VSM sklep II Kp 55337/2011

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega F. V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom K 250/2004 z dne 9. 11. 2016 zavrnilo ugovor zastaranja izvršitve odvzema protipravne premoženjske koristi v kazenski zadevi istega sodišča K 250/2004 v višini 29.903,44 EUR kot neutemeljen.

2Zoper ta sklep se je pritožil pooblaščenec obsojenega F.V.. V pritožbi navaja, da je bila terjatev ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo dne 10. 11. 2009, sodišče je dne 23. 9. 2013 izvršbo umaknilo ter jo ponovno vložilo 24. 2. 2016, pritožnik pa je mnenja, da je pravica do izvršbe po pravilih ZDavP-2, prenehala. Dejstvo je, da je od prvotne izvršbe, ki je bila umaknjena, preteklo več kot 5 let. S sodbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje napadeni sklep, pa terjatev ni bila ugotovljena na novo, ampak se je že obstoječa terjatev napram dolžniku zgolj zmanjšala. Obveznost izplačila je obstajala vse od 10. 11. 2009 dalje. V kolikor bo višje sodišče smatralo, da je obveznost do poravnave s sodbo Vrhovnega sodišča nastala na novo, ker gre za novo judikatno terjatev, potem bo pritožniku v škodo neupoštevan zastaralni rok po pravilih ZDavP-2, in sicer od 10. 11. 2009 pa do dne 24. 2. 2016, ko je sodišče ponovno podalo predlog za izvršbo zaradi neplačila plačilnega naloga z dne 16. 9. 2013. Za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od 10. 11. 2009 dalje ne upošteva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in ugotovi, da je ugovor zastaranja izvršitve odvzema protipravne premoženjske koristi utemeljen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba povzema stališče in razloge pooblaščenca obsojenca glede zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki jih je pooblaščenec navedel v vlogi z dne 23. 8. 2016, ki jo je naslovil na prvostopno sodišče kot ugovor zastaranja izvršitve odvzema protipravne premoženjske koristi v kazenski zadevi prvostopnega sodišča K 250/2004 v višini 29.903,44 EUR, katere je prvostopno sodišče z napadenim sklepom pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Kot navaja v obrazložitvi napadenega sklepa prvostopno sodišče, Kazenski zakon (v nadaljevanju KZ) ne določa posebnega roka za zastaranje odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Tak rok v KZ ni določen. V 95. členu KZ je predpisano, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter da se korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. Drugi odstavek 96. člena KZ pa določa, da če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži. da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti dalji od dveh let. Navedene zakonske določbe je v obrazložitev napadenega sklepa pravilno povezalo sodišče prve stopnje (točka 8 in 9 obrazložitve).

5Pri tem je v napadenem sklepu pravilno obrazložilo tudi stališče, da terjatev iz naslova odvzema protipravne premoženjske koristi, ugotovljena s pravnomočno sodbo, predstavlja judikatno terjatev, te pa po 356. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo v 10-ih letih. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa pravilno razlaga, da pri teh terjatvah vprašanje iztožljivosti ni aktualno, saj je obstoj terjatve pravnomočno sodno ugotovljen ter se zato zastaranje take terjatve nanaša zgolj na možnost izvršitve. Po pravilni razlagi prvostopnega sodišča bi določba 356. člena OZ prišla v poštev, če upnik v 10-ih letih po pravnomočnosti sodne odločbe ne bi predlagal izvršbe, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Sodna odločba, s katero je bilo obsojenemu F.V. naloženo plačilo protipravne premoženjske koristi, je namreč postala pravnomočna dne 10. 11. 2009.

6Pritrditi je tudi stališču prvostopnega sodišča (točka 13 obrazložitve), da vložitev predloga za izvršbo pretrga zastaranje, kar pomeni, da zastaranje med trajanjem postopka za uveljavitev ali izterjavo terjatve ne teče (člen 365 OZ), ter da začne ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe.

7Sodišče prve stopnje je podalo predlog za izterjavo terjatve zaradi neplačila plačilnega naloga, ki je bil izdan obsojenemu 18. 3. 2010 za plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v 24 mesečnih obrokih, dne 12. 6. 2012 in Carinski urad S. je 2. 8. 2013 izdal sklep o izvršbi. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 9. 2011, s katero je bila spremenjena odločba o odvzemu premoženjske koristi, tako da je bil znesek iz pravnomočne sodbe v višini 34.256,54 EUR znižan na znesek 30.166,21 EUR, je sodišče 16. 9. 2014 obsojenemu F.V. izdalo nov plačilni nalog, in sicer v višini 29.903,44 EUR, pri čemer je upoštevalo delno poplačilo iz zaseženega denarja v znesku 262,77 EUR. Iz tega razloga je dne 23. 9. 2013 preklicalo nalog za prisilno izvršbo, ker je bil plačilni nalog z dne 18. 3. 2010 storniran, in ker obsojenec protipravno pridobljene premoženjske koristi naložene mu v plačilo s plačilnim nalogom z dne 16. 9. 2013 ni povrnil. Dne 24. 2. 2016 je sodišče podalo Carinskemu uradu RS predlog za izvršbo zaradi neplačila plačilnega naloga z dne 16. 9. 2013.

8Navedeni potek potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastaranje izvršitve odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi v kazenski zadevi K 250/2004 v višini 29.903,44 EUR ni nastopilo. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, ki določa relativni zastaralni rok za izterjavo v dolžini 5 let od dneva, ko bi bilo treba davčno obveznost oziroma obveznost, ki se izterjuje po pravilih davčne izvršbe, plačati, kakor tudi na določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, da davčna obveznost absolutno zastara, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (točka 17 obrazložitve).

9Po pravilni presoji prvostopnega sodišča izterjava obveznosti obsojenca, ki mu je bila naložena s pravnomočno sodbo, ni relativno in tudi ne absolutno zastarala, upoštevajoč določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, katere vsebino sodišče prve stopnje pravilno povzema v razlogih sklepa (točka 18 obrazložitve). Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Kot to pravilno navaja v točki 19 obrazložitve prvostopnega sklepa, se je sodišče prve stopnje s poplačilom s pravnomočno sodbo ugotovljene terjatve ves čas aktivno ukvarjalo od pravnomočnosti sodbe dalje ter nikoli ni bilo pasivno. Davčna izterjava je še sedaj v teku in bi zastaranje začelo teči šele ob morebitni pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe. Tak sklep pa ni bil izdan.

10Pritožbeno stališče, da za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od dne 10. 11. 2009 dalje ne upošteva, je napačno. Gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena OZ zastara v 10-ih letih, pravica do davčne izterjave pa tudi ni zastarala upoštevajoč že citirane določbe tretjega odstavka 125. člena in šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.

11Iz navedenih razlogov je bilo pritožbo pooblaščenca zavreči kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

12Sklep o povračilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe pooblaščenca, sodna taksa pa je odmerjena po Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in po tarifni št. 74013 Taksne tarife.