VSL sodba Cpg 1095/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 2.558.240,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1991 dalje do plačila ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. tč. 1. odst. 353. člena ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v delu, s katerim je odločeno o terjatvi iz naslova zakonitih zamudnih obresti od 31.12.1991 dalje ter ta del zahtevka zavrne, toženi stranki pa prizna povračilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi tožena stranka navaja, da je prvostopno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave tudi za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova zakonitih zamudnih obresti, katere tožena stranka ni pripoznala in je tožbenemu zahtevku v tem delu ugovarjala. Obrazložitev sodbe ustreza meritorni odločitvi, sam naziv sodbe pa ne. Prav tako pravni pouk ne ustreza poimenovanju sodbe, veljal bi lahko za del izreka, ki ga pritožba izpodbija. Sodba razloguje, da je bila tožba vložena skladno s sklepom o napotitvi na gospodarski spor, ki je seveda postal pravnomočen. Čeprav ta sklep omenja tudi izpodbijane zamudne obresti, to ne zadošča, da bi tožeča stranka zahtevek do teh zamudnih obresti lahko tudi postavila. Sklep o napotitvi na pravdo ne more nadomestiti prijave terjatve iz naslova zamudnih obresti v stečajnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter v prvostopnem postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, niti do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Naziv prvostopne sodbe je res pomanjkljiv, saj bi se pravilno moral glasiti "SODBA IN SODBA na podlagi pripoznave v imenu ljudstva", vendar je potrebno sodbo presojati predvsem po njeni vsebini, ne pa po nazivu. Po vsebini pa o zahtevku glede navedenih zamudnih obresti ni bilo razsojeno na podlagi pripoznave. Tudi pravni pouk sodbe ustreza meritorni sodbi.

Tožeča stranka je bila s sklepom stečajnega senata napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prijavljene in prerekane terjatve skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1991 dalje do plačila, čeprav zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 31.12.1991 dalje v svoji prijavi terjatve v stečajnem postopku ni postavila. Navedeni napotitveni sklep stečajnega senata je postal pravnomočen (stečajni upravitelj bi se zoper njega lahko pritožil, a se ni) in je bilo prvostopno sodišče v gospodarskem sporu zato nanj vezano, saj pravnomočnost sanira napake, ki so se morebiti pripetile v postopku.

V pravdi postavljeni zahtevek, ki je le ugotovitveni, v obrestnem delu ne presega pravnomočnega napotitvenega sklepa. Dajatveni zahtevek pa lahko stranka postavi le v stečajnem postopku in do naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve stečajne mase prijavi v stečajno maso tudi zakonite zamudne obresti od 31.12.1991 dalje. Zaradi tega prvostopno sodišče pravilno razloguje, da je imela tožeča stranka v gospodarskem sporu pravni interes, da bo njena terjatev do zakonitih zamudnih obresti od 31.12.1991 dalje do plačila tudi pravnomočno ugotovljena do naroka za obravnavo osnutka glavne razdelitve stečajne mase.

Na podlagi zgoraj povedanega je bilo potrebno pritožbo v celoti zavrniti (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.