VSK sklep I Kp 46995/2015

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pripor zoper obdolženega F.M., iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo tudi po vloženi obtožbi.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, ki navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ter 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi z 20. členom Ustave (odreditev in trajanje pripora) in 22. čl. Ustave (enako varstvo pravic). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca odpravi pripor in odredi njegovo izpustitev, podrejeno pa zoper njega odredi hišni pripor po 199.a členu ZKP, ki se bo izvrševal na naslovu obdolženčevega stalnega bivanja v P.

3Pritožba ni utemeljena.

4Enako kot v odgovoru na predlog državne tožilke za podaljšanje pripora, tudi v pritožbi zagovornik vztraja pri stališču, da tožilski predlog za podaljšanje pripora ni obrazložen, vendar neutemeljeno. Na takšno stališče zagovornika je v izpodbijanem sklepu odgovorilo že sodišče prve stopnje in k temu kar je navedlo pravzaprav ni kaj dodati. Neobrazložen bi bil, če bi tožilka zgolj predlagala podaljšanje pripora, v svojem predlogu pa se okrožna državna tožilka sklicuje na utemeljitev, s katero je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in odločitev zunajobravnavnega senata, ki je ob odločanju o pritožbi zagovornika s takšno odločitvijo soglašal, poleg tega pa izpostavlja tudi, da se v času do vložitve obtožbe okoliščine, ki so bile relevantne za odreditev pripora, niso v ničemer spremenile.

5Sodišče prve stopnje je v 6. točki skrbno obrazložilo utemeljenost suma glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zagovornik pa tudi ni izkazal, da bi se v času do vložitve obtožbe okoliščine, ki so bile relevantne za odreditev pripora, spremenile. Kriminalna količina ostaja enaka, izpostavljanje zagovornika, da se je državno tožilstvo strinjalo z obdolženčevo zahtevo po vrnitvi denarja, zaseženega ob hišni preiskavi, pa tudi nima posebne teže. Tožilstvo namreč v obrazložitvi obtožbe (3. odstavek na strani 5) glede na kraj najdbe gotovine in priče, ki trdijo, da so videle, kako je obdolženec od I. za prodano drogo prejel bankovce, vztraja pri stališču, da je podan sum, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Zato za trditev zagovornika, da sodišče nasprotno od tožilstva trdi, da ta denar izvira iz obdolženčeve prodaje drog, ni podlage.

6Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa v nasprotju z izrekom obtožbe konstruira permanentno obliko izvrševanja kaznivega dejanja, zaradi česar naj bi bilo podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti utemeljeno. Uporaba izraza „prodajal“, torej nedovršne oblike glagola namesto dovršne „prodal“ je, glede na to, da se obdolžencu ne očita zgolj enkratna prodaja heroina in kokaina A.I., pač pa tudi hramba heroina namenjenega nadaljnji prodaji zaseženega ob hišni preiskavi, povsem ustrezna. Kakšen je konkretni očitek obdolžencu je iz obtožbe razvidno, zato tudi ni bojazni za napačno tolmačenje zapisanega. Sodišče prve stopnje je odločitev ustrezno obrazložilo tudi glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, glede neogibnosti odrejenega pripora, pa tudi sorazmernosti glede na določbo 20. člena Ustave RS. Zagovornik neutemeljeno polemizira z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o predkaznovanosti obdolženca za istovrstno kaznivo dejanje in storitve kaznivega dejanja v času preizkusne dobe, češ da tokratno kaznivo dejanje ne bi bilo obseženo v čas preizkusne dobe, če bi se tisto sojenje izvedlo v razumnem roku. Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom, ki jih v 9. točki izpodbijanega sklepa navaja sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da odrejenega pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, kot je hišni pripor (glede na kraj, kjer naj bi prišlo do prodaje mamila I. in hrambo mamila, ki naj bi bilo namenjeno nadaljnji prodaji v stanovanju kjer prebiva). Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi. Zasežene količine mamila pa v povezavi z obrazložitvijo, ki se nanaša na ponovitveno nevarnost, utemeljujejo tudi zaključek o sorazmernosti odrejenega pripora glede na izkazano ogroženost zdravja ljudi s tovrstnimi kaznivimi dejanji v primerjavi z obdolženčevo pravico do osebne svobode. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, potem ko je ocenilo, da je podaljšanje pripora utemeljeno tudi z vidika trajanja pripora, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).