VSL sklep I Cp 1046/94

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 4,741.501,00 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjujeta, da toženi stranki ni mogoče očitati slabega vzdrževanja ceste. Cestišče je bilo resda slabo, vendar dela, s katerimi bi se odpravile vse pomanjkljivosti, ne spadajo med redno vzdrževanje. Iz dokumentacije tožene stranke je razvidno, da je pred nesrečo opozarjala pristojnega investitorja na ugotovljene pomanjkljivosti. Opravila je tudi predpisano krpanje udarnih jam in sicer s hladno maso, ker glede na takratne vremenske razmere (3. 7. in 8. april 1992) krpanje z asfaltom ni bilo mogoče. To pomeni, da je ravnala v skladu s pravilnikom o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list RS št. 11/88, v nadaljevanju pravilnik). Z izpodbijane sodbe ni razvidno, katero dolžnost, ki je opredeljena v Zakonu o cestah (prečiščeno besedilo - Ur. list RS št. 2/88, v nadaljevanju ZC), je tožena stranka opustila. s tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Gradbeni dnevniki tožene stranke potrjujejo, da je s krpanjem s hladno maso v dneh 3., 7. in 8. 4.1992 na cesti R 2/321 začasno sanirala poškodbe na tej cesti in da je pri tem porabila na celotnem poteku navedene ceste 180 kg emulzije in skoraj 3/4 m3 agregata. S tem so bile zakrpane vse udarne jame in to tudi na delu ceste, kjer se je tožnik poškodoval. To potrjujejo gradbeni dnevniki, ki jih je podpisal R. M.. C. V., ki je zaposlen na delovnem mestu "pregled in vzdrževanje ceste" kot cestar, ne more vedeti za vsa dela, ki jih je opravljala tožena stranka. V gradbene dnevnike del oziroma cest, na katerih niso bila opravljena dela, delovodje ne vpisujejo. Nobenih razlogov ni, da bi ob omenjenih vpisih v gradbeni dnevnik vzdrževalci cest ravnali drugače, t.j. zakrpali sami posamezne udarne jame. Ker je podatke v gradbene dnevnike vpisoval cestni delovodja vzdrževalne enote v R. R.M., ne pa C.F., bi bilo treba o tem (t.j. glede vpisov izvršenih del v dnevnike) zaslišati kot pričo R. M. Sicer pa sodišče prve stopnje ni ocenilo tistega dela izpovedbe priče C. V., ko je izpovedal, da če je kaj krpal, je to zapisano v gradbenem dnevniku. Stanja cestišča in drugih pomembnih okoliščin ob sami nezgodi in kasneje ni nihče ugotavljal. Dogodka tudi niso prijavili policiji. Tožnikov brat in tožnik nista obvestila policistov niti o odpustu tožnika iz bolnišnice. S tem sta kršila osnovno dolžnost, ki jo ima vsak udeleženec prometne nezgode po 153. členu Zakona o temeljih varnostih cestnega prometa. Nesporno je tudi, da je fotografijo, ki jo je sodišče uporabilo kot dokaz, posnel tožnikov brat J. R. mesec ali dva po nezgodi. Stanje cestišča pa se je v tem času spremenilo. Sicer pa tožnik ni padel zaradi udarne jame, marveč le zaradi neke vrste neravnine. Sam je ob ogledu fotografije zanikal, da bi padel na poškodbi cestišča, ki jo prikazuje ta fotografija. Neverjetno je, da bi tožnik, ki je povedal, da je pred nezgodo vozil po sredini svojega voznega pasu, padel zaradi poškodbe cestišča. Zato ne le fotografije, marveč tudi izpovedbe prič, ki se nanašajo na opis poškodbe cestišča, niso noben dokaz. Med škodo in očitano opustitvijo vzdrževanja ceste zato ni vzročne zveze. Tožnik je cesto dobro poznal, pred nezgodo pa se je aktivno ukvarjal s kolesarjenjem in drugimi športi. Njegova izjava, da je tudi pred nezgodo ocenil, da ne bo prišlo do poškodbe, kaže, da ni bil dovolj pazljiv in da je že vnaprej odmislil možnost padca. J.R., ki je vozil 10 m za tožnikom, je izpovedal, da ni bilo treba zavirati. Po izjavi te priče tožnik tudi v ovinku, ki je sledil klancu, kjer je padel, ni zaviral, ker to ni bilo potrebno. Na okoliščino, da tožnik ni pravočasno zaviral, pa kaže tudi teža njegove poškodbe. Glede na vse to je treba vzroke za nesrečo iskati izključno na strani tožnika. Očitno se je preveč zanašal na svoje športne sposobnosti in bil premalo previden. Zaradi razjasnitve vzrokov nezgode in drugih pomembnih okoliščin je tožena stranka že pred sodiščem prve stopnje predlagala postavitev sodnega izvedenca prometne stroke. Ta predlog je sodišče zavrnilo, vendar v obrazložitvi ni pojasnilo zakaj. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je tožnikov brat J. R., ki je peljal približno 10 m za tožnikom, izpovedal, da je bila tožnikova vožnja počasna. Enako je izpovedala tudi priča B. R. pa tudi tožnik je pojasnil, da je hitrost prilagodil cestišču. Bolj počasi ni mogel peljati. To pomeni, da je vozil s hitrostjo, ki ni presegala 20 km/h.

