VSK sodba I Cp 359/2015

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da se preživnina v višini 526,29 EUR, ki jo je dolžan plačevati tožnik na podlagi sodbe Okrožnega sodišča P 88/2004 z dne 19.3.2004 in zadnjega obvestila CSD Koper o uskladitvi višine preživnine, zniža tako, da je tožnik dolžan od 1.5.2013 dalje plačevati za preživljanje mladoletne K.K. preživnino v višini 200,00 EUR na transakcijski račun zakonite zastopnice P.B. Preživninske zneske je tožnik dolžan plačati najkasneje do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve višine preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji po objavi Količnika uskladitve preživnin ministra, pristojnega za družino v Uradnem listu RS in kot izhaja iz pisnega obvestila pristojnega CSD. V primeru zamude je dolžan tožnik plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka do plačila. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. V II. točki izreka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 175,00 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženka.

3Tožnik z lastno pritožbo navedeno sodbo izpodbija v delu, kolikor mu je v plačilo naložena preživnina nad zneskom 80,00 EUR. Navaja, da ga je zakonita zastopnica toženke želela prikazati kot človeka, ki vse svoje sile usmerja k temu, da bi se izognil plačevanju preživnine za hčerko K. To ji pa ni uspelo, saj je dokazal, da je imel od razveze dalje in še vedno ima mesečni trajnik, preko katerega nakazuje preživnino za hčerko. Je pa konec leta 2012 zašel v resne finančne težave, dohodki so se mu skrčili pod 1.000,00 EUR mesečno (zaradi izgube in zamenjave službe), drugih dohodkov ni imel, žena je bila brezposelna, dolžna pa sta skrbeti za štiri mladoletne otroke. Do januarja 2014 je sicer prejemal najemnino od oddaje stanovanjske hiše v Sv. Zaradi teh razmer se je nad njim maja 2014 začel postopek osebnega stečaja. Iz teh razlogov je bil prisiljen vložiti predmetno tožbo. Pred tem sta se z zakonito zastopnico toženke dogovorila, da bo aktivno pristopil k prodaji svojega nepremičnega premoženja in da bo plačeval 100,00 EUR mesečne preživnine, čim pa bo zmogel več, bo ta znesek povišal. Nepremično premoženje v St. mu je uspelo prodati. Kupnina pa je bila namenjena poplačilu dolgov. Iz prejete kupnine je v celoti poplačal dotedanji dolg do hčerke K., poleg vseh ostalih zapadlih dolgov, ki jih je imel do hipotekarnih in zemljiškoknjižnih upravičencev. Sodišče je to dejstvo pravilno upoštevalo in te kupnine, do katere je prišlo pred vložitvijo predmetne tožbe, ki se je porabila za poplačilo vseh do tedaj zapadlih terjatev, ni upoštevalo v njegovih sedanjih premoženjskih zmožnostih. Zakonita zastopnica toženke je žal dogovor prekršila in zoper njega še pred dokončno realizacijo prodaje nepremičnine v St. vložila izvršbo. Zato je prišlo do te tožbe. Vedno je skušal skrbeti za hčerko K. po svojih najboljših močeh in zmožnostih. Njena mati pa mu je po drugi strani ves čas oteževala stike s hčerko. Če bi zmogel plačevati uradno določeno preživnino, bi jo z veseljem tako kot jo je od leta 2003 do leta 2012. Vendar so njegovi dohodki žal presahnili, postal pa je oče še štirim otrokom, za katere mora prav tako skrbeti. Strinja se z ugotovitvami sodišča, da prejema neto mesečni dohodek 780,00 EUR, da znašajo stroški za njegove preostale mladoletne otroke najmanj 210,00 EUR na mesec in da njegovi starši prispevajo 500,00 EUR mesečno, kar pa ni njegov dohodek in tega ni mogoče šteti v sfero njegovih preživninskih zmožnosti. Najemniki stanovanjske hiše v Sv., ki je bila obremenjena s hipotekami, so jo izpraznili januarja 2014. Stečajni upravitelj se je sam odločil in oddal navedeno hišo v najem in jo nato 30.1.2015 v stečaju tudi prodal. Ker je po začetku stečajnega postopka oddaja premoženja v najem izjema in ne pravilo, ne drži zaključek sodišča, da je odgovoren za ne-oddajo tega premoženja v najem. Strinja se, da se mora vsak starš potruditi in zaslužiti čim več, da družina lahko bolje živi. Sam dela kar je v njegovih možnostih, dela 10 ur dnevno. Ni mu jasno, kje in pri kom bil lahko opravljal drugo plačano delo, sploh upoštevaje razmere na trgu dela. Sodišče zaključka o tem, da bi lahko zvišal prihodke s pridobitvijo dodatnega dela, ne bi smelo sprejeti in upoštevati takega dohodka kot relevantnega v okviru njegove premoženjske zmožnosti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi preživninske zmožnosti zakonite zastopnice toženke, ki po lastni izpovedbi znašajo 5.000,00 EUR mesečno. Neobrazložena je tudi ugotovitev sodišča, da znašajo stroški za preživljanje hčerke K. 1.700,00 EUR mesečno. Sodišče je nekritično sledilo navedbam zakonite zastopnice toženke, ki pa zanje ni predložila nobenega trdnega dokaza. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V pravdi je uspel najmanj s 70 % zahtevka. Sodišče pa je odločilo diametralno nasprotno, ne da bi pri tem podalo kakršnekoli razloge.

4Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila, v odgovoru nasprotovala pritožbenim navedbami in predlagala njeno zavrnitev.

5Toženka navedeno sodbo izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ugotavlja, da je tožnik za preživljanje štirih mladoletnih otrok dolžan mesečno prispevati 420,00 EUR, ker je polovico stroškov dolžna prispevati žena. Vendar je ta ugotovitev protispisna in zato napačna. Ni bilo namreč sporno, da je tožnikova žena brezposelna in brez dohodkov, torej je povsem jasno, da ne prispeva 420,00 EUR, kar je tožnik sam izpovedal. Uradni mesečni dohodek tožnika (780,00 EUR) sploh ne dosega zneska, ki naj bi bil potreben za preživljanje štirih mladoletnih otrok (840,00 EUR), pa čeprav je ocena stroškov izredno skromna. Tožnik z višino finančnih sredstev ne bi mogel preživeti niti otrok, kaj šele sebe in žene, ki pa od nečesa tudi morata živeti. Ugotovitev sodišča o tožnikovem premoženjskem stanju je v celoti nerealna. S tem je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj so razlogi iz katerih je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku nejasni, med seboj v nasprotju. Sodišče ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi bi splošni življenjski standard tožnika in njegove družine ugotavljalo, niti ni po uradni dolžnosti izvajalo dokazov, s katerimi bi to dejstvo ugotavljalo, čeprav bi glede na naravo spora to skladno z določilom ZPP moglo in moralo storiti. Dokazne predloge, ki jih je v tej smeri podala toženka, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne in svojo sodbo v celoti oprlo na tožnikovo lastno izpoved, ki ji je verjelo in sledilo, čeprav je bila neprepričljiva in tožnik za svoje navedbe ni predlagal nobenega dokaza. Tožnikov življenjski standard bi se lahko ugotavljal s predlaganim ogledom tožnikovega bivališča. Tožnikove navedbe o njegovem finančnem stanju so življenjsko gledano povsem neprepričljive, glede na dejstva, ki jih je tožnik sam navedel (oz. jih je vsaj potrdil ali jih ni zanikal) o nepremičninah, ki jih odsvaja, gospodarskih družbah, ki jih ustanavlja, prodaja, v njih deluje kot direktor, prokurist, operira z visokimi denarnimi zneski. Skrajno neverjetno in očitno neresnično je, da naj bi tožnik pri vseh teh svojih poslih in aktivnostih zaslužil zgolj 780,00 EUR mesečno in bil odvisen od denarne pomoči staršev. V zvezi s tem toženka graja postopanje sodišča, ki ni preverjalo tožnikovih trditev, da mu starša znatno pomagata. Tožnikova starša sta upokojenca, mama prejema minimalno pokojnino in ni verjetno, da bi lahko tožniku pomagala z denarnimi sredstvi. Tožnikove trditve so tako prilagojene potrebam tega postopka. Če tožnik z vsemi prej naštetimi dejavnostmi ne bi pridobival nobenih finančnih sredstev, ni jasno zakaj bi vse to počel. Pri petih mladoletnih otrocih in brezposelni ženi bi svoj čas zagotovo namenil za kaj bolj produktivnega, če mu trenutne dejavnosti ne bi prinašale dobička. Tudi tožnik sam je na zaslišanju 11.12.2014 izpovedal, da dodatnega dela ne išče, ker ne ve niti, kdaj bi ga opravljal. Sodišče je povsem prezrlo posle in finančne mahinacije, ki jih je tožnik izvajal ob pomoči R.Š., čeprav je toženka na to večkrat opozorila. Tik pred sprožitivjo osebnega stečaja je tožnik odsvojil svoje nepremičnine, pri čemer pa kupnine ni prejel, temveč je vrnil posojilo enemu od svojih upnikov. Glede na to, da je nato vložil predlog za osebni stečaj, je tožnikovo ravnanje povsem nelogično. Jasno razvidno je, da je vse njegovo početje namenjeno izključno prikrivanju dejanskega premoženjskega stanja, ki je (kljub temu, da na papirju tožnik nima ničesar) zavidanja vredno. To je tudi razlog, da njegova žena ne išče zaposlitve. Če bi bila družina res v takšni finančni stiski, bi tožnikova žena zaposlitev brez dvoma iskala, ona pa se je celo izpisala iz evidence Zavoda za zaposlovanje, kot je izpovedal tožnik. Tožnik je v preteklosti že vložil tožbo proti toženki, a jo je umaknil, ker se presodil, da z njo ne bo uspel. Sedaj pa jo je zopet vložil, v vmesnem času pa odsvojil in prepisal svoje premoženje. Da je tožnikovo finančno stanje res slabše kot pred leti, ni posledica dogodkov, ki bi bili izven sfere tožnikovega vpliva, temveč je povsem načrtno in po lastni volji odsvojil svoje premoženje. Iz navedenega izhaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici česa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine so spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena, in sicer če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Sodišče je tako ugotovilo, da ima tožnik za polovico nižjo plačo, kot jo je imel v času določitve preživnine (sedanja plača je 780,00 EUR) s tem, da mu starši mesečno prispevajo 500,00 EUR, je v osebnem stečaju in ima štiri otroke, ki jih tudi ni imel v času določitve preživnine, katerih mesečni stroški preživljanja predstavljajo znesek 840,00 EUR (njihova mati ni zaposlena). Po izpovedbi matere je za potrebe mladoletne toženke treba zagotoviti 1.700,00 EUR mesečno (sedaj je mladoletna toženka stara 13 let, v času določitve preživnine pa je imela 3 leta). Slednja pa je izpovedala, da sama zasluži 5.000,00 EUR mesečno (njeno premoženjsko stanje je boljše kot v času določitve preživnine) in ima visok življenjski standard.

8Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je k mesečnim prihodkom tožnika prištelo znesek 500,00 EUR, ki ga tožniku dajeta mesečno njegova starša. Da mu starša mesečno tega zneska ne dajeta, tožnik niti v pritožbi ne zatrjuje. Sodišče je pojasnilo, zakaj šteje, da stroški mladoletne toženke mesečno predstavljajo znesek 1.700,00 EUR in da v ta znesek ne bo posegalo, glede na to, da je njena zakonita zastopnica izpovedala, da so njene preživninske zmožnosti take, da omogočajo izpolnjevanje nadstandardnih potreb mladoletne toženke (8. točka obrazložitve) in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Upoštevaje dejstvo, da ima tožnik pet mladoletnih otrok, mora narediti vse, da bo priskrbel ustrezna sredstva za njihovo preživljanje – da ima torej delo, ki bo zagotavljalo vsaj sredstva za preživljanje njegovih otrok. Pri tem ne gre spregledati ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih tožnik ne prereka, da mu mesečno poleg njegovih staršev (500,00 EUR mesečno + posoja avtomobila) pomoč nudijo tudi ženini starši (pri katerih stanujejo zastonj in jim tudi sicer pomagajo pri preživljanju (tudi s hrano, plačuje le tekoče stroške stanovanja). To pa pomeni, da že z obstoječim dohodkom 780,00 EUR mesečno razpolaga s sredstvi, ki jih je dolžan zagotovi za preživljanje svojih otrok (480,00 EUR za štiri otroke, ki jih ima z ženo, ostalo polovico sredstev mora zagotoviti njihova mati in 200,00 EUR za preživljanje mladoletne toženke po izpodbijani sodbi), seveda pa bo moral svoje potrebe skrčiti na minimum. Starši so namreč dolžni svoje otroke preživljati tudi za ceno lastnega preživljanja. Ostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, so za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne in zato ne zahtevajo odgovora pritožbenega sodišča.

9Kot izkazujejo spisovni podatki, žena tožnika mesečno prejema za štiri otroke otroški dodatek v višini 341,69 EUR (priloga A27), kar je glede na nizke dohodke tožnika potrebno upoštevati, česar pa sodišče prve stopnje napačno ni storilo. Ob upoštevanju tudi tega zneska in vse pomoči, ki jo tožnikovi družini nudijo tako starši tožnika kot starši njegove žene (kot je navedeno predhodno), pa se izkažejo trditve mladoletne toženke, da tožnik s takimi sredstvi ne bi mogel preživeti ne sebe in žene, kaj šele otrok, za neutemeljene. Pritožbene navedbe o tem: - da je ugotovljeno tožnikovo premoženje neresnično, prilagojeno potrebam te pravde, da je zavidanja vredno, saj če ne bi bilo takšno, bi tožnikova žena delala, - da sodišče ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi bi splošni življenjski standard tožnika in družine ugotavljalo, - niti ni po uradni dolžnosti izvajalo dokazov, s katerimi bi to dejstvo ugotavljalo, pa so pavšalne in zato ne omogočajo odgovora pritožbenega sodišča. Mladoletna toženka pa spregleda: - da je tožnik v osebnem stečaju, - da nepremičnina, v kateri živi tožnik z družino, ni njegova (zato tudi ni jasno kako bi z ogledom tožnikovega bivališča mladoletna toženka dokazala visok standard tožnika, kar navaja v pritožbi), - da mu k preživljanju ne pomagajo le njegovi starši, ampak tudi starši njegove žene. Mladoletna toženka dvomi v pomoč tožnikovih staršev, izpostavlja, da sta tožnikova starša upokojenca in da mama prejema le minimalno pokojnino (tega z ničemer ne izkaže). To pa še ne pomeni, da nima oče tožnika visoko pokojnino in da starša tudi sicer nimata prihrankov, kar vse jima omogoča pomoč sinu. Ker ni bilo konkretnih ugovorov glede pomoči tožniku s strani staršev, sodišču tega ni bilo potrebno posebej preverjati.

10Glede na navedeno se pokaže odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi kot materialnopravno pravilna – podane so okoliščine za spremembo - znižanje preživnine v smislu 132. člena ZZZDR in to na znesek 200,00 EUR mesečno. Tako določena preživnina je, glede na tožnikove mesečne prihodke in minimalne stroške (slednje namreč plačuje s pomočjo tako njegovih kot ženinih staršev), primerna in jo bo tožnik lahko plačeval. Preživnina je primerna tudi glede na splošno znane življenjske stroške enako starih otrok kot je mladoletna toženka. Višji standard, ki ga mladoletni toženki zagotavlja njena mati zaradi svojih nadstandardnih dohodkov, pa ne more iti na breme tožnika, ki nima takih prihodkov, ki bi omogočali tak standard.

11Upoštevaje vse navedeno je bilo potrebno neutemeljeni pritožbi, po tem, ko pritožbeno sodišče ni zaznalo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).