obrazloži. Iz njene vsebine je razvidno, da graja le na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

8Pritožbi dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, neutemeljeno grajata. Na podlagi ustrezne ocene zagovorov obdolženega D.K. in zastopnika obdolžene pravne osebe ter izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno in odločitev o krivdnem izreku, kar je v sodbi tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo, zato ju pritožbena izvajanja, ki ne ponujajo ničesar novega, ne morejo omajati, še manj pa ovreči. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema ustrezne razloge prvostopenjske sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

9Pritožba zagovornika obdolženca navaja, da obdolženi D.K. očitanega kaznivega dejanja ni storil, ker niti prekrškovni organ ni ugotovil nepravilnosti in ne obdolženi ne obdolžena pravna oseba za prekršek zaradi morebitnega oškodovanja delavca nista bila kaznovana, čeprav je pravni standard verjetnosti v prekrškovnem postopku bistveno nižji kot pravni standard „onstran razumnega dvoma“ v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo oškodovancu, da, čeprav je poslovno sposoben in je njegovo sklenitev sam predlagal, sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni prebral in zato v njem ni potrdil tega, kar je zapisano, torej da je iz naslova delovnega razmerja prejel vsa plačila, ki mu gredo po zakonu in da do delodajalca nima več nobenega zahtevka. Obe pritožbi navajata, da je med oškodovancem in obdolžencem obstajal dogovor, da se namesto izplačila regresa oškodovancu plačujejo obroki po pogodbi o leasingu za avtomobil, čemur sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo, oškodovanec pa ni v ničemer oškodovan, saj so bili obroki za njegov avtomobil plačani v višjem znesku kot je znesek obeh regresov za letni dopust. Oškodovanec je imel namreč blokiran transakcijski račun, zato mu je bil takšen dogovor v korist, saj od izplačanega regresa ne bi dobil niti enega evra, sicer pa, kot navaja pritožba zastopnika obdolžene pravne osebe, v sodbi ni jasno zapisano, na kakšen način naj bi bil oškodovanec, ki so mu bile izplačane vse plače in nadure, tako kot drugim delavcem, oškodovan, ob tem, da je prejel celo več, kot mu je pripadalo.

10Pritožbi nimata prav. Usoda prekrškovnega postopka ni odločilnega pomena. Sodišče v kazenskem postopku samostojno presoja izvedene dokaze in na podlagi teh je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da je oškodovancu po določbi točke 2/1 Tarifne priloge za 2009 in 2010 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. št. 64/2009 in naslednji) pripadal regres za letni dopust v obravnavanem času v višini najmanj 800,00 EUR bruto za posamezno leto, tega pa mu za navedeni leti družba A.A., d.o.o. ni izplačala, čeprav ni imela finančnih težav, ki bi ji objektivno to onemogočale, ter da je obdolženec, za kar je kazensko odgovorna tudi pravna oseba, ravnal v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 131. člena Zakona o delovnih razmerjih in navedenimi določbami, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ni imelo razloga, da izpovedbi oškodovanca ne bi verjelo, pravilno pa je ocenilo tudi izpovedbo priče J.M., ki obdolženčevega zagovora ne potrjuje. Da plačilo regresa ni bilo izvedeno, pa je razvidno tudi iz dopisa obdolžene pravne osebe z dne 25. 7. 2011 in antidatiranega sklepa o izplačilu regresa, za katerega je J.M. povedala, da ga je bilo potrebno izdati in ga datirati za nazaj za potrebe inšpekcijskega postopka oziroma predložitve inšpektorju za delo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj zaključuje, da se oškodovanec s tem, ko so mu bili plačani obroki po pogodbi o leasingu, ni odpovedal izplačilu regresa in da se mu niti na kakšen drug način ni odpovedal, pri čemer je prodajalko avtomobila našel obdolženec, oškodovanec pa je povedal, da novega avtomobila ni potreboval. Da pri tem ni šlo za poravnavanje obveznosti iz letnega regresa, pa je utemeljeno sklepalo tudi glede na to, da dogovora med obdolžencem in oškodovancem za nadomestitev regresa z drugimi plačili ni bilo, glede obrokov po pogodbi o leasingu pa je vsota obrokov toliko presegla obveznosti iz naslova regresa, da je tudi na podlagi tega mogoče sklepati o verodostojnosti oškodovanca, ko je trdil, da s plačilom obrokov letna regresa nista bila poravnana in da je za obdolženčevo družbo opravil veliko nadur ter da si je razlagal, da mu obdolženec plačuje obroke leasinga namesto nadur, ki jih je opravil, delal pa je vse sobote.

11Pravilna je tudi prvostopenjska presoja podpisanega sporazuma med obdolženo pravno osebo in oškodovancem o prenehanju delovnega razmerja in o prepričljivosti navedb oškodovanca glede okoliščin, v katerih je prišlo do njegovega podpisa, ko je pred tem delodajalcu sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in ga zaradi neplačanega regresa prijavil pri Inšpektoratu za delo, pri čemer je pojasnil, da je sporazum podpisal, ker mu je M.G. rekel, da ga mora podpisati, a ga pred tem ni prebral, pravilnosti zaključkov pa ne more spremeniti niti okoliščina, da je oškodovanec poslovno sposoben. Ne drži, da v sodbi ni jasno zapisano, na kakšen način je bil S.K. oškodovan, saj tako iz opisa kaznivega dejanja kot iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je bil prikrajšan za pravico, ki mu pripada po predpisih o plačilu drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ko ni prejel regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010, v opisu kaznivega dejanja so navedene določbe, ki izplačilo letnega regresa nalagajo delodajalcu, naveden pa je tudi znesek, ki bi mu moral biti v letih 2009 in 2010 izplačan, a ga ni prejel, vse navedeno pa je v sodbi sodišča prve stopnje tudi podrobno in pravilno dokazno ocenjeno. Izveden dokazni postopek tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrdil navedb pritožb, ki ponavljata zagovor obdolženca in navedbe zastopnika obdolžene pravne osebe in je zato njuno sklicevanje na to, da je šlo za dogovor o načinu izplačila regresa na način, da se obdolžencu plačujejo obroki po pogodbi o leasingu za avtomobil, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče K.V. in pravilno zaključilo, da ima zaradi partnerske zveze z obdolžencem interes, da ga ne obremenjuje, da si je prihajala v svoji izpovedbi v nasprotja, zaradi česar bi bilo njeno soočenje glede dogovora med oškodovancem in obdolžencem brezpredmetno in v spoznavnem pomenu zato ni bilo pričakovati rezultatov, ki bi dejansko stanje dodatno razjasnili, oškodovanec pa je prepričljivo zanikal, da se je z neizplačilom regresa strinjal.

12Pritožbama ni mogoče pritrditi niti, ko grajata dokazno oceno krivde obdolženega D.K. in kazenske odgovornosti obdolžene pravne osebe. Pritožba obdolženčevega zagovornika navaja, da obdolžencu ni dokazan subjektivni odnos do kaznivega dejanja oziroma do njegovih posledic, da ni zavestno ravnal v nasprotju s predpisi in prikrajšal oškodovanca, oškodovancu pa je bilo izplačano celo več, kot mu je bila obdolžena pravna oseba iz naslova dela dolžna, zato obdolžencu ni mogoče očitati direktnega naklepa. Zastopnik obdolžene pravne osebe navaja, da ni podano zavestno ravnanje, da oškodovancu pravna oseba iz svojih sredstev ne bo plačala regresa, saj je oškodovanec sam dal pobudo, da se mu namesto letnega regresa plačujejo obroki po pogodbi o leasingu. Dejansko stanje obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje tudi glede tega ugotovilo pravilno in utemeljeno zaključilo, da obdolženec v letu 2009 kot zastopnik delodajalca, v letu 2010 pa kot dejanski poslovodja, oškodovancu ni izplačal regresa za letni dopust in pri tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, kot je opisano v izreku sodbe, pri čemer je podjetnik že dalj časa in pozna obveznosti, ki jih ima delodajalec do zaposlenih, med katere sodi tudi obveznost izplačila letnega regresa ter se je zavedal, da delavca prikrajša za pravico iz delovnega razmerja, v kolikor mu letnega regresa ne izplača ter s tem ravna protipravno, pa je kljub temu svojo obveznost opustil ter je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Zaradi navedenega je odgovorna tudi pravna oseba A.A., d.o.o., katere pravi, nato pa dejanski poslovodja je bil obdolženec in v imenu katere je posloval.

13Po obrazloženem, in ker tudi v preostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

14Preizkus odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP) je pokazal, da sta bili obdolžencu in obdolženi pravni osebi izrečeni kazenski sankciji, ki ustrezata teži kaznivih dejanj in obdolženčevi krivdi ter odgovornosti obdolžene pravne osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter jima izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni pogojni obsodbi, ki ju ne gre spreminjati v njuno korist. V pogojni obsodbi, izrečeni obdolženemu D.K., je obdolžencu utemeljeno naložilo tudi posebni pogoj ter določilo ustrezen rok in način izplačila zaostalih regresov.

15Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

16Ker s pritožbama nista uspela, sta obdolženec in obdolžena pravna oseba dolžna plačati sodno takso, ki je bila odmerjena v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113, 7122 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).