VSL sodba V Cpg 1079/2016

I. Pritožba zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 10,42 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Spor se je vodil glede plačila nadomestila za predvajanje fonogramov v gostinskem obratu W.

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

3Tožeča stranka je zahtevala plačilo za predvajanje fonogramov v gostinskem obratu W. na temelju posebne pogodbe, ki je bila sklenjena s toženo stranko.

4Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 31144 (v nadaljevanju: Pogodba). Z njo sta se dogovorili za predvajanje fonogramov v gostinskem obratu „Z...“ („W...“), ki je na N. ulici. Presodilo je, da tožena stranka Pogodbe ni odpovedala pred novembrom 2015. Tožena stranka mora plačati nadomestila za predvajanje fonogramov, in sicer za mesece od aprila do konca oktobra 2015.

5Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka torej sicer lahko zahteva nadomestilo, ne pa tudi v Pogodbi dogovorjeni višini. Pogodba je namreč predvidevala plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov glede na Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005),(1) ni pa se nanjo sklicevala. Takšen dogovor pa je po presoji prvostopenjskega sodišča delno ničen zato, ker tožeča stranka ne sme uporabljati tarife, ki je sestavni del T 2005, temveč sme uporabljati tarifo, ki je sestavni del Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(2) Sme zahtevati nadomestilo, kot je dogovorjeno v tarifi SS 2006.

6V Pogodbi se je tožena stranka zavezala plačati za gostinski obrat površine do 30 m2 mesečni znesek 20,86 EUR. Ta znesek je bil po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča enak, kot je bil določen v T 2005, in sicer po 7. členu b) točki za gostinske obrate do površine do 30 m2, ki obratujejo tudi po 24. uri. Mesečno nadomestilo je po SS 2006 znašalo 9,14 EUR (točka 2.b) tarifnega dela SS 2006, predvajanje fonogramov s pomočjo radia, televizije ali mehanske glasbe). V tolikšnem obsegu je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenim glavničnim zahtevkom. Poleg tega je ugodilo tudi zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je dolžnost strank, izpolniti pogodbo (9. člen OZ). Tožena stranka naj bi v teku postopka ne zahtevala razveljavitve pogodbe in tudi ni zatrjevala, da je pogodba nična. Neutemeljeno naj bi zato bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je pogodba delno nična. Po pravnem mnenju pritožnice bi morala biti uporabljena Tarifa iz leta 2005, tako je odločilo tudi VS RS v dveh zadevah (opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014). Na njeno uporabo odkazuje Skupni sporazum iz leta 2006. Pogodbeno voljo strank bi moralo sodišče upoštevati. Prvostopenjsko sodišče naj bi povsem mimo trditev strank odločilo, da je tožena stranka predvajala fonograme na površini do 30 m2 tudi po 24.00 uri s pomočjo ene naprave. Pritožba nato v nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih naj bi to izhajalo, zlasti se sklicuje na Obrazec o javnem predvajanju z dne 19. 3. 2015. Če je prvostopenjsko sodišče nameravalo nadomestilo odmeriti v skladu z določbami Skupnega sporazuma, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na to tožečo stranko opozoriti samo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tudi ugoditi zahtevku na plačilo 40,00 EUR na temelju ZPreZP-1.

8Kolikor se pritožba nanaša na stroške postopka, graja odločitev prvostopenjskega sodišča o kvoti uspeha v tem postopku. Ta naj bi znašala 32,01 % in ne 27,44 %. Poleg tega bi moralo prisoditi tudi celotne stroške izvršilnega postopka na temelju verodostojne listine in urnino za čas odsotnosti iz pisarne na temelju 4. odstavka 6. člena Odvetniške tarife.

9Pritožba je delno utemeljena glede stroškov prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče ji je v tem delu ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo (358. člen ZPP). V preostalem delu jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

10Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnim mnenjem prvostopenjskega sodišča, da je bil dogovor o nadomestilu (v 2. členu Pogodbe) delno ničen v delu, v katerem je presegal višino še dopustnega nadomestila po tarifi iz SS 2006 in da je namesto njega potrebno uporabiti tarifo, kot je bila dogovorjena s SS 2006.

11Sodišče lahko na temelju 2. stavka 125. člena Ustave presodi, ali so določbe T 2005 ali SS 2006 v skladu s prisilnimi določbami zakonov, Ustave ali kakšnih drugih predpisov na ravni zakona ali Ustave. Tako T 2005 kot tudi SS 2006 sta prisilno pravo, kolikor omejujeta višino nadomestila navzgor. Tudi v pogodbah se torej višja tarifa od tiste, ki je predvidena v SS 2006, ne sme dogovoriti.

12V SS 2006 določena tarifa je kot del SS 2006 tudi sama prisilni predpis. V tej tarifi dogovorjeno plačilo stopi na mesto 2. člena Pogodbe, ki ni v skladu s to tarifo.

13Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ker je po uradni dolžnosti pazilo na delno ničnost. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Če je pogodba nična, je ni treba izpolniti; 9. člen OZ za nične pogodbe ne velja.

14Pravilno je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev tudi na 2. odstavek 17. člena OZ in na 88. člen OZ. 2. odstavek 17. člena OZ pravzaprav ureja poseben primer delne ničnosti, in hkrati tudi ureja pravno posledico. Namen ničnosti v takšnih zadevah je, da se pogodba znebi nedopustnega določila, in da velja brez njega, nadomesti pa ga dopustna določba prisilnega prava (88. člen OZ).

SS KOT PRISILNI PREDPIS

15Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi ene od kolektivnih organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št, 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98).(3) Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej po presoji Ustavnega sodišča RS pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča.

16Skupni sporazum po presoji pritožbenega sodišča ni pogodba obveznostnega prava, temveč ima pravni položaj predpisa. Gre za predpis, ki je nastal na poseben način, s sporazumom. Ne glede na to pa je zaradi lastnosti predpisa tudi prisilen, na prej opisan način.

17Prvi razlog za to, da SS 2006 ni pogodba obveznostnega prava je, da 157. člen ZASP, ki ureja skupne sporazume, pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

18Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

19Z „mnenjem“ prof. dr. G. T. se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. „Mnenje“ je bilo namreč priloženo pritožbi. Pritožnica ni navedla razloga, zaradi katerega ni mogla mnenja brez svoje krivde predložiti že pred vložitvijo pritožbe.

NEDOPUSTNOST UPORABE T 2005

20Pritožba meni, da razlikovanje med uporabniki, kakor je predvideno s SS 2006, ni nedopustno. Stališče pritožbenega sodišča je temu nasprotno. Uporaba T 2005 v SS 2006 vodi do nedopustnih posledic. SS 2006 ima glede uporabe T 2005 le eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006.

21Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta kriterij je bil v SS 2006 dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

22Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.(4) Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006.

23Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP, ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

24Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

25Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena, kolikor se je nanašala na uporabo SS 2006 in T 2005. Nastala je v zvezi z deliktnimi zahtevki in zahtevki iz neupravičene obogatitve. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke.

26Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VS RS odločilo z odločbama opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005.

27VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožeča stranka odločbe (opr. št. VSL V Cpg 2029/2014) ni izpodbijala pred VS RS, čeprav bi bila lahko to storila. VSL je potem tudi pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006.

28Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.(5) Tudi če je VS RS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če se najde nižje sodišče dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

29Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča je poleg tega tudi v skladu z odločbo SEU opr. št. C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel). Ta odločba je izšla šele precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. Ključni del obrazložitve je v r. št. 78 – 80, zlasti jasni sta r. št. 79 in 80. V r. št. 79 je SEU zapisal tole: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“.

30Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na D 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov. Prav tako ni videti nobenega razloga, da se ne bi mogla uporabljati v zadevah, v katerih stranki pogodbeno dogovorita plačilo. Korist, ki jo ima uporabnik avtorske ali avtorski sorodne pravice, je povsem enaka, če se glede uporabe pravice sklene pogodba, se jo krši s civilnim deliktom ali pa pridobi korist na temelju neupravičene obogatitve.

31Vendar to ni edini razlog za uporabo tarife iz SS 2006. Prišlo bi do nerazumljivega in neutemeljivega razlikovanja med deliktičnimi in pogodbenimi uporabniki fonogramov, če bi kolektivna organizacija lahko uveljavljala svoje zahtevke na temelju pogodbe, ki je v nasprotju s tarifo iz SS 2006. Tisti, ki bi uporabili fonograme tako, da bi s tem storili civilni delikt, bi morali plačati za uporabo fonogramov glede na višino nadomestila iz SS 2006. Tisti, ki bi sklenili pogodbo s tožečo stranko, pa bi glede na pogodbena določila, morali plačati celo več, namreč v skladu s tarifo T 2005, ki pa v besedilu pogodbe morda sploh ne bi bila omenjena. Tožeča stranka bi kot imetnica monopola lahko osnutek pogodbe predložila v sklenitev le pod takšnimi, nedopustnimi predpostavkami, sicer pa sklenitev pogodbe sploh zavrnila. S tem pa bi uporabnik tvegal hujše posledice, ki nastanejo zaradi civilnega delikta (3. odstavek 168. člena ZASP). To bi bila lahko le jasna posledica izkoriščanja zakonskega monopola, ki ga ima tožeča stranka pri sklepanju pogodb z uporabniki fonogramov že na temelju 146. člena ZASP in v povezavi z dovoljenjem pristojnega organa. Ne glede na to pa bi bil lahko, zaradi ogromnih razlik med obema tarifama, položaj deliktnega uporabnika fonogramov celo ugodnejši.

IZPODBIJANJE UGOTOVLJENEGA DEJANSKEGA STANJA IN OSTALE OČITANE KRŠITVE

32Šele v pritožbi je tožeča stranka začela postavljati različne trditve o dejanskih okoliščinah predvajanja fonogramov, šele v pritožbi je tudi predložila zapisnik o ugotovitvah z ogleda gostinskega obrata tožene stranke (priloga A8). Oboje je bilo prepozno. Pritožnica namreč ni navedla razloga, zaradi katerega novih dejstev ali dokazov ni brez svoje krivde mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe (1. odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa tožeča stranka v preostalem delu pritožbe ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča in se zato pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

33Neutemeljeno pa uveljavlja pritožba tudi kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče ne opravilo materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka je zelo dobro seznanjena s stališčem prvo- in drugostopenjskega sodišča o tem, da v zadevah, v katerih postavlja deliktične zahtevke ali zahtevke iz neupravičene obogatitve, ne sme razlikovati med uporabniki fonogramov. Tako je bilo odločeno že v nekaj sto zadevah,(6) začenši z letom 2013, česar tudi odločbi VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 nista prekinili. VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Takšno stališče je dosledno zastopalo tudi v vseh naslednjih odločbah. Da poleg tega tožeča stranka ne more zahtevati niti s pogodbo več, kot lahko na temelju tarife iz SS 2006, pa je tudi že bilo odločeno v 3 različnih zadevah.(7) Kaj bi torej morala tožeča stranka zatrjevati, ji je bilo lahko jasno, če je navedbe opustila, si mora to pripisati sama.

34Pritožba tako predvsem navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bile nepravilno uporabljene predpostavke za določitev utemeljenega dela zahtevka, ne pa samega izračuna. Prav tako konkretizirano ne izpodbija pravilnosti uporabe tiste postavke v tarifi, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je po opravljenem preizkusu odločilo, da je bila uporabljena pravilna postavka v tarifi (ki je del SS 2006) in da je bil tudi izračun pravilen. Sklicuje se na oboje.

35Temeljna predpostavka za to, da lahko kdorkoli zahteva povrnitev stroškov opomina na temelju ZPreZP-1 je, da je upnik gospodarski subjekt ali javni organ (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka ni niti gospodarski subjekt (1. odstavek 6. člena ZPreZP-1), niti javni organ (2. odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka ima namreč pravno obliko zavoda, in ne pravne oblike javnega zavoda, niti javnega gospodarskega zavoda. Že zato ne more zahtevati povrnitve stroškov opomina po ZPreZP-1. Njena pritožba je torej neutemeljena, ne glede na to, ali je sama dobavila kakšno blago ali opravila kakšno storitev v smislu ZPreZP-1.

STROŠKI PRVOSTOPENJSKEGA IN PRITOŽBENEGA POSTOPKA

36Nobene napake ni storilo prvostopenjsko sodišče, ker je o stroških izvršilnega postopka na temelju verodostojne listine in pravdnega postopka odločilo glede na uspeh celotnega postopka. 5. odstavek 38. člena ZIZ sicer določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. V tej zadevi se je postopek sicer začel kot izvršilni postopek, toda po ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek (2. odstavek 62. člena ZIZ) in v tem postopku je bila izdana izpodbijana sodba. Za odločitev o stroških celotnega postopka je torej odločilen uspeh v pravdnem postopku. Glede na ta uspeh je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo. 6. odstavek 38. člena ZIZ se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker v tem postopku tožeča stranka niti trdila ni, da bi takšni stroški nastali, se 6. odstavek 38. člena ZIZ že iz tega razloga ne more uporabiti.

37Pač pa je pritožba utemeljena, kolikor se nanaša na stroške odsotnosti iz pisarne. Upravičen strošek tožeče stranke je glede na 4. odstavek 6. člena Odvetniške tarife tudi nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Strošek je nastal v višini 80 OT za 4 x po pol ure odsotnosti iz pisarne. V denarju znaša 80 OT 36,72 EUR. Ostali stroški ostanejo nespremenjeni in znašajo skupaj (s povračilom za odsotnost iz pisarne) 242,52 EUR. Povračilo poštnih in poštnim podobnih izdatkov tako znaša 2 % od tega zneska ali 4,85 EUR. Skupaj znašajo stroški 247,37 EUR.

38Utemeljena je tudi pritožba glede kvote uspeha. Ta znaša 63,98/199,89 EUR ali 32,01 % in ne zgolj 27,44 %. Torej je tožeča stranka upravičena do povrnitve 79,18 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 68,76 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10,42 EUR.

39Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Pritožba v glavni stvari sploh ni bila uspešna, glede stroškov pa v neznatni meri. Pritožnica zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (3): Odločba US RS, št. U-I-149/98.

Op. št. (4): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za pri­ob­če­vanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (5): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (6): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (7): Opr. št. VSL V Cpg 1145/2015, V Cpg 753/2016 in V Cpg 535/2015.