VSL sklep I Cp 288/95

Pritožbi se ugodi, izbodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti trisobno stanovanje v N. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da Komanda garnizona N. po uveljavitvi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije z dne 25.6.1991 ni mogla več razpolagati s stanovanjskim skladom, s katerim je doslej razpolagala. Toženec je stanovanje prevzel po tem datumu, v stanovanju je nezakonito in se mora zato izseliti.

Proti sodbi se toženec pritožuje in predlaga ugodno rešitev. Navaja, da je v stanovanju od 13.8.1991. Prej je stanoval v B., v stanovanju, ki ga je dobil 24.10.1989, to stanovanje pa je že zasedlo Ministrstvo za obrambo, tako da se v staro stanovanje ne more vrniti.

Sedanje stanovanje je dobil na podlagi zamenjave. Ni se vselil na silo. On je stanovanje že prej imel. Če bi vedel za ustavno listino, bi stanovanja ne menjal. Zakaj je tožen on, če je bila komanda garnizona tista, ki ni smela razpolagati s stanovanjem? Stanovanje je tudi uredil.

O toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje odločalo s sodbo z dne 30.6.1993. Pritožbi je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje, ker sporna pogodba o zamenjavi stanovanj ni bila presojana tudi s stališča 3. in 5. odst. 23. čl. bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR -.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev.

Dejansko stanje tako ni popolno ugotovljeno. Iz listin v spisu in iz trditev tožene stranke izhaja, da naj bi bila podlaga za vselitev toženca pogodba o zamenjavi stanovanja z dne 11.8.1991, h kateri je Komanda garnizona N. dala soglasje dne 12.8.1991. Podlaga za toženčevo vselitev je torej pogodba o zamenjavi, kar bi sicer kazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker bi po določbi tedaj veljavnega čl. 25/5 ZSR morala tožeča stranka izpodbijati veljavnost pogodbe, ne pa zahtevati izpraznitve. Vendar pa iz toženčevih navedb v odgovoru na tožbo izhaja, da je do zamenjave prišlo, ker se je prejšnji imetnik izselil iz obravnavanega stanovanja, ko je vojska odhajala iz Slovenije. S tem v zvezi pa se postavlja vprašanje, ali zamenjava ni bila morda le navidezna (prim. čl. 23/3 in 5 ZSR). Tudi če je bila le navidezna, pa bo treba presojati tudi toženčeve trditve o tem, da je pred vselitvijo v sporno stanovanje imel stanovanjsko pravico na stanovanju v B. in da je to pravico pridobil 2.10.1989. Če je namreč res imel stanovanjsko pravico na dotedanjem stanovanju, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Stanovanjska pravica torej ni prenehala, ampak je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. V takem primeru pa zahtevka za izpraznitev stanovanja ni mogoče obravnavati ločeno od stanovanjskega razmerja, ki je nastalo pred nastankom nezakonite podlage za vselitev. Tožeča stranka mora torej, če naj bi z zahtevkom uspela, zagotoviti stanje, kot je bilo pred nastankom nezakonite podlage oz. rešitev, ki bo tožencu omogočala enak obseg stanovanjskega varstva. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje zasliši toženca zaradi ugotovitve zgoraj navedenega, nato pa naj ob upoštevanju gornjih pravnih izhodišč ponovno odloči.

Tako je bilo torej treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku).