VSK sklep I Cp 509/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 10.5.2016 zoper sklep z dne 12.4.2016, ko je bilo odločeno o izdaji začasne odredbe, s katero je bilo toženi stranki prepovedano rušiti ali kako drugače onemogočiti tožnici uporabo objekta (garaža št. 7) na nepremičnini ID znak 1 in ji za primer kršitve izreklo denarno kazen v višini 35.000,00 EUR.

2Tožena stranka se je zoper sklep pritožila. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se predlog tožeče stranke z dne 14.10.2015 v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. priglasila je pritožbene stroške. Opozarja, da je tožeča stranka vložila že drugi predlog za izdajo začasne odredbe z istim zahtevkom, prvi predlog je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 605/2015 z dne 20.10.2015. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit, je tudi v nasprotju z navedenim s sklepom Višjega sodišča v Kopru. Tožeča stranka je s predlogom za izdajo začasne regulacijske odredbe želela zavarovati nedenarno terjatev. S tožbo namreč zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini. Sodišče šteje, da je terjatev verjetno izkazana. Ocenjuje tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici ter je izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti. Meni, da je izpolnjena tudi predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), to je, da z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, toženka ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici in navedena okoliščina zadostuje za izdajo predlagane začasne odredbe ter tako ni potrebno, da bi bila hkrati izpolnjena še predpostavka težko nadomestljive škode. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke v smeri, ker naj sodišče ne bi ugotovilo nastanka težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode. To stališče je po mnenju pritožbe napačno. Višje sodišče v Kopru je v navedenem sklepu pojasnilo, da je treba, ko se predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, uporabiti restriktiven pristop pri presoji potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na ustaljeno sodno prakso je namreč dopustno regulacijsko začasno odredbo izdati le v izjemnih primerih, ko je potrebno začasno urediti sporno pravno razmerje, ker ni mogoče drugače preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Glede na navedeno mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe kumulativno izpolnjena tudi predpostavka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode ali grozečega nasilja, česar pa tožeča stranka ni izkazala. Sodišče druge stopnje se je v predmetni zadevi tudi izreklo, da zgolj trditve o vsakodnevni uporabi garaže, ki je v primeru rušitve tožeča stranka ne bi več mogla uporabljati, ne zadoščajo za opredelitev škode kot nenadomestljive oz. težko nadomestljive. Navedb o grozečem nasilju pa tožeča stranka ni podala. Tožeči stranki z morebitno rušitvijo provizoričnega objekta (garaže) ne bo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Z rušitvijo bi prenehal obstajati le objekt, ne pa tudi nepremičnina, na katero se glasi tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede nastanka nenadomestljive škode podkrepilo zgolj z ugotovitvijo, da bi v primeru rušitve tožnici nastala nenadomestljiva škoda, ker objekta, ki ga vsakodnevno uporablja, ne bi bilo več. Sodišče svoje navedbe ni argumentirano obrazložilo in ni pojasnilo, v čem konkretno bi se kazala omenjena škoda. Zaradi navedenega se odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti in je odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je pri tem potrebno poudariti, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bistvo nepremičnine garaža (objekt), ki na sporni nepremičnini stoji. Vrednost objekta je majhna in morebitni rušitvi navkljub bi tožnica nepremičnino še vedno lahko uporabljala kot parkirni prostor, čemur je sicer garaža namenjena. Škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi rušitve objekta (v kolikor bi se njen zahtevek izkazal za utemeljenega), bi se kazala zgolj kot manjša materialna škoda v vrednosti porušenega objekta. Materialna škoda pa ni nenadomestljiva, saj jo je vselej mogoče povrniti v denarju in bi tožeča stranka imela v tem primeru zoper toženo stranko zahtevek na plačilo odškodnine. Ker je tožena stranka mestna občina in ima v svojem proračunu zagotovljena sredstva tudi za plačilo morebitnih odškodnin, ni bojazni, da tožeča stranka škode v denarnem znesku ne bi dobila v celoti povrnjene. Obstoja nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode tako glede na podano dejansko stanje ni mogoče ugotoviti, zato je sodišče tudi v tem delu prekršilo materialni zakon.

3Poleg tega pa je presoja sodišča, da je tožeča stranka izkazala nevarnost oziroma namen toženke, da ruši sporni objekt, zmotna. Sodišče spregleda sklep inšpektorata z dne 3.9.2015.

4Podrejeno tožena stranka izpodbija tudi višino denarne kazni, ki je izrečena za primer kršitve začasne odredbe. Denarna kazen je nesorazmerna glede na vrednost spornega predmeta in bi isti učinek (spoštovanje začasne odredbe) nedvomno lahko zagotovila že bistveno milejša kazen ter ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor pavšalen, saj je tožena stranka ugovor zadostno argumentirala. Nadalje, ker se s predlagano začasno odredbo ne zasleduje namen zagotovitve možnosti kasnejše izvršbe (temveč je namen začasne odredbe zgolj začasna ureditev razmerja med pravdnima strankama), tudi ni nikakršne potrebe, da bi se veljavnost začasne odredbe časovno raztezala preko trenutka pravnomočnosti sodbe v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je določilo tako dolgo veljavnost začasne odredbe zato, da bo tožeči stranki v primeru uspeha zagotovljeno varstvo tudi do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar pa ni namen regulacijske začasne odredbe. Namen regulacijske odredbe je namreč ureditev spornega razmerja do pravnomočnosti meritorne odločbe. Zaradi navedenega je ugovor tožene stranke tudi v tem delu utemeljen.

5Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja na to, da se sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 605/2015 z dne 20.10.2015 nanaša na prvi predlog za izdajo začasne odredbe, v zvezi z drugim predlogom za izdajo začasne odredbe pa je stališče že zavzelo Višje sodišče v Kopru v odločbah I Cp 892/2015 z dne 6.1.2016 in 165/2016 z dne 29.3.2016. Te odločbe pritožnica ignorira. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo na podlagi pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ugotavljalo pa je tudi pogoje iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar je obrazložilo v okviru tehtanja interesov strank. Garaža tudi ni provizorična, v uporabi je že več kot 50 let. Z rušitvijo objekta bi tožnica utrpela ne le materialno, pač pa tudi drugo škodo, kot je izguba parkirnega mesta, manjša varnost vrednejših premičnin, saj bi osebno vozilo morala parkirati na javnem parkirišču, izguba skladiščnega prostora,... Poziv tožene stranke z dne 16.9.2015 pa tožeči stranki prepoveduje uporabo objekta in jo poziva na odstranitev pod grožnjo, da bo to storila sama. Denarna kazen je primerna in sorazmerno služi svojemu namenu. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške pritožbe.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev solastninske pravice na parceli št. 35/6 k.o. K. v deležu do 1/4 oziroma podrejeno do celote na ustreznem delu parcele po opravljeni parcelaciji, ukinitev statusa javnega dobra (tožba je bila v tem delu s sklepom 30.7.2015 zavržena) ter povrnitev pravdnih stroškov. Ker je tožničina terjatev nedenarna, je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo po določbi 272. člena ZIZ. Pritožba meni, da sodišče ne more samostojno uporabiti predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (izdaja začasne odredbe ob izkazu predpostavke, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Kopru, ki je bil izdan ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen prvi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tej zadevi (sklep I Cp 605/2015 z dne 20.10.2015). Pritožbeno sodišče pritožbi ne pritrjuje. V tej zadevi je bilo naknadno zavzeto drugačno, manj restriktivno stališče (v sklepu I Cp 892/2015 z dne 6.1.2016), s katerim je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ponovni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (ta sklep je bil razveljavljen). Pritožbeno sodišče je med drugim pojasnilo, da sodna praksa o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi zgolj ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje 272. člena ZIZ, ni enotna in so v nekaterih odločbah zavzeta stališča, v katerih sodišča možnost izdajanja regulacijskih začasnih odredb povezujejo le s pogoji iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (1), kot tudi taka, ki dopuščajo izdajo regulacijskih začasnih odredb po drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (2). Sodna praksa je na strožjem stališču, torej da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, ko gre za regulacijske začasne odredbe, s katerimi s pokriva tožbeni zahtevek. Ureditveno začasno odredbo je namreč mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Če bi mu začasna odredba nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, je razumno, da sodišče takšne začasne odredbe ne bi izdalo. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko bi se predlog za izdajo začasne odredbe pokrival s tožbenim zahtevkom. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je solastnica nepremičnine, s predlagano začasno odredbo pa zahteva, da se do pravnomočno zaključenega predmetnega pravnega postopka prepoveduje rušenje in kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta na tej nepremičnini, ki v naravi predstavlja garažo št. 7, ki jo tožnica uporablja vse od leta 1961. Z izdajo predlagane začasne odredbe se tako ne bi v ničemer prejudicirala odločitev o tožničinem zahtevku, zato v obravnavanem primeru tudi ni podlage za tako restriktivno razlago pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tako je razumeti tudi odločbo ustavnega sodišča Up-275/97, v kateri je Ustavno sodišče postavilo okvirje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in izdajo le teh ni omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen (3). V obravnavanem primeru pa tožnica smiselno zatrjuje prav to in je zato prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo tožničine trditve, da ji bodo brez izdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot toženki v primeru izdaje in kasnejše ugotovitve neutemeljenosti zahtevka. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeni senat v tej zadevi. Skladno s takim stališčem je prvostopenjsko sodišče začasno odredbo izdalo (sklep z dne 12.4.2016). Ocenilo je, da se tožničin predlog za izdajo začasne odredbe ne pokriva s tožbenim zahtevkom, in odločitev ne bo prejudicirala odločitve o slednjem, presodilo je izpolnitev pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter ugotovilo, da so izpolnjeni in zato predlogu za začasno odredbo ugodilo (točka 6 navedenega sklepa). Zaključilo je, da je bistvo lastninske pravice tožeče stranke na predmetni nepremičnini garaža, ki na njej stoji ter tožeča stranka objekt, torej tudi garažo, vsakodnevno uporablja. Tožena stranka pa nepremičnine ne uporablja že od leta 1961. Ko je odločalo z izpodbijanim sklepom o ugovoru, je med drugim toženki očitalo, da tožena stranka škode oziroma neugodnih posledic v smislu tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ niti ni navajala. Sodišče je torej v sklepu o začasni odredbi in posledično o ugovoru podalo oceno v okviru trditev, kakšne neugodne posledice bi v primeru izdaje oziroma neizdaje utrpela ena ali druga stranka. Ni pa se, glede na zavzeto (pravilno) materialnopravno stališče, ukvarjalo tudi z vprašanjem morebitnega izkaza nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (oziroma se je le v okviru tehtanja posledic - glej točko 9 tega sklepa), zato je graja pritožbe, da je sklep obremenjen z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljena.

8Tudi ni pritrditi navedbam pritožbe, da bi škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi rušitve, bila le manjša materialna škoda v vrednosti porušenega objekta, in ni nenadomestljiva, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na parceli garaža, ki jo tožeča stranka vsakodnevno uporablja, kar pomeni, da bi z rušitvijo objekta tožnica trpela neugodne posledice.

9Ker je ugotovljeno, da je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, kar za pritožbo niti ni sporno in eno izmed predpostavk, to je predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, so s tem izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Ker gre za tako imenovano reverzibilno začasno odredbo, je sklicevanje pritožbe, da ni izkazano, da bi sodno varstvo tožeče stranke brez izdaje začasne odredbe ostalo brez pomena, v povezavi s prej povzetimi razlogi odločbe I Cp 892/2015 v delu, ko se sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča Up 275/97, neutemeljeno. Zato tudi ni bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala tudi drugo predpostavko, nevarnost (v smislu prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Z vprašanjem namena tožene stranke rušiti sporni objekt se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo v povezavi z vprašanjem, kakšne bi bile posledice za stranki ob neizdaji odredbe v primeru zatrjevanega nameravanega rušenja. Pritožbenim razlogom tudi v tem delu ni pritrditi, iz dopisa tožene stranke z dne 16.9.2015, izdanega po prekinitvi upravnega postopka, jasno izhaja, da bo, če investitor objekta ne bo odstranil v 30-ih dneh od prejema dopisa, toženka odstranila objekt na njegove stroške (tretji odstavek).

10Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi višino denarne kazni, ki je izrečena za primer kršitve začasne odredbe. Nerazumljivi so razlogi, da je kazen nesorazmerna vrednosti spornega predmeta, saj je sodišče prve stopnje višino le-te določilo (v tem delu kritično presodilo predlagano višino denarne kazni) prav z razlogi v povezavi z vrednostjo spornega predmeta. Po 226. členu ZIZ je denarna kazen tisto in edino sredstvo, s katerim lahko sodišče dolžnika prisili, da svojo obveznost izpolni. V konkretnem primeru je obveznost tožene stranke le-ta, da ne posega na parcelo, da torej spoštuje odločbo sodišča. Upoštevaje vrednost spornega predmeta ter navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi pritožbe niso izpodbili razlogov za sprejeto odločitev glede višine denarne kazni.

11Neutemeljena je tudi graja pritožbe o določitvi časa trajanja začasne odredbe. Predlagana je izdaja sodbe, s katero naj se ugotovi lastnina oziroma solastnina tožeče stranke na predmetni nepremičnini. Predlagana je torej izdaja ugotovitvene sodbe, na podlagi katere je mogoče po 40. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) predlagati vknjižbo. V primeru izdaje ugodilne sodbe bo torej sledil vpis v zemljiški knjigi, s čimer se bo štelo, da je pravica vsakemu znana (publicitetni učinek vpisa), kar bo pripeljalo do pravega, polnega varstva pridobljene pravice tožeče stranke, ne le v razmerju do tožene stranke, pač pa tudi navzven.

12Ker razlogi pritožbe niso podani, je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka, glede na naravo postopka, pridržalo za končno odločitev v tej pravdni zadevi (165. člen ZPP).

-----------------------------------------------

op. št. 1: Primerjaj: VSL I Cp 1560/2012, VSL I Cp 1569/2010, VSL I Cp 2160/2010

op. št. 2: Primerjaj: VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 372/2009, VSL I Cpg 536/2010, VSL V Cpg 1076/2015 in VSL I Cpg 924/2014

op. št. 3: Primerjaj: Neža Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav-LXXIII, letnik 2013