VSL sodba II Cp 1844/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 335,00 EUR (na 1.632,76 EUR),

- v III. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zniža za 408,69 EUR (na 435,07 EUR),

v ostalem pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 28,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.967,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več (glede zneska 3.031,59 EUR s pripadki), pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške 843,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in sicer glede odločitve o temelju, podredno pa tudi glede višine odškodnine. Navaja, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za minimalen trk, zato vzročna zveza med protipravnim ravnanjem povzročitelja prometne nesreče in zatrjevano škodo ni podana. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da v nastali prometni situaciji niso nastopili tehnični pogoji za tako obremenitev tožnika, ki bi bili vzrok za nastanek telesnih poškodb. Sodišče je napačno povzelo izvedensko mnenje in zaključilo, da izvedenec ni mogel zanesljivo niti potrditi niti izključiti možnosti, da je tožnik v trku utrpel telesno poškodbo. Izjavo izvedenca, naj končno sodbo poda izvedenec medicinske stroke, je sodišče vzelo preozko in prestrogo. Tudi izvedenec medicinske stroke ni s potrebno stopnjo gotovosti ugotovil, da je pri tožniku res prišlo do zatrjevanih telesnih poškodb. V teh okoliščinah je sodišče premilo presojalo vzročno zvezo. Sodna praksa v podobnih primerih minimalnih trkov je zavzela stališče, da ni potrebe po postavitvi izvedenca medicinske stroke v primerih, ko niso podani tehnični pogoji za nastanek telesne poškodbe. Podredno je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine, glede odškodnine za strah pa sploh ni imelo podlage za prisojo odškodnine, ker je šlo za minimalen trk in tožnik gotovo ni mogel utrpeti niti primarnega, niti sekundarnega strahu. Tudi glede dosojene tuje nege in pomoči intenzivnost in vrsta poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, ne izpolnjujeta kriterija za utemeljenost odškodnine iz tega naslova. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojene pravdne stroške, ker bi ji moralo sodišče priznati stroške izvedenca cestnoprometne stroke ter jih upoštevati glede na uspeh v pravdi.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik zahteva od toženke povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala 8. 3. 2010 v prometni nezgodi na Dunajski cesti v Ljubljani, ko je povzročitelj E. H. zaradi nepazljivosti in vožnje s premajhno varnostno razdaljo od zadaj naletel v pravilno ustavljeno tožnikovo vozilo. Tožena stranka je med ostalim ugovarjala, da ni podana vzročna zveza med telesnimi poškodbami tožnika in škodnim dogodkom, ker je šlo v obravnavani prometni nesreči za minimalen trk vozil, ki po svoji intenziteti ni bil tako močan, da bi lahko povzročil zatrjevane poškodbe in težave tožnika.

6Pritožbeno sodišče odločitev in razloge sodbe glede obstoja temelja odškodninskega zahtevka sprejema, ker so pravilni in vsebinsko prepričljivi. Drži, kar trdi pritožba, da je šlo v konkretni prometni nezgodi za minimalno trčenje vozil, kar pa ne pomeni, da do poškodbe tožnika, ki jo je zatrjeval in izkazal v tem postopku (nihajna poškodba vratne hrbtenice lažje stopnje), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Pravilno je tudi izhodišče prvostopenjskega sodišča, temelječe na sodni praksi v podobnih škodnih primerih, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca. V konkretni zadevi sta mnenje podala tako izvedenec tehnične (cestnoprometne) stroke, kot nato še izvedenec medicinske stroke. Pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče napačno (preozko in prestrogo) upoštevalo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ter posledično tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Prvi izvedenec je na podlagi raziskave prometne nezgode in ob upoštevanju poškodb na podlagi analize trka podal mnenje, da v nastali prometni situaciji niso nastopili tehnični pogoji za obremenitev tožnika, ki bi bili vzrok za nastanek poškodb. Vendar je ob zaslišanju med ostalim pojasnil, da je ob izpolnitvi določenih pogojev vendarle podana možnost, da bi lahko prišlo do poškodbe, pri tem pa poudaril, da mora končno sodbo o tem podati izvedenec medicinske stroke. Ob takšnem podanem mnenju prvostopenjsko sodišče ne bi moglo odločitve opreti zgolj na mnenje izvedenca tehnične stroke, kot v pritožbi predlaga tožena stranka. Izvedenec medicinske stroke pa je ob upoštevanju medicinske dokumentacije (tudi na podlagi objektivnih preiskav – rentgenskega slikanja, ki je pokazalo izravnano vratno lordozo) podal mnenje, da je tožnik pri trčenju lahko utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice lažje stopnje, pri tem pa tudi pojasnil, zakaj tehnični izračuni in določanje mejnih vrednosti, ki so podani v mnenju izvedenca prometne stroke, po njegovem s stališča medicinske stroke niso zanesljiv način za ugotavljanje telesnih poškodb. Prvostopenjsko sodišče je v tej situaciji obe izvedenski mnenji skrbno proučilo in argumentirano zavrnilo očitke tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi (glede pristojnosti prometnih in medicinskih izvedencev pri ugotavljanju telesnih poškodb pri nizkih trčnih oziroma naletnih hitrostih). Primeri iz sodne prakse, na katere opozarja pritožba(1), so drugačni v primerjavi z obravnavano zadevo.

7Za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik pretrpel v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, je sodišče prve stopnje odmerilo ustrezno in ne previsoko odškodnino. Poškodba tožnika (nihajna poškodba vratu – nateg vratnih mišic) sodi med lahke poškodbe (po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb v II. skupino). Kljub razmeroma kratkem bolečinskem obdobju srednje hudih in lahkih telesnih bolečin ter upoštevajoč nevšečnosti, ki običajno spremljajo tovrstne poškodbe, prisojena odškodnina 1.500,00 EUR za to obliko škode ni previsoka in je primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse(2). Pritožbeno sodišče kljub omembi nekaterih primerov iz novejše sodne prakse ni zaznalo bistvenega odstopa sodne prakse pri določitvi povprečnih odškodnin v zelo lahkih oziroma lahkih primerih (po Fischerjevem sistemu je povprečna odškodnina v teh skupinah tri oziroma osem povprečnih neto plač).

8Pač pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ) pri prisoji odškodnine iz naslova strahu. Pritožba ima prav, da glede na ugotovitve izvedencev o poteku prometne nezgode, obsegu poškodb in zdravljenja, tožnik ni mogel utrpeti strahu za življenje, kratkotrajna zaskrbljenost za izid zdravljenja pa tudi ne upravičuje prisoje denarne odškodnine. Pravno priznana je tista oblika strahu, pri kateri je podana določena stopnja intenzivnosti in trajanja. Sodna praksa je dokaj enotna in ob upoštevanju posebnosti vsakega konkretnega primera za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje(3). Za strah ob škodnem dogodku (primaren strah) so pomembne okoliščine škodnega dogodka, ki tako ali drugače vplivajo na oškodovančevo predstavo o grozeči nevarnosti, za strah za izid zdravljenja pa je odločilen potek zdravljenja, resnost oškodovančeve prizadetosti, hitrost postavitve diagnoze in ocenitev pričakovanih posledic(4). Četudi bi tožnik ob trčenju vozil pri zelo nizki hitrosti utrpel kratkotrajni strah, kot ga ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti močan, intenziven in gotovo ni porušil tožnikovega duševnega ravnovesja v takšni meri, da bi bil pravičen do odškodnine za to vrsto škode. Strah za izid zdravljenja ni bil niti dolgotrajen, niti intenziven. Tožnikova poškodba je bila lahka (najlažja oblika nihajnih poškodb), brez zapletene diagnoze in brez komplikacij pri zdravljenju.

9Tudi pri prisoji odškodnine za materialno škodo za povrnitev stroškov za pomoč in postrežbo je utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava (174. člen OZ). Četudi sodna praksa res priznava oškodovancem pravico do povračila škode v primerih, ko jim v času zdravljenja pomoč in nego nudijo družinski člani, je pri odločanju o tej vrsti premoženjske škode pomembno, da se krijejo le stroški, ki so razumni, upoštevaje seveda vse okoliščine primera(5). Izvedenec je ocenil, da poškodba vratu pri tožniku ni bila tako huda, da bi pri dnevnih opravilih potreboval tujo pomoč. Ta bi bila potrebna kakih deset do štirinajst dni le pri težjih fizičnih opravilih (kar ni pomoč pri kuhanju, pranju in vožnjah). Glede na vrsto in obseg poškodbe, pritožbeno sodišče ne vidi podlage za povrnitev te oblike materialne škode.

10Pritožbi se zato delno ugodi in sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za strah in tujo pomoč (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Že zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. V odškodninskih pravdah sodišča upoštevajoč okoliščine primera lahko uporabijo metodo, po kateri se uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, kadar ugotavljanje temelja povzroči nastanek pravdnih stroškov, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi. Pri tem je treba vse stroške razdeliti po istem principu in zato upoštevati tudi stroške izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, za katerega je predujem založila tožena stranka. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 1.163,62 EUR (253,50 EUR nagrade za postopek, 234,00 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR PTT pavšal, 10,35 EUR stroškov kopij, 33,00 EUR potnih stroškov, 501,12 EUR stroškov za izvedenca, 111,65 EUR DDV). Stroški tožene stranke znašajo 979,19 EUR za stroške izvedenca cestnoprometne stroke, medtem ko višino materialnih stroškov tožena stranka ni izkazala. Uspeh tožeče stranke znaša 66% (100% glede temelja in približno 33% glede višine). Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 435,07 EUR stroškov postopka.

12Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (17%) ji je tožeča stranka dolžna povrniti 28,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki se nanašajo na plačilo takse za pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo nosi sam, saj ta ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Odločbe II Cp 4213/2007 ni v bazi odločb IESP, odločba VSL II Cp 3408/2011 in II Cp 2581/2014.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 561/2008.

Op. št. (3): Sklep bivše zvezne skupne seje, poročilo VSS 2/86.

Op. št. (4): Dunja Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, komentar dr. Dunje Jadek Pensa k 174. členu.