VSM sodba I Cpg 368/2016

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79128/2015 z dne 3. 7. 2015 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku osmih dni poravna terjatev tožeče stranke v višini 300,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice in z roki plačil, kot to natančneje izhaja iz I. točke izreka sodbe, ter stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 376,71 EUR v roku osmih dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe pravil procesnega prava zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v samem postopku sodišču pojasnila, da navedbe tožeče stranke glede subsidiarne odgovornosti ne držijo, ker je v konkretnem stanovanju možen individualni odklop toplotne energije ter individualni obračun stroškov. Kot dokaz je tožena stranka dala izdelati izvedeniško mnenje izvedenca Ž., ki je v mnenju pojasnil, da je odklop dobave toplotne energije možen, kar posledično pomeni tudi možnost individualnega obračuna stroškov. Sodišče pa se v sodbi sploh ni opredelilo do predloženega dokaza, in sicer mnenja izvedenca, čeprav je bilo ravno mnenje ključno za ugotovitev, da stroški ogrevanja stanovanja ne spadajo pod obratovalne stroške, ker je izvedenec v mnenju jasno podal stališče, da je na stanovanjih na naslovu E. ulica, M., možen individualni odklop. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je v sodbi navedlo, da obveznost plačila stroškov dobavljene toplotne energije s strani tožene stranke kot lastnika stanovanja izhaja iz petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in ima naravo zakonitega poroštva. Nedvomno je, da je stroške ogrevanja, katere vtožuje tožeča stranka, glede na njihovo naravo, moč individualizirati oziroma individualno odmeriti za vsakega posameznega uporabnika. Tožeča stranka je namreč z najemnikom sklenila pogodbo o dobavi in sprejemu toplote (oziroma jo je štela za sklenjeno), na podlagi katere je bilo odjemno mesto posamično opredeljeno prav za določeno stanovanje, ki ga je uporabljal najemnik, v stanovanju najemnika pa so bili nameščeni delilniki, ki služijo obračunavanju porabljene toplotne energije glede na porabo v posameznih stanovanjih, pri čemer je ta del predstavljal osnovo za izračun tako variabilnega kot fiksnega dela stroškov dobave toplotne energije. Četudi torej tožeča stranka pri obračunu uporablja porabo toplotne energije za celotno večstanovanjsko stavbo, izmerjeno na toplotni postaji (skupnem odjemnem mestu), slednje ne spremeni dejstva, da je s pomočjo vgrajenih delilnikov dejansko porabo možno izmeriti po posamezni enoti. V konkretnem primeru je možen individualni odjem toplote, kakor tudi individualni obračun stroškov, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za strojne instalacije M.Ž.. Zlasti pa prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregleda, da so vtoževani stroški ogrevanja sestavljeni iz zneska storitve za porabljeno toploto za ogrevanje ter fiksnega zneska, vezanega na obračunsko oziroma priključno moč ogrevanja (neodvisni stroški). Priključna moč, ki je prav tako del vtoževanih in prisojenih zneskov, je namreč izračunana oziroma odvisna od skupne obračunske priključne moči, ki je za vsak objekt vseskozi enaka. Skupna obračunska moč se nato deli po posameznih stanovanjih glede na kvadraturo stanovanj (ki je prav tako fiksna), tako da se delež posameznega stanovanja v skupni kvadraturi pomnoži s skupno obračunsko močjo, ustrezen strošek priključne moči pa se izračuna na podlagi veljavne cene storitve (v EUR na kilovat). Gre torej za fiksne stroške, ki so individualno merljivi oziroma določljivi in tudi neodvisni od dejanske porabe, lege stanovanja ali količnikov, zato jih ni moč šteti kot skupne obratovalne stroške v smislu tretjega odstavka 25. člena SZ-1. Tožena stranka ugovarja tudi navedbi sodišča, da je tožeča stranka zadostila podrobnemu pojasnilu glede višine zahtevka s tem, ko je podala pojasnilo le glede enega računa. S tem, ko sodišče kljub ugovoru tožene stranke o višini zahtevka ni ugotavljalo višine računa glede na podano postavko, ampak je sodbo oprlo le na obrazložitev tožeče stranke o višini enega računa, je s tem kršilo 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije vtožuje plačilo stroškov za opravljeno dobavo od tožene stranke, ki je lastnica stanovanja, katerega najemnik vtoževanih stroškov ni poravnal.

