VSL sodba I Cpg 590/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 1.586.532,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.718,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi neskrbnega ravnanja tožene stranke pri unovčenju zavarovanj; ker je predolgo odlašala s prodajo zastavljenih delnic in v posledici iztržila zanje prenizek izkupiček. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhajajo naslednja nesporna pravnorelevantna dejstva:

- tožnica kot posojilojemalka in toženka kot posojilodajalka sta sklenili dve kreditni pogodbi dne 16. 5. 2005 in dne 19. 6. 2006 ter kasnejše dodatke k navedenim pogodbam, po katerih je znesek dela glavnice v višini 100.000,00 EUR zapadel v plačilo dne 10. 6. 2009, preostanek glavnice v višini 8.508.000,00 EUR pa dne 6. 7. 2009;

- za zavarovanje vračila posojila sta pravdni stranki sklenili tudi pogodbo o finančnem zavarovanju, s katero je tožeča stranka kot zastavnik toženi stranki zastavila vrednostne papirje in sicer 176 lotnih delnic A., 38 lotnih delnic izdajatelja B. in 240.000 lotnih delnic izdajatelja C. - pritožba sicer utemeljeno opozarja, da so navedene ugotovitve sodišča prve stopnje nejasne in nenatančne; v resnici je tožeča stranka zastavila 198.000 delnic D., 38.000 delnic B. in 240.000 delnic C., kar pa na odločitev o pritožbi nima posebnega vpliva;

- v pogodbi o finančnem zavarovanju je bilo določeno, da, če tožeča stranka svojih obveznosti po kreditni pogodbi ne izpolni pravočasno, tožena stranka zastavljene delnice, če le-te kotirajo na organiziranem trgu, proda po njihovi dnevni tržni ceni na podlagi tržnega naročila na katerikoli način, ki ga omogočajo pravila relevantnega organiziranega trga; če pa zastavljene delnice ne kotirajo na organiziranem trgu, jih proda na primeren način kot dober strokovnjak glede na razmere na finančnem trgu v času realizacije zastavne pravice;

- pri tožeči stranki je dne 1. 4. 2009 nastopila insolventnost;

- tožena stranka kreditov ni predčasno odpoklicala, delnice (B. in C.) je unovčila 9. 9. 2009, delnice A. (izdajatelj A. - in ne C., kot je napačno navedeno v sodbi - je bil tudi sam v postopku prisilne poravnave) pa dne 30. 12. 2009 tako, da jih je kupila sama in z izkupičkom pokrila svojo terjatev iz kreditne pogodbe do tožeče stranke.

5Ker je vrednost zastavljenih delnic v letu 2009 konstantno padala, predstavlja tožbeni zahtevek razliko med vrednostjo delnic v času, ko bi morala tožena stranka po trditvah tožeče stranke zastavljene delnice prodati (v 30 dneh po nastopu insolventnosti tožeče stranke) in med dejansko unovčenimi delnicami. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da je tožena stranka z ozirom na vse okoliščine primera, zlasti pa glede na postopka insolventnosti, v katerem sta se nahajala tako tožeča stranka kot izdajatelj delnic Istrabenz, prodajo delnic izvedla v primernem roku in na primeren način. Ne drži torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere predpostavke odškodninske odgovornosti je štelo „za dokazane in katere za sporne“. Iz razlogov izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da v očitanem ravnanju tožene stranke ni našlo znakov protipravnosti. Zato se sodišču z obstojem morebitnih razbremenilnih razlogov v smislu 240. člena OZ ni bilo niti treba ukvarjati, saj uporaba navedene določbe pride v poštev šele, ko so izkazane predpostavke odškodninske odgovornosti. Z oceno in zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih obsežni pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti.

6Drži sicer, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na različne standarde skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka in skrbnost dobrega gospodarja), ki naj bi služili kot merilo za oceno ravnanja tožene stranke, vendar navedena nepreciznost ni vplivala na pravilnost njegove odločitve. Pojem dobrega strokovnjaka je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Za ta namen je sodišče prve stopnje imenovalo tudi izvedenca. Le ta je potreben, kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga. Vendar pa izvedeni dokaz z izvedencem v tem oziru sodišču prve stopnje ni ponudil ustrezne podpore. Izvedensko mnenje ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev v smeri, kakšno je običajno pričakovano ravnanje tipične banke v podobnih primerih, ki ustreza v stroki zahtevanemu standardu skrbnosti, kako torej banke dejansko ravnajo v takšnih primerih, kakšni so njihovi poslovni običaji, interna pravila in praksa v primerljivih situacijah, pač pa vsebuje le splošne vrednostne sodbe in zaključke, ki so dejansko naloga sodišča in ne izvedenca. Na takšne zaključke sodišče ni vezano. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje lahko izvedenskemu mnenju tudi ne sledilo in na podlagi znanj, s katerimi razpolaga samo, in dejstev, ki jih je ugotovilo, zavzelo drugačne materialnopravne zaključke.

