UPRS sodba I U 1187/2015

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana, 0610-10406/2014-9-30016 z dne 26. 2. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo (in sklepom) je tožniku priznana lastnost stranke - stranskega udeleženca v postopku predloga za začasno prepoved dejanj nelojalne konkurence družbe A. d.o.o., uvedenem na predlog tožnika (točka 1 izreka); zahtevku tožnika z dne 1. 10. 2014 za izdajo odločbe z začasno prepovedjo dejanj nelojalne konkurence, ki naj bi jih družba A. d.o.o. storila s tem, ker na slovenski trg umešča blago, ki ni namenjeno slovenskemu trgu in potrošnikom na tem trgu in ki ni označeno v skladu s slovensko in EU zakonodajo, s čimer naj bi zavajala kupce glede izvora in drugih lastnosti blaga, se ne ugodi (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot nosilec velikega števila znamk …, veljavnih tudi v Republiki Sloveniji, 15. 9. 2014 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper družbo A. d.o.o., vložil tožbo zaradi kršitve znamk in dejanj nelojalne konkurence (IV Pg 3475/2014). Tožnik je vložil predlog za začasno prepoved dejanj nelojalne konkurence v zadevi opravljanja trgovinske dejavnosti družbe A. d.o.o. z blagom označenim z znamkami …, ker nima dovoljenja izključnega imetnika pravic iz znamk. Blago, ki ga ponuja navedena družba v Sloveniji, ni namenjeno trgu evropskega gospodarskega področja in ga na ta trg ni dala družba B. oziroma to ni bilo storjeno z njenim dovoljenjem. Tožnik ima dodelan distribucijski sistem in blago pod zadevnimi znamkami ponuja preko distributerjev ali licencojemalcev. Navedena družba je izven dovoljenih distribucijskih kanalov nabavila blago, ki je namenjeno ameriškemu trgu in ga plasirala na slovenskem trgu izven dovoljenih distribucijskih kanalov, s čimer pooblaščenemu distributerju nastaja velika gospodarska škoda. Navedena družba s tem posledično zavaja kupce tudi glede izvora in drugih lastnosti blaga. Za območje Slovenije je pooblaščen distributer, družba C. d.o.o. iz Hrvaške, ki prodaja blago v trgovini D. v trgovskem centru E.. Organ prve stopnje v inšpekcijskem postopku ni ugotovil, da je predmetno blago, ki je po navedbah tožnika namenjeno ameriškemu trgu, kakorkoli označeno, da je namenjeno samo določenemu delu trga in da se ne sme prodajati v Sloveniji oziroma trgu EU. Namen Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) je zagotavljanje svobodne in poštene konkurence med podjetji. Družba A. d.o.o. je tekstilne izdelke … z namenom nadaljnje prodaje kupila pri tujem dobavitelju, jih uvozila v Slovenijo, poravnala carinske dajatve in DDV in jih kupcem po ceni, katero je sama določila, ponudila v trgovini v Ljubljani. Tukaj ne samo, da niso izpolnjeni pogoji nelojalne konkurence, pač pa je prav to bistvo konkurence. Bistvo konkurence je to, da nima samo en ponudnik ekskluzive in s tem monopolno obvladuje trg. Navaja ustavno načelo svobodne gospodarske pobude, ki je lahko omejeno le, če je to s predpisi dopustno zaradi varovanja močnejše javne koristi, ki pa tukaj ni izkazana. Samo dobavna pot je bila nekoliko daljša in ni potekala direktno od imetnika znamke in ni mogoče govoriti o dejanjih v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji niti o škodi, ki bi nastala ostalim udeležencem na trgu. Tožniku pa je prvostopenjski organ na podlagi 43. člena in prvega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) priznal lastnost stranskega udeleženca.

2Pritožbeni organ navaja, da je tožnik status stranskega udeleženca imel že ob uvedbi postopka, zato je odpravil točko 1 sklepa, v ostalem delu pa pritožbo zavrnil. O tožnikovih razlogih, da je uvoz blaga v EU brez dovoljenja imetnika znamke nezakonit poseg v izključne pravice intelektualne lastnine ter da predstavlja kršitev znamk, odloča pristojno sodišče. Prvostopenjski organ ima v zvezi s pravicami industrijske lastnine pristojnost za ukrepanje predvsem z vidika dejanja nelojalne konkurence, katerega pa v obravnavanem primeru ni ugotovil.

3Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ je odločil preko meje svoje pristojnosti. Odločitev je v nasprotju z 28. členom ZVK, ki ga citira. Navaja sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije (II U 498/2011, III U 371/2011). Bistveni element za utemeljenost zahteve za izdajo začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence je tožnik izpolnil z vložitvijo tožbe zaradi kršitve znamk in dejanj nelojalne konkurence 15. 9. 2014. Prvostopenjski organ je posegal v sodno pristojnost, saj je presojal, ali dejanja A. d.o.o. predstavljajo nelojalno konkurenco. Posledično je odločba nezakonita in v tem delu nična (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Tožnik je predložil kopijo tožbe, vložene zaradi dejanja nelojalne konkurence, v skladu z 28. členom ZVK, k predlogu za izdajo ukrepa začasne prepovedi. Dejstvo, da je družba A. d.o.o. zaobšla pravila distribucijskega sistema tožnika in da na slovenskem trgu prodaja blago, ki za ta trg ni namenjeno, za kar nima dovoljenja tožnika, predstavlja neupravičeno uporabo znakov razlikovanja tožeče stranke. S tem pa je dejanje nedvomno v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ki tožniku in njegovim pooblaščenim distributerjem povzroča škodo. Očitana dejanja predstavljajo nedovoljen paralelni uvoz v Slovenijo ali na območje EU. Navaja sodbe SEU v zadevah C-414/99, C-416/99, C-173/98. Nezakonitih dejanj ni mogoče interpretirati, da so v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Ne drži, da tožba ni bila vložena zaradi dejanj nelojalne konkurence. Ne strinja se s stališčem pritožbenega organa, da je iz tožbe razvidna le kršitev pravic, ki izhajajo iz blagovne znamke, ne pa da gre za dejanja nelegalne konkurence. Kršitev blagovnih znamk predstavlja tudi dejanja nelegalne konkurence, za kar navaja razloge. Tožnik poudarja, da so tožbeni zahtevki po 121. členu Zakona o industrijski lastnini ( v nadaljevanju ZIL-1) in po 26. členu ZVK enaki. Tožnik je pravilno opisal dejansko stanje in pojasnil zakaj dejanja družbe A. d.o.o. predstavljajo kršitev znamk in dejanja nelojalne konkurence. Prvostopenjski organ in toženka nista imela zakonske podlage za zavrnitev zahteve za začasno prepoved dejanj nelojalne konkurence. Ta dejanja se še izvajajo, saj je družba A. d.o.o. zgolj spremenila lokacijo znotraj istega nakupovalnega središča. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se do pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV Pg 3475/2014 družbi A. cesta 152, Ljubljana, prepovejo dejanja nelojalne konkurence, kot jih navaja, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi, zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa se tožeči stranki prisodijo stroški postopka.

4Toženka je posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5Tožba je utemeljena.

6ZVK, ki se kot materialni predpis uporablja v obravnavani zadevi, je v 13. členu določal, da je nelojalna konkurenca prepovedana ter jo je v generalni klavzuli (drugi odstavek 13. člena ZVK) opredelil kot dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. V tretjem odstavku 13. člena ZVK so primeroma našteta dejanja nelojalne konkurence (alineje od 1 do 13). Po 26. členu ZVK prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče. Po 28. členu ZVK organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določbe tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom (prvi odstavek). Po drugi alineji drugega odstavku 28. člena ZVK mora organ tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili zlasti : -na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen).

7V obravnavani zadevi tožnik v postopku in tožbi zatrjuje, da je vložil tožbo zaradi nelojalne konkurence v pravdnem postopku. Tožnik je tožbo predložil prvostopenjskemu organu skupaj s predlogom za izdajo odločbe za začasno prepoved dejanj nelojalne konkurence, ki naj bi jih družba A. d.o.o. storila s tem, ker na slovenski trg umešča blago, ki ni namenjeno slovenskemu trgu in potrošnikom na tem trgu in ki ni označeno v skladu s slovensko zakonodajo, s čimer naj bi zavajala kupce glede izvora in drugih lastnosti blaga. V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. IV Pg 3475/2014, saj se nahaja fotokopija tožbe tudi v upravnih spisih. Sporna pa je dokazna ocena obeh upravnih organov, da vložena tožba ne pomeni tožbe zaradi nelojalne konkurence. Prvostopenjski organ tudi zaključi, da sploh ne gre za dejanje nelojalne konkurence, ker meni, da niso izpolnjeni pogoji po generalni klavzuli iz drugega odstavka 13. člena ZVK in meni, da ne gre za dejanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem.

8Po presoji sodišča takšna dokazna ocena glede konkretne vložene tožbe v smislu 26. člena ZVK ni pravilna. Sodišče ne sledi dokazni presoji obeh organov, da tožnik pred Okrožnim v Ljubljani ni vložil tožbe zaradi prepovedi dejanj nelojalne konkurence, glede katerih je predlagal začasno prepoved nadaljnjih dejanj. Iz vpisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da gre za zadevo kršitve znamk družbe B., veljavnih v Republiki Sloveniji in dejanj nelojalne konkurence. Prvostopenjski organ in toženka pa sta presegla tudi svoja pooblastila, ko sta ugotovila, da ne gre za dejanje nelojalne konkurence, s katerim bi utegnilo priti do zamenljivosti in zavajanj potrošnikov in do zmede na trgu. O navedenem nista pristojna odločati, saj je o tem pristojno odločati redno sodišče v sodnem postopku, v tem primeru Okrožno sodišče v Ljubljani. Organa lahko le ocenjujeta, ali gre oziroma ne gre po ZVK za dejanja nelojalne konkurence, ne moreta pa tega ugotavljati, saj za to nista pristojna.

9Po povedanem je dejansko stanje v zadevi nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar ima za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja inšpekcijski organ ni odločal o predlogu tožnika za začasno prepoved dejanj, glede katerih je vložena tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence. Tožnik se pri tem utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki jo navaja.

10Po ustaljeni in enotni praksi Vrhovnega sodišča RS je materialno pravna podlaga za izdajo začasne prepovedi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba v zvezi z določilom 13. člena ZVK (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevah I UP 222/99 z dne 14. 7. 2003, I Up 124/2000 z dne 5. 6. 2003, I Up 1121/2011 z dne 25. 9. 2003, I Up 603/2000 z dne 21. 4. 2004). Glede na ustaljeno sodno prakso izhaja, da je besedilo druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da mora organ tržne inšpekcije izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja v povezavi z 13. členom ZVK. To po presoji sodišča pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoja zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je po mnenju sodišča, da je bila tožba vložena zaradi dejanja, ki ga predlaga tožnik za začasno prepoved, torej da je tožba vložena zaradi nelojalne konkurence ali ovadba (glej npr. sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 586/2015, III U 371/2011).

11Ker po povedanem v zadevi ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in je posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo (2. alineja drugega odstavka 28. člena ZVK) je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter jo je zato sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek. Organ prve stopnje mora izdati nov akt v 30 dneva od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije ( 65. člen ZUS-1).

12Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadev v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

13Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.