8Tožena stranka je na podlagi določila petega odstavka 24. člena SZ-1 kot lastnik stanovanja subsidiarno odgovorna zgolj za stroške, ki jih je mogoče opredeliti kot obratovalne stroške.

9Obratovanje večstanovanjske stavbe je po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe - to so zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele. Kadar so dobave in storitve namenjene posameznim delom, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v sporih, kakršen je tovrstni, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, sledi, da ima celotna stavba eno odjemno mesto in da kljub individualnemu obračunavanju stroškov dobave toplotne energije ni mogoč individualni odvzem za posamezno stanovanje. Ker v primeru skupnega odjemnega mesta ni mogoče natančno določiti porabljene toplotne energije za posamezno stanovanje, te stroške razdeli upravnik skladno s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci, oziroma skladno s sporazumom, sklenjenim med etažnimi lastniki. Kadar imajo vsa stanovanja v stavbi skupno odjemno mesto, stroški dobavljene energije za posamezno stanovanje niso odvisno le od porabe v konkretnem stanovanju, ampak tudi od porabe v drugih stanovanjih in skupnih prostorih (lege stanovanja, količnikov in podobno). Zato v takšnih primerih določitev zneska, ki ga naj lastnik oziroma uporabnik stanovanja plača, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije v smislu določila tretjega odstavka 25. člena SZ-1. Vtoževani strošek predstavlja zgolj delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe.

11Sodna praksa je enotna v stališču, da če je v stavbi skupno odjemno mesto (kot je to v obravnavani zadevi), so stroški dobave obratovalni stroški, za katere je subsidiarno odgovoren lastnik stanovanja (tako tudi odločbe VSL III Cp 2450/2016, VSL I Cp 811/2016, VSM I Cp 434/2016, VSM I Cp 1323/2015 in VSL II Cpg 113/2015). Glede na izpostavljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je tožena stranka kot lastnica stanovanja subsidiarno odgovorna za plačilo dobav toplotne energije tožeči stranki, saj da gre za stanovanje, posamezni del, za katerega naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema, zmotno uporabilo materialno pravo.

12Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje, kljub ugovoru tožene stranke glede višine zahtevka, ni ugotavljalo višine računov glede na podane postavke, ampak je sodbo oprlo le na obrazložitev tožeče stranke o višini enega računa, s čemer bi naj kršilo 14. člen ZPP (najverjetneje je tožena stranka imela v mislih 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

13Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da se je tožeča stranka v zvezi z višino zahtevka sklicevala na vtoževane račune, ki jih je tudi predložila v spis, ter delilnik stroškov (priloga A5), iz katerih je bilo jasno razvidno, kakšen je delež najemnika oziroma subsidiarno etažnega lastnika stanovanja št. 1, na naslovu E. X v skupnih stroških, prav tako je iz specifikacije vtoževanih računov razvidna površina navedenega stanovanja kot tudi celotna poraba odjemnega mesta, delež najemnika oziroma lastnika stanovanja v tej celotni porabi in znesek, ki bremeni najemnika oziroma subsidiarno etažnega lastnika stanovanja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe podala tudi konkretne trditve glede načina obračunavanja posameznih postavk vtoževanih računov, ki obsegajo tudi način izračuna deleža, ki odpade na posameznega odjemalca (etažno enoto). Izpodbijana sodba zato vsebuje zadostne in razumne razloge sodišča prve stopnje glede višine vtoževane terjatve. Tožena stranka je imela možnost preizkusa ustreznosti računov, ki so omogočali toženi stranki, da posameznim računom konkretno ugovarja, če je menila, da izračuni niso ustrezni, pa tega ni storila. Zgolj pavšalni ugovori tožene stranke zato niso terjali podrobnejše obrazložitve s strani sodišča prve stopnje.

14Ker predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaznega predloga tožene stranke po vpogledu predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenca Ž., postopkovno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporih, kakršen je obravnavani, neupošteven pritožbeni razlog, se sodišče druge stopnje do tovrstnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

15Predmet pritožbenega preizkusa pa kot nedovoljene pritožbene novote tudi ne morejo biti pritožbene navedbe, ki jih tožena stranka navaja v zvezi s priključno močjo in neodvisnimi stroški, saj tovrstne navedbe ponuja šele v pritožbi, pri čemer ne obrazloži, zakaj teh dejstev ni mogla navesti v vlogah in v rokih iz 451. in 452. člena ZPP.

16Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).