VSL sodba Cpg 1941/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: 1. Ugotovitev ničnosti pogodbenih določil prve alinee 1. odst. 3. čl. pogodbe z dne 14.3.1991, ter pogodbenih določil 1. odst. prve alinee 3. čl. pogodbe z dne 14.5.1991; 2. Ugotovitev, da znaša na dan vložitve tožbe dolg tožeče stranke do tožene stranke po obeh pogodbah iz prejšnje točke le 2,300.584,90 din; 3. Ugotovitev, da je akceptni nalog št. D 3170093 v znesku 4.021.695,60 din v nasprotju s pogodbenimi določili iz 1. točke dispozitiva, razveljavitev akceptnega naloga in naložitev toženi stranki ta akceptni nalog preklicati in ga vrniti tožeči stranki; 4. Razveljavitev akceptnih nalogov št. D 3170052, D 3170094, D 3170096 in D 3170097 ter izročitev teh tožeči stranki.

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki nastale pravdne stroške.

Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno glede dejstva, ali je tožena stranka izkoristila stisko ali težko gmotno stanje tožeče stranke.

Dejstvo, da je tožena stranka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela za težko gmotno stanje tožeče stranke, je bilo znano podpisnikom pogodbe. To bi lahko potrdil direktor tožeče stranke, če bi ga sodišče zaslišalo, kot je tožeča stranka predlagala. Tožena stranka tudi ni predložila obračunov obresti, ki so bili temelj za vnovčenje akceptnih nalogov. Sodišču tudi ni predložila istovrstnih pogodb, ki jih je v istem času sklepala z drugimi kreditojemalci. Sodišče ni ugotavljalo niti ugotovilo, ali je tožeča stranka najela kredit pod težkimi pogoji. Dogovorjena višina pogodbenih obresti ni bila primerna, saj je že valutna klavzula oziroma 10 % mesečni obrestni meri po konformni metodi pomeni kršitev 3. odst. 399. čl. ZOR, saj ni možna uporaba mesečne obrestne mere temveč le letne obrestne mere. Na trgu ni bilo običajno pri kreditnih pogodbah z devizno klavzulo dogovarjati 7 oz. 10 % mesečno obrestno mero, ki glede na metodo obračunavanja pomeni absolutno nesorazmerje med dajatvami. Dogovor o obrestih ne predstavlja le nadomestilo za uporabo tujega denarja, temveč pridobitev premoženjske koristi. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Le-ta je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da vsebini 3. čl. pogodb o kratkoročnem kreditiranju poslovanja (priloga A 3 in A 4) nista nični zaradi tega, ker vsebujeta valutno klavzulo. Valutna klavzula je bila izrečno prepovedana s 1. odst. 16. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ 66/87). Sanacija je bila ničnost (2. odst.

16čl. prej cit. zakona). Ta izrečna prepoved pa je prenehala veljati z uveljavitvijo Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ 85/89), ki je začel veljati dne 22.12.1989, uporabljal pa se je od 1.1.1990. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da v času sklenitve spornih pogodbe oziroma aneksov valutna klavzula ni bila prepovedana in zato pogodbene določbe niso v nasprotju s prisilnim predpisom in zaradi tega niso nične.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo določb 399. čl. ZOR o pogodbeni obrestni meri, saj v situaciji, ko zakonodajalec ni izdal zakona, s katerim bi predpisal najvišjo pogodbeno obrestno mero (2. odst. 399. čl. ZOR), ni mogoče govoriti, da je pogodbena obrestna mera omejena z določbami 399. čl. ZOR. Dolžniku ostane pred upnikom, ki bi si zgolj izgovoril previsoke pogodben obresti, varstvo na podlagi ZOR, ki na splošno ureja veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določil. Tožeča stranka je s to pravdo uveljavljala varstvo v okviru oderuške pogodbe (141. čl. ZOR). Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso izkazani elementi, potrebni za obstoj oderuške pogodbe. Za oderuško pogodbo gre, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje, drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal, storil ali se zavezal dati ali storiti (1. odst. 141. čl. ZOR). Za obstoj oderuštva morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni element (obstoj stiske ali težkega gmotnega stanja drugega, neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost ene stranke in namen druge stranke tako stanje izkoristiti) in objektivni element (očitno nesorazmerje dajatev). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da sta stranki sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditiranju poslovanja, še ne pomeni, da gre za oderuško pogodbo. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da ni izkazan obstoj subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Tožeča stranka je glede obstoja subjektivnega elementa oderuške pogodbe podala pavšalno trditev, da je pogodbi sklepala v času otežene finančne situacije. Takšne trditve tožeče stranke glede obstoja subjektivnega elementa niso zadostne. Tožeča stranka bi morala navesti konkretna dejstva (1. odst. 186. čl. ZPP) o tem v kakšni finančni situaciji je bila. Šele, če bi tožeča stranka navedla konkretna dejstva, bi lahko sodišče ta konkretna zatrjevana dejstva ugotavljalo z izvajanjem predlaganih dokazov. Priče in izvedenci namreč ne morejo navajati dejstev, ki bi jih morala navesti stranka. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postaviti izvedenca in zaslišati priče. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da obstoj subjektivnega elementa ni izkazan. Ker pa morata za obstoj oderuške pogodbe biti kumulativno izkazana oba elementa, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju objektivnega elementa in zato ni odgovarjalo na pritožbene trditve tožeče stranke glede tega elementa.

Na ugotovljeno dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zahtevka po tč. 2 in 3 izreka izhajata iz predpostavke, da bi bil utemeljen zahtevek pod tč. 1 in ker je utemeljeno zavrnilo zahtevek pod 1. točko izreka, je utemeljeno zavrnilo tudi ta dva.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje pod 4. tč. izreka, pri čemer sodišče druge stopnje k razlogom, ki jih je glede tega navedlo sodišče prve stopnje še dodaja, da zahtevek, v kolikor je z njim zahtevana razveljavitev akceptnih nalogov ni utemeljen tudi iz drugih razlogov. Akceptni nalog ni pravno razmerje, ampak je listina, ki z nastalim pravnim razmerjem seznanja druge. To pa pomeni, da ne more biti neveljaven oziroma se s tožbo ne more zahtevati njegova razveljavitev, in je že iz tega razloga zahtevek za razveljavitev akceptnih nalogov neutemeljen.

Iz vseh navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je izpodbijano sodbo potdilo (368. čl. ZPP).