7Predvsem je v okviru presoje skrbnosti, ki se zahteva od banke kot dobrega strokovnjaka in v posledici ugotavljanja morebitne protipravnosti njenega ravnanja, pomembno opozoriti, (kar je izvedensko mnenje prezrlo), da tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke gradi na lastni kršitvi svojih pogodbenih obveznosti. Posebej (skrbno) obravnavo zahteva od tožene stranke v situaciji, ko je sama nesporno ravnala v nasprotju s pogodbo (ni odplačevala kreditov) in s to kršitvijo resno ogrozila temeljni pogodbeni interes tožene stranke. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je bila toženka takoj ob razglasitvi insolvenosti oziroma najkasneje ob začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko dolžna unovčiti zavarovanja. Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, prav tako je tudi le pravica in ne dolžnost kreditodajalca, da v primeru neplačila kredita ali nastopa insolventnosti tožene stranke odstopi od kreditne pogodbe. Tudi dolžnik, ki se nahaja v postopku prisilne poravnave, mora zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz zastavljenega premoženja. Praviloma je dolžniku celo v interesu, da se premoženje, ki je dano v zavarovanje, ohrani, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka tožene stranke nikoli ni pozvala, da naj se poplača iz zastavljenega premoženja, čeprav se je tudi sama profesionalno ukvarjala s poslovanjem z vrednostnimi papirji in je bila torej sama v polni meri seznanjena z dogajanjem na trgu vrednostnih papirjev. Vse informacije o gibanju cen vrednostnih papirjev na organiziranih in neorganiziranih trgih so ji bile na voljo v enaki meri kot toženi stranki; vedela je, da cena zastavljenim papirjem kontinuirano pada in da ne gre zgolj za trenutno nihanje. Kljub temu v takratni situaciji sama kot zase najugodnejše možnosti ni videla v takojšnjemu unovčenju zavarovanj, pač pa to očita toženi stranki.

8Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni očitalo ali štelo v škodo, da je iskala druge možnosti za rešitev iz primeža insolventnosti, t.j. takšne, ki niso vključevale prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev. Nasprotno, vsak dolžnik ima ekonomsko upravičen in legitimen interes, da zavarovano premoženje ohrani. Vendar ima tudi vsak upnik ekonomsko upravičen in legitimen interes, da dobi plačano celotno terjatev brez realizacije zavarovanja (elementarni pogodbeni interes banke je vračilo kredita in ne unovčevanje zavarovanj). Morebitna odprava tožničine insolventnosti v postopku prisilne poravnave bi praviloma obema strankama ustrezala bolj kot takojšnja unovčitev zavarovanj. Razumno je predvideti, da sta imeli obe pravdni stranki ob nastopu insolventnosti tožeče stranke pred očmi prav ta širši vidik njunega medsebojnega razmerja, saj bi imeli v nasprotnem, če bi se odločali le po kriteriju maksimiranja možnega izkupička, pred seboj razmeroma lahko odločitev. V sredini leta 2009 so bili namreč že realizirani učinki finančne krize tako izraženi (in so se samo še krepili), da bi tudi povsem običajen slehernik brez vsakršnih ekonomskih znanj in celo brez posebnih intelektualnih sposobnosti lahko predvidel, da se kratkoročno (do konca leta 2009) ni nadejati spremembi dotedanjega (padajočega) trenda tržne vrednosti delnic, še zlasti pa ne delnic izdajatelja, ki se tudi sam nahaja v postopku zaradi insolventnosti. Zato je pritožbeno opozarjanje na razliko med standardom dobrega gospodarstvenika in standardom dobrega gospodarja odveč, saj bi oba maja 2009 lahko s precejšnjo mero verjetnosti predvidela, da je zastavljene delnice ekonomsko smotrneje (z večjim izkupičkom) prodati v maju ali juniju 2009 kot v decembru 2009. To v resnici ni pravno odločilno vprašanje v tem sporu. Pomembno je vprašanje, ali je tožena stranka že ob nastopu insolventnosti tožeče stranke oz. ob zapadlosti kreditov vedela, da bo zastavljene papirje unovčila v septembru oz. decembru 2009; z drugimi besedami, ali je vedela oz. bi morala vedeti, da bodo vsi poizkusi, s katerimi se je tožeča stranka trudila odpraviti svojo insolventnost, neuspešni. Tega tožeča stranka ni niti zatrjevala. Odgovornosti za lastno napačno presojo svojega (takratnega) finančnega položaja in možnosti za uspešno prestrukturiranje zato ne more prevaliti na toženo stranko.

9S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene razloge. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (164. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).