35. člen ZZZDR-UPB1

Tožnica svojo legitimacijo za vložitev tožbe na razveljavitev zakonske zveze gradi na trditvi, da ima po pokojniku dedno pravico. Pravno korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi in s tem aktivno legitimacijo v tem sporu bi tožnica imela, če bi dokazala obstoj izvenzakonske skupnosti z zapustnikom. Šele obstoj izvenzakonske skupnosti s pokojnikom v času njegove smrti bi tožnici omogočil priznanje dedne pravice po zapustniku in s tem utemeljitev neposredne pravne koristi, da se zakonska zveza med pokojnikom in toženko razveljavi. Za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa in pravna teorija štejeta kot pogoje skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost ter notornost njune skupnosti. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji ugotavljanja njenega obstoja strožji. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej (tudi) dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Če te ni – to je če partnerja ne živita skupaj – ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna – če za ločeno življenje obstajajo

Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.

Ker gre v posledici odsotnosti življenjske skupnosti odvzeto pravico do dedovanja opredeliti kot izjemo od splošnega pravila, jo je potrebno že iz tega razloga ozko razlagati. Smisel tovrstne določbe gre iskati v položajih, ko zakonca zakonske zveze sicer formalno nista razvezala, med njima pa ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči (3) kot bistvenih elementov zakonske zveze, ko torej njuna zakonska zveza „obstaja le še na papirju“. Zgolj odsotnost skupnega bivanja in odsotnost vsakodnevnih stikov sama po sebi nista dovolj za zaključek, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala, če sta se zakonca še naprej družila, četudi ne vsakodnevno, ohranila čustveno navezanost, medsebojno pomoč v bolezni, v primeru smrti želela finančno pomagati drug drugemu, skupaj preživljala počitnice in podobno. Smisel oporočnega dedovanja je v odstopu od zakonsko določenega kroga dedičev in ne v njegovem podvajanju.

Nestrinjanje s sodnikovim procesnim vodstvom, njegovim pravnim mnenjem ali z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč za vložitev pravnih sredstev proti sodnikovi odločitvi. Življenjska skupnost izvenzakonskih partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost, kar spremlja še notornost skupnosti, to je, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena. Če manjka ena od zunanjih okoliščin, ki kaže na življenjsko skupnost (v konkretnem primeru – če partnerja ne živita skupaj in za to ni objektivnih razlogov: študij ali zaposlitev v drugem kraju, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi), pogojev za izvenzakonsko skupnost ni.

Osebe, ki imajo neposredni pravni interes na tem, da se zakonska zveza razveljavi, lahko vložijo tožbo na razveljavitev tudi po prenehanju zakonske zveze, torej tudi po smrti enega zakonca. Določba 41. člena ZZZDR, da pravica do tožbe ne preide na dediče, pomeni le to, da ta pravica ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe, ne pa da upravičenci, če so dediči uumrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi mogli več vložiti tožbe.

Tožena stranka je odločila 11. 2. 2003, ko je bil v spisu že podatek, da je bila izdana nadomestna odločba Centra za socialno delo A. Pravilno je stališče tožnice, da bi morala tožena stranka to spremenjeno okoliščino upoštevati in pred svojo sprejeto odločitvijo preveriti oziroma ugotoviti ali je izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o dovolitvi upravne izvršbe z dne 13. 11. 2002, odpravljen ali razveljavljen ter ali so podani pogoji po 1. odstavku 293. člena ZUP in šele nato odločiti o pritožbi tožnice proti sklepu Upravne enote A z dne 13. 11. 2002; vse to pa bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04, v nadaljevanju: ZZZDR-C). V 35. členu ZZZDR-C je urejen način dokončanja tekočih oziroma že začetih postopkov po 1. odstavku 106. člena ZZZDR. Postopki, ki so začeti do uveljavitve novele, to je do 1. 5. 2004, se tako dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR in o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pris

Eden izmed razlogov za neveljavnost zakonske zveze, in to absolutne narave, je, če ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev (35. člen ZZZDR-UPB1). Preneseno na izvenzakonsko skupnost, o kateri je beseda, pomeni to, da morata partnerja imeti namen in tudi dejansko živeti skupaj. Ne enega ne drugega pa sodišče ni ugotovilo, razen če ni objektivnih razlogov za ločeno življenje.