VSL sklep VII Kp 45572/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog državnega tožilca, ki ga je vložil zoper osumljenega A. A. zaradi dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 (prvi odstavek 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

2Odločitev s pritožbo izpodbija okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP) in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v 5. točki svoje obrazložitve tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da državni tožilec ni predložil prav nobenih dokazov o osumljenčevemu premoženjskem stanju, nobenih dokazil da se preživlja s kmetijsko dejavnostjo, podatkov, ali pridobiva stalne ali občasne dohodke in če so, kakšni so po višini. Skratka trditveno dejstvo iz opisa kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga, da je osumljeni zdrav in pridobitno sposoben, sredstva za preživljanje pa pridobiva s kmetijsko dejavnostjo, je samo hipotetično in z ničemer podprto. Zato tudi osumljenčeva navedba v informativni izjavi, ki jo je dal policistom, da je zaposlen kot „kmetovalec“ in da naj bi „prodal hlodovino“ ne zadošča za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, kar je še nadalje pravilno sodišče prve stopnje zaključilo v 6. točki obrazložitve.

5Pritožnikove navedbe, da ima osumljeni urejeno kmečko zavarovanje, da ni ugotovljena nobena objektivna okoliščina, ki bi utemeljevala sklep, da preživnine za svoja otroka ne bi bil zmožen plačevati in da bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj utemeljenega suma tudi na podlagi prilog h kazenski ovadbi, pa po oceni pritožbenega sodišča ne ovrže prvostopenjske odločitve. Tožilčeva navedba v pritožbi, da bi lahko sodišče prve stopnje pridobilo podatke o osumljenčevemu formalno evidentiranemu premoženju in dohodkih in z zaslišanjem osumljenca pa je pravzaprav prevalitev obveznosti, ki jo ima tožilec v predkazenskem postopku, na sodišče, kar pa je seveda nedopustno in nepravilno ter v nasprotju s funkcijo, ki jo v tej fazi kazenskega postopka opravlja sodišče kakor tudi v nasprotju s pričakovano angažiranostjo državnega tožilca, ko zbira dokaze (sam ali s pomočjo policije) v predkazenskem postopku. Ali drugače povedano, dokazni predlogi, ki jih je državni tožilec zapisal v obtožbenem aktu so takšne narave, ki jih mora tožilec kot državni organ npr. z vpogledom v centralno evidenco, predložiti sodišču.

6Ne samo, da sodišče prve stopnje na podlagi zelo skope obrazložitve obtožnega predloga, ki jo praktično ni, saj v zadnjem odstavku ponavlja državni tožilec le tisto, kar je zapisal v dejstvenem opisu kaznivega dejanja, pa tudi sicer med podatki spisa ni relevantnih dokaznih virov za ugotavljanje odločilne dejstvene podlage za obstoj utemeljenega suma neplačevanja preživnine, to je trditve, da ima osumljeni sredstva za preživljanje, ki jih pridobiva s kmetijsko dejavnostjo.

7Po ustaljeni teoriji mora obtožbeni akt vsebovati obrazložitev, v kateri tožilec v dejanskem in pravnem pogledu utemelji objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja(1). Enako velja tudi po stališču sodne prakse(2). Skratka z novelo ZKP-K mora biti vsak obtožni predlog obrazložen in je tako obtožba dopustna samo, če je zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Zaradi materialnega preizkusa obtožnega predloga, ali je obdolženi utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, mora državni tožilec obtožni predlog obrazložiti, tako da navede konkretna dejstva in dokaze za obstoj utemeljenega suma(3).

8Obstoječa procesna zakonodaja narekuje državnemu tožilcu, da sam zbere dokazne vire, ki bodo utemeljevali odločilna dejstva, zatrjevana v opisu kaznivega dejanja (znake kaznivega dejanja), kar je področje funkcije pregona storilcu kaznivih dejanj. Po logiki državnega tožilca pa bi takšno funkcijo glede na vsebino dokaznega predloga moralo opraviti sodišče prve stopnje, kar nasprotuje poštenem sojenju in če bi, tako kot je tožilec tudi predlagal, sodišče storilo, bi ravnalo arbitrarno in s tem okrnilo ugled nepristranskega sojenja.

9Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------

Op. št. (1): Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, prvi natis – Ljubljana: GV Založba, 2004, stran 602, stališče, ki se zaradi pravila člena 429 ZKP smiselno uporablja tudi za skrajšani postopek, kar je primer v obravnavani zadevi.

Op. št. (2): Zaradi določene funkcije obtožnice, ki daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269. člen ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini omogočati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Tožilec je dolžan izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva. Takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico s svojo presojo, na primer, da dokazi, ki jih v obtožnici predlaga tožilec ne utemeljujejo obtožbe, da pa so na razpolago drugi dokazi, ki bi obtožbo utemeljevali (sodba VS RS z dne 22. 10. 1998, I Ips 216/98). Judicirani primer, ki se upošteva pri materialnem preizkusu obtožnega predloga.

Op. št. (3): Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, uvodna pojasnila: Štefan Horvat, prvi natis, Ljubljana, GV Založba 2012, stran 55.