VSL sklep I Cpg 545/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba delno zavrže, in sicer glede tožničinega tožbenega zahtevka, naj ji toženka plača 131.980,20 EUR in 12.991,01 EUR zakonskih zamudnih obresti, nateklih od pravkar navedene glavnice med 31. 5. 2012 in 25. 4. 2013 (I. točka izreka) ter da se zavrne toženkin ugovor, da je bila o zadevnem spornem predmetu že sklenjena sodna poravnava, kolikor ta ugovor zadeva tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača 30.019,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od te glavnice od 26. 4. 2013 (II. točka izreka).

2Zoper I. točko citiranega sklepa je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odloči naj tudi o stroških pritožbenega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva plačilo 162.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 do plačila. V tožbi podrobno opisuje dejansko stanje (katerega - glede na to, da ga je v obrazložitev izpodbijanega sklepa v celoti povzelo že sodišče prve stopnje - pritožbeno sodišče ne navaja še enkrat) in trdi, da le-to izkazuje, da bi ji tožena stranka dne 31. 5. 2012 morala plačati 162.000,00 EUR, in sicer skladno z izjavo, ki jo je slednja podala dne 28. 2. 2012, in upoštevaje drugi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika(2) (kot pravi: „zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke kot dolžnika, ki jo je tožena stranka izrecno potrdila po temelju in po višini ter zagotovila njeno brezpogojno poravnavo ob dospelosti“). Za primer, da sodišče prve stopnje navedenemu ne bi sledilo oziroma bi ugotovilo, da je odstopljena terjatev (kupnine v višini 162.000,00 EUR) iz katerega koli razloga prenehala, pa se sklicuje na temeljna obligacijska načela (vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic, dolžnost izpolnitve obveznosti in prepoved povzročanja škode) ter zahtevek temelji še na odškodninski odgovornosti tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je tožbo delno zavrglo. Tožena stranka se je zoper tožbo branila z ugovorom res transacta(3) in sodišče prve stopnje je presodilo, da je delno utemeljen. Pred tem je povzelo relevantno pravno teorijo in sodno prakso v zvezi z vprašanjem, kaj po 308. členu ZPP pomeni „isti predmet“ oziroma „ista stvar“, trditve tožeče stranke iz tožbe v tem sporu ter trditve obeh strank iz spora VIII Pg 4061/2012 (ki je tekel pred istim sodiščem in je rezultiral v sklenjeni sodni poravnavi med istima pravdnima strankama, le da je bila njuna procesna vloga obrnjena). Kot nosilne razloge svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje navedlo:

- da se je tožnica že v zadevi VIII Pg 4061/2012 branila, sklicujoč se na isto pravno podlago in zatrjujoč tej podlagi prilegajoče se isto dejansko stanje, na katerih zdaj gradi svojo tožbo - da bi obakrat uspela, se izključuje;

- da se je v zadevi VIII Pg 4061/2012