VSL sklep I Cp 1467/2000

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se:

- v tč. 4 izreka znesek 114.648,33 SIT zniža na znesek 112.489,47 SIT,

- v tč. 5. izreka znesek 3.271,00 SIT zniža na znesek 1.112,14 SIT in znesek 31,48 DEM na znesek 10,70 DEM.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se v okviru denacionalizacijskega postopka predlagatelju kot upravičencu vrnejo v last in posest v zahtevku za denacionalizacijo zahtevane nepremičnine, razen 148 m2 teh nepremičnin (tč. 1. izreka), da je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi iz tč. 1. izreka sklepa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (tč. 2. izreka sklepa), da je zavezanec za vrnitev tistega dela premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, to je 148 m2 zemljišč, za katerega se plača odškodnina, Slovenski odškodninski sklad. d.d., Ljubljana (tč. 3. izreka sklepa), da je predlagatelj dolžan plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, glede na prejeto kupnino po kupni pogodbi iz leta 1962 znesek v višini 114.648,33 SIT (tč. 4. izreka sklepa), da je Slovenski odškodninski sklad d.d. Ljubljana, iz naslova denacionalizacije podržavljenih nepremičnin za premoženje, opisano pod tč. 3. izreka sklepa, v roku treh mesecev dolžan izročiti v korist upravičenca - predlagatelja obveznice, izdane v ta namen, in sicer v višini 3.271,00 SIT ali 31,48 DEM (tč. 5. izreka sklepa), da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (tč. 6. izreka sklepa) in da bodo po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti opravljeni ustrezni zemljiškoknjižni vpisi (tč. 7. izreka sklepa).

Zoper tretjo, četrto in peto točko izreko sklepa se pritožuje tretja nasprotna udeleženka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kupnino, ki je bila plačana leta 1962 upravičencu za odvzeta zemljišča, naložilo v plačilo v celoti v korist Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ta kupnina bi se morala upoštevati pri obeh zavezancih, in sicer v ustreznem sorazmerju glede na to, koliko znaša obveznost posameznega zavezanca nasproti predlagatelju. Sodišče prve stopnje je nadalje glede obstoja ovir nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v spisu ni listin, iz katerih bi bilo razvidno, da se del nepremičnin dejansko nahaja v javni poti. Prav tako sodišče ni ugotavljalo obremenjenosti nepremičnin.

Pritožba je delno utemeljena.

Utemeljena je pritožbena navedba pritožnice glede okoliščine, da sta zavezanca za vrnitev nacionaliziranega premoženja v tem postopku dva in da sta oba zavezanca upravičenca do vračila v letu 1962 plačane kupnine za nacionalizirano zemljišče, kar je dolžan plačati predlagatelj. V smislu 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) se namreč odškodnine za podržavljeno premoženje na način po 5. členu ZDEN upoštevajo pri odločanju o denacionalizaciji, v kolikor so te presegale 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Nedvomno je, da se ta odškodnina upošteva tako, da se obveznost zavezanca za vračilo podržavljenega premoženja za višino odškodnine po cenah na dan vračila zniža (pri vračilu v obliki odškodnine) oziroma mora prejemnik te odškodnine le-to valorizirano vrniti zavezancu (pri vračilu v naravi). Če je zavezancev več, je vsak od njih upravičen do znižanja svoje obveznosti v sorazmerju z višino svoje obveznosti iz naslova vračila podržavljenega premoženja. Tako je pritožba tretje nasprotne udeleženke utemeljena za znižanje njene obveznosti za 66 %, kolikor je znašala odškodnina oziroma kupnina za prodana zemljišča, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, v odnosu na dejansko vrednost nepremičnin, kar je 2.158,86 SIT oziroma 20,78 DEM (5. točka izreka sklepa). V kolikor se vračilo prejete kupnine upošteva pri tretji nasprotni udeleženki, pa je potrebno znižati plačilo predlagatelja drugi nasprotni udeleženki pod tč. 4. izreka sklepa.

Neutemeljena je pritožba glede ugotovitve dejanskega stanja o obstoju ovir za vrnitev nepremičnin v naravi in o ugotavljanju obremenjenosti nepremičnin. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu res ni izjavljalo o obremenjenosti nepremičnin, ker je očitno, da takšnih obremenitev ni bilo. Nihče od udeležencev jih namreč ni zatrjeval, niti te ne izhajajo iz listin v spisu. Obstoju ovir, ki preprečujejo vrnitev dela nepremičnin v izmeri 148 m2 v naravi, pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in svoje ugotovitve v celoti oprlo na izvedene dokaze. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega dejstva (glej 3. odstavek 8. strani izpodbijanega sklepa).

Pritožbeno sodišče je zato, pri čemer ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tč. 4. in 5. ustrezno spremenilo, v kolikor je pritožba utemeljena (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker udeleženci teh stroškov niso priglasili.