Razen tega je po padcu ležal na desnem pasu in ni padel v jarek. Kolo je ostalo pol metra poleg njega. Vse to kaže, da tožniku ni mogoče očitati prehitre vožnje in s tem sokrivde. Za škodo je torej izključno odgovorna tožena stranka. Kar zadeva višino odškodnine za posamezne oblike negmotne škode, pa je sodišče glede na ugotovljen obseg telesnih in duševnih bolečin ter strahu priznalo prenizko odškodnino.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje se je z zaslišanjem številnih prič in tožnika kot stranke dovolj zanesljivo prepričalo tako o stanju vozišča kot o neposrednem vzroku tožnikovega padca. Vsi, ki so poznali sporen odsek ceste (tožnik, J. R., A. M., A. L., B. R. in S. Š.). so namreč potrdili, da je bilo vozišče zaradi lukenj in udarnih jam v izredno slabem stanju. Zato tožena stranka in intervenient ne moreta uspeti s sklicevanjem na dokumentacijo o vzdrževanju ceste, iz katere naj bi bilo razvidno, da je tožena stranka do 8.4.1992 opravila popravila vseh udarnih jam. Kajti tudi če bi omenjena dokumentacija in R. M. (ki naj bi vpisoval podatke v gradbeni dnevnik) potrdila te trditve, to ne bi omajalo s skladnimi izpovedbami prič utemeljenega zaključka o stanju vozišča na mestu, kjer je prišlo do padca. Brez pomena je zato tudi tisti del izpovedbe priče C. V., ko se sklicuje na gradbeni dnevnik. Enako velja za pritožbeno razglabljanje v pomenu fotografije spornega dela vozišča. O tem, kakšno je bilo stanje vozišča ob nesreči, se je namreč sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo s skladnimi izpovedbami prič.

Glede na sedanje stanje stvari (zlasti glede na do sedaj izvedene dokaze) pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval, ker je s kolesom zapeljal v udarno jamo, pri tem izgubil ravnotežje in padel. Pravilen je tudi zaključek, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je zaradi padca utrpel tožnik. Podlaga njene odgovornosti je v določbi 184. člena ZOR, po kateri organizacije, ki opravljajo komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarjajo za škodo, če brez utemeljenega razloga nehajo opravljati ali neredno opravljajo svoje storitve. Pritožnika sicer oporekata temu, da bi tožena stranka opustila dolžnost vzdrževati vozišče, vendar neutemeljeno. Tu je treba izhajati predvsem iz splošne definicije dolžnosti vzdrževalca cest, po kateri morajo biti ceste redno vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene (81. člen ZC) in iz temeljnega namena vzdrževanja cest, to je zagotavljanje varnega prometa, oz. aplicirano na konkreten primer: preprečevanje tudi takih škodnih dogodkov. To potrjujejo tudi druge določbe ZC (npr. 82. člen) ter določbe pravilnika, zlasti 20. člen, po katerem obsega redno vzdrževanje vozišča vsa dela pri odpravi poškodb na vozišču in prometnih površinah izven vozišča, ki sestavljajo cesto, nastalih zaradi vplivov prometa, površinskih in podtalnih voda, učinkovanja mraza in drugih vzrokov. Pomembna je tudi določba 23. člena pravilnika, po kateri je kriterij za izbiro vrste in kvalitete materiala za popravilo ceste prav varnost prometa. O dolžnosti čiščenja objektov za odvodnjavanje govori 37. člen pravilnika. Res je, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso citirane omenjene določbe. Vendar je iz nje kljub temu mogoče razbrati, katero dolžnost je tožena stranka opustila. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana.

Kar zadeva odškodninsko odgovornost tožene stranke pritožbeno sodišče tako sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča.

Drugače pa je s tožnikovim prispevkom k nastanku škode. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je tožnik na kritičen odsek ceste pripeljal bistveno prehitro in v ta namen predlagala izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke. Sodišče prve stopnje tega njenega predloga ni obravnavalo (in v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo), čeprav bi izvedenec morda lahko pojasnil okoliščine, pomembne za oceno tožnikovega prispevka k nesreči, zlasti morebitno povezanost med zelo hudo poškodbo (zdrobljen zlom desne stegnenice) in hitrostjo.

Po drugi strani pa je glede na do sedaj izvedene dokaze nezanesljiva tudi ugotovitev, da je tožnik vozil nekoliko prehitro. Nobena od prič, ki sta videli dogodek (B. R. in J. R. ml.) in tožnik namreč niso potrdili, da je tožnik vozil prehitro.

Ker je torej dejansko stanje glede tožnikovega prispevka k nastanku škode nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP). Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje izvede dokaz z izvedencem prometne (ali sodnomedicinske) stroke, ki bo glede na do sedaj zbrane podatke podal mnenje o okoliščinah, pomembnih za oceno morebitnega tožnikovega prispevka k nastanku škode, zlasti pa o hitrosti, s katero je pripeljal na kritičen odsek ceste ter o možnostih, da bi glede na svoje izkušnje in sposobnosti preprečil padec ali pa vsaj zmanjšal obseg škode.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP