VSC sodba Cp 362/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati tožeči stranki, da je upravičena zahtevati poplačilo zneska 100.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve te tožbe dne 22. 1. 2014 dalje do plačila, ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na nepremičnini, obremenjeni z maksimalno hipoteko v korist tožeče stranke z ID številko 1082-1894-2, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.948,50 EUR pravdnih stroškov.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in naloži tožeči stranki dolžnost povračila vseh pravdnih stroškov nastalih toženi stranki, vključno s priznanimi pritožbenimi stroški v roku 15 dni, od dneva poteka paricijskega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da se ob ugoditvi pritožbi izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka po povzetju trditev pravdnih strank, med drugim ključnega ugovora pomanjkanja materialne aktivne legitimacije in odgovora tožeče stranke na ta ugovor, navaja, da se je pravda dejansko zreducirala zgolj na pravno vprašanje, ali je v konkretnem primeru, ko je prvotna upnica (banka X. d.d.) prenesla vse terjatve do C. d.d. - v stečaju na DUTB d.d., dovoljen tudi prenos maksimalne hipoteke. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je maksimalna hipoteka premoženjska pravica - da premoženjska pravica predstavlja premoženje in da je premoženje, ki se po določbah Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (Ur. list RS, št. 105/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZUKSB) prenaša od banke na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), prosto prenosljivo brez vsakih omejitev, zaradi česar tudi ne velja omejitev oziroma prepoved prenosa maksimalne hipoteke, kot to določa četrti odstavek 146. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Takšna razlaga sodišča je po stališču tožene stranke materialno pravno zmotna in napačna. Napačna celo do te mere, da je že kršeno načelo ustavnosti in zakonitosti, saj je sodišče določena zakonska določila razlagalo v nasprotju z namenom zakona in v škodo tožene stranke. Pri razlagi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka izhaja iz sledečega: da zastavna pravica ni premoženjska pravica, da zastavna pravica - hipoteka zavaruje terjatev, da maksimalna hipoteka zavaruje pravno razmerje, da je hipoteka akcesorna terjatvi, da je maksimalna hipoteka akcesorna upniško-dolžniškemu razmerju, da se zastavna pravica - hipoteka ne more prenašati brez prenosa terjatve, da se maksimalna hipoteka s prenosom terjatve ne sme prenesti (četrti odstavek 146. člena. SPZ) in da ZUKSB ne spreminja pravnega pomena inštrumentov zavarovanja. Navaja, da že iz določb 128. člena SPZ izhaja, da zastavna pravica ni premoženjska pravica, pač pa je premoženjska pravica lahko predmet zastavne pravice. To preprosto pomeni, da se lahko zastavna pravica ustanovi tudi na premoženjski pravici. Premoženjske pravice zlasti so: terjatve, določene prenosljive pravice intelektualne lastnine, obligacijske pravice (imenske, prinosniške, orderske terjatve), določene korporacijske pravice. Ker torej zastavna pravica ni premoženjska pravica, je ocena sodišča, da je zastavna pravica premoženjska pravica, pravno zmotna in očitno napačna. Tudi določba drugega odstavka 29. člena ZUKSB ne spreminja pravnega pomena/narave inštrumentov stvarnopravnega zavarovanja - celo več: določba prvega odstavka 11. člena ZUKSB jasno loči terjatve od pripadajočih zavarovanj, saj eksplicitno določa, da se terjatve v vsakem primeru prenesejo na DUTB z vsemi propadajočimi zavarovanji. Tožena stranka poudarja, da se klasična hipoteka prenaša s terjatvijo, maksimalna hipoteka pa skupaj s temeljnim upniško-dolžniškim razmerjem. Zaradi tega je pri prenosu terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos maksimalne hipoteke izključen (četrti odstavek 146. člena SPZ). Le v primeru prenosa celotnega upniško-dolžniškega razmerja (npr. prenos pogodbe) je mogoče prenesti tudi maksimalno hipoteko oziroma se takšna prenese že po zakonu samem, kot temeljnemu razmerju akcesorna pravica. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je dejansko zagrešilo poleg zmote o tem, da hipoteka predstavlja premoženjsko pravico, še nadaljnjo zmoto, saj je maksimalno hipoteko izenačilo s klasično hipoteko. To namreč izhaja iz stavka ....“vsekakor zajema tudi prenos hipoteke (tudi maksimalne), ki je po oceni sodišča premoženje, saj gre za premoženjsko pravico...ki ima atribute, kot to določa 22. člen SPZ in je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju...in še to nujno velja tudi za hipoteko, tudi za maksimalno, katere prenosljivost v primeru odstopa terjatve DUTB je določil drugi odstavek 29. člena ZUKSB...“. Tožena stranka navaja, da se drugi odstavek 29. člena ZUKSB nanaša eksplicitno na premoženje, ki se prenaša iz banke na DUTB, in da ZUKSB v nobenem členu ne določa, da so premoženje po tem zakonu tudi stranske pravice oz. pripadajoča zavarovanja. Navedeno zakonsko določilo je po njenem tudi jasno v smislu, da se obseg in vrsta premoženja, kot tudi sam prenos le-tega, določi v pogodbi med DUTB in banko. Premoženje, katerega obseg se določi v pogodbi, se po navedenem zakonskem določilu prenaša ne glede na morebitne omejitve prenosljivosti, izhajajoče iz morebitnih prepovedi prenosa, zahtev po soglasjih ali dovoljenjih ali drugih podobnih omejitvah, določenih z drugimi zakoni ah pogodbah. Tu gre za klasične omejitve prenosov, ki jih to zakonsko določilo izključuje - posledično to pomeni, da gre za prost prenos premoženja. Zakonske omejitve prenosa premoženja so lahko vsebovane v zakonih (npr. ZKZ...) ali pogodbi (npr. prepoved prenosa terjatve...). Zastavna pravica ne pomeni omejitve prenosljivosti premoženja. Zastavna pravica se prenaša skupaj s premoženjem, ki je predmet zastavne pravice. Že iz tega razloga se po tem zakonskem določilu ne more šteti, da bi bodisi klasična hipoteka ali pa maksimalna hipoteka predstavljale omejitve prenosljivosti. Tožena stranka meni, da določba prvega odstavka 11. člena ZUKSB (da se terjatve prenašajo oz. pridobijo skupaj s pripadajočim zavarovanjem) povsem ustreza stvarnopravnemu načelu akcesornosti zastavne pravice, torej, da ta pravica pripada zavarovani terjatvi in se skupaj s terjatvijo tudi prenaša. Maksimalna hipoteka, ki pa ne zavaruje terjatve ampak pravno razmerje, pa ni pripadna terjatvi in se zaradi tega s terjatvijo ne more prenašati. V prvem odstavku 11. člena uporabljen izraz »pripadajoče zavarovanje« k terjatvi je lahko le klasična hipoteka, ne pa maksimalna hipoteka. V konkretnem primeru ni sporno, da je bila med banko in DUTB prenesena terjatev in ne temeljno dolžniško-upniško razmerje. K terjatvi pa maksimalna hipoteka ni akcesorna in je neprenosljiva skupaj s terjatvijo - zaradi česar je tožeča stranka ni mogla pridobiti, prenos le-te pa je ničen. Iz navedenega razloga tožeča stranka ni imetnik maksimalne hipoteke in bi sodišče moralo ugoditi ugovoru pomanjkanja aktivne materialne legitimacije ter zahtevek zavrniti. Tožena stranka sodišču očita, da je določbe ZUKSB razlagalo proti določbam SPZ v smislu odnosa specialnosti in zmotno zaključilo, da so določbe ZUKSB derogirale kogentno določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Za pritožnika pa je sporno tudi, da je sodišče dalo določbi drugega odstavka 29. člena ZUKSB takšen pomen, ki iz zakonskega določila očitno in vsebinsko ne izhaja. Posledično se je s tem postavilo kar v vlogo zakonodajalca in s tem kršilo tudi načelo ustavnosti in zakonitosti. Ker je sodišče v pojem premoženje vključilo inštrumente zavarovanja, tudi klasično zastavno pravico in tudi maksimalno hipoteko in tem pravicam zavarovanja dalo pomen premoženjske pravice, je določbo ZUKSB uporabilo tako, da je tem pravnim inštitutom predrugačilo njihovo pravno naravo in njihovo pravno funkcijo, kar pa je z vidika ustave nedopustno. Sodišče očitno želi ščititi močnejše v tej zgodbi (torej banke in DUTB) in to na način, ki je ustavno nesprejemljiv. Tožena stranka nadalje navaja, da je že v teku postopka opozarjala na nesklepčnost tožbenega zahtevka, ki ga je sedaj kot takega povzelo tudi sodišče v sodbo. Iz izreka sodbe je izostal bistveni del, in sicer da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine. Na ta način, ko je sodišče prisodilo, da je tožena stranka dolžna priznati upravičenje tožeče stranke, da zahteva poplačilo določenega zneska, ne da bi se to izrecno nanašalo na zastavljeno nepremičnino (torej da se prizna pravica poplačilo iz zastavljene nepremičnine in zgolj iz te..) pa je sodišče toženo stranko postavilo v funkcijo glavnega dolžnika in ne zgolj hipotekarnega dolžnika. Že iz tega razloga bi bilo potrebno takšen zahtevek zavrniti, ne pa mu ugoditi. Sodišče je na strani 10 obrazložitve sicer pravilno povzelo, kakšen bi naj bil izrek, vendar pa sodbeni ni tak, zaradi česar gre tudi za nasprotje med razlogi in izrekom sodbe, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka vse navedbe tožene stranke in nasprotuje pritožbenim razlogom ter pravnim nazorom tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotna tožeča stranka banka X. d.d. 2. 12. 2008 sklenila z glavnim dolžnikom - gospodarsko družbo C. d.d. (sedaj C. d.d. - v stečaju) Pogodbo o zastavi nepremičnin, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo glavni dolžnik na nepremičninah v njegovi lasti parc. št. 1239/2, 1294, 1295, in 1296/1 k.o. ... ustanovil maksimalno hipoteko v zavarovanje vseh terjatev banke X., d.d. do najvišjega zneska 3.500.000,00 EUR. Na osnovi te pogodbe je bila maksimalna hipoteka tudi vpisana v zemljiški knjigi. Nesporno je, da je glavni dolžnik na teh nepremičninah zgradil večstanovanjski objekt, na katerem je bila vzpostavljena etažna lastnina, in v letu 2012 prodal toženi stranki eno od stanovanj v tej zgradbi, in sicer stanovanje ID št. X-1894-2, na katerem je tudi bila vknjižena prej navedena maksimalna hipoteka (pridobitev lastninske pravice tožene stranka učinkuje od 6. 6. 2012). Prav tako je nesporno, da je banka X. d.d. z glavnim dolžnikom sklenila več kreditnih pogodb, med drugim tudi kreditno pogodbo 1475274 z dne 30. 4. 2012, na podlagi katere je glavnemu dolžniku odobrila kredit v znesku 2.729.800,00 EUR, in da je bil nad glavnim dolžnikom 23. 10. 2012 začet stečajni postopek (St 1465/2012), v katerem so bile banki X. d.d. priznane prijavljene terjatve v višini 30.901.881,34 EUR. Nesporno je tudi, da je banka X. d.d. 13. 10. 2014 s sedaj tožečo stranko (DUTB d.d.) sklenila Pogodbo o zagotavljanju stabilnosti bank, s katero je na sedanjo tožnico prenesla vse svoje terjatve do glavnega dolžnika, vključno s stranskimi pravicami, 23. 12. 2014 pa še Potrditveno pogodbo o odstopu terjatev, iz katere izhaja, da je bila na tožnico prenesena tudi terjatev banke X. d.d. po kreditni pogodbi št. 1475274 in je bilo s to pogodbo izdano zemljiškoknjižno dovolilo za prenos vseh hipotek, vključno s hipoteko, na katero se nanaša tožbeni zahtevek v tej pravdi, torej hipoteko, ki je vpisana pri nepremičnini toženke.

6Tožena stranka je ugovor pomanjkanja materialne aktivne legitimacije utemeljevala z navedbami, da je po določbah četrtega odstavka 146. člena SPZ v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalne hipoteko, prenos hipoteke izključen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je v konkretni situaciji prenos maksimalne hipoteke dopusten, in utemeljeno zavrnilo (tudi ta) ugovor. Pravilno je zaključilo, da je ZUKSB specialnejši zakon v odnosu do SPZ, saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožečo stranko, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hipotek na splošno, torej ne glede na subjekte. Sklicujoč se na vsebino drugega odstavka 29. člena ZUKSB1 in splošno pravilo o hierarhiji veljavnosti pravnih aktov — da kasnejši in specialnejši zakon razveljavlja prejšnjega in splošnejšega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v četrtem odstavku 146. člena SPZ določena prepoved prenosa maksimalne hipoteke v primeru odstopa terjatve, ki je z njo zavarovana, pri prenosu terjatev iz kredita št. 1475274 iz banke X. d.d. na tožečo stranko, ne velja. Tudi glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZUKSB2, je pravilna razlaga prvostopenjskega sodišča, da pojem prenos premoženja, ki se prenaša na DUTB iz drugega odstavka 29. člena ZUKSB, zajema tudi prenos hipoteke (tudi maksimalne), ki je premoženje, saj gre za premoženjsko pravico, ki hipotekarnega upnika lahko pripelje do pridobitve denarnih sredstev oz. poplačila. Glede na vsebino prvega odstavka 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUKSB je zmotno stališče pritožbe, da ZUKSB v nobenem členu ne določa, da so premoženje po tem zakonu tudi stranske pravice oz. pripadajoča zavarovanja. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi razlago sodišča prve stopnje, da je hipoteka, tudi maksimalna hipoteka, glede na določbo 22. člena SPZ (ki določa, da je premoženjska pravica po SPZ pravica, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju; sicer pa so premoženjske pravice v najenostavnejšem smislu upravičenja, ki jih pravnemu subjektu v določenem premoženjskopravnem razmerju priznavajo norme objektivnega premoženjskega prava) premoženjska pravica, katere prenosljivost v primeru odstopa terjatve DUTB je določil drugi odstavek 29. člena ZUKSB. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je na podlagi drugega odstavka 29. člena ZUKSB bila hkrati s prenosom terjatve ..., d.d. po kreditu št. 1475274 na DUTB prenesena maksimalna hipoteka, s katero je bila ta terjatev zavarovana, to pomeni tudi maksimalna hipoteka, na katero se nanaša zahtevek tožnice. Enako stališče glede prenosa maksimalnih hipotek je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 3016/2015. Kot je obrazloženo v Poročevalcu DZ RS 21. 9. 2012 in povzeto tudi v 3. člen ZUKSB, je ena izmed nalog, zaradi katere je bil sprejet ZUKSB in na podlagi zakona ustanovljena DUTB, krepitev stabilnosti bank, zaradi slabih terjatev v bančnem sektorju, zaradi česar se je zniževala bonitetna ocena RS in bankam. Zaradi krepitve finančnega sistema v RS je ZUKSB določil, da se izločijo slabe terjatve bank, ki se prenesejo na DUTB. Če bi prvi odstavek 11. člen ZUKSB razlagali drugače, bi bilo to v nasprotju s ciljem ustanovitve DUTB in s cilji, zaradi katerih je bil zakon sprejet. Povsem sprejemljivo je zato stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je zakonodajalec glede na to, da je eden izmed bistvenih ukrepov za krepitev stabilnosti bank tudi prenos terjatev, ki so zavarovane z različnimi instrumenti zavarovanj (npr. tudi z maksimalno hipoteko), sledil celovitosti prenesenega premoženja (torej terjatev v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem) in je iz tega razloga generalno in v najširšem obsegu izključil vse morebitne zakonske ovire za prenos premoženja in unovčitev veljavnih zavarovanj, kar je vključeno v 11. člen in v drugi odstavek 29. člena ZUKSB. Glede na navedeno je očitno, da ne obstajajo zakonske ovire za prenos maksimalne hipoteke. Ob upoštevanju sedmega in osmega odstavka 11. člena ZUKSB, na podlagi katerega se na DUTB prenesejo tudi kreditne mape, ki vsebujejo temeljne podatke iz temeljnega razmerja, na DUTB ne preidejo samo terjatve, temveč tudi pogodba, iz katere izvira osnovno razmerje. Če pa se prenese celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, ni nikakršnih ovir za prehod maksimalne hipoteke na novega upnika. Podobno velja tudi, če je z maksimalno hipoteko zavarovana zgolj ena terjatev, ki se prenaša, ali če pride do prenosa vseh z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev. Po obrazloženem po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni in napačni oceni sodišča, da je zastavna pravica premoženjska pravica in da je sodišče zmotno enačilo maksimalno hipoteko s klasično hipoteko. Ne drži niti, da se je sodišče prve stopnje postavilo v vlogo zakonodajalca, niti da je predrugačilo pravno naravo pravnih institutov. Načeli ustavnosti in zakonitosti nista bili kršeni.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tudi tožbeni zahtevek pravilno oblikovan. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je v izreku izostal bistveni del, saj je v izreku sodbe navedeno, da je tožena stranka dolžna dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na nepremičnini z id. št. 1082-1894-2, obremenjeni z maksimalno hipoteko. Pravica poplačila je torej priznana zgolj iz te nepremičnine. Glede na zgoraj obrazloženo, navedba sodišča, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine, ni v nasprotju z izrekom sodbe, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo zgoraj navedeno materialno pravo. Tudi ostali zaključki sodišča, ki v tej obrazložitvi niso povzeti, so po oceni pritožbenega sodišča pravilni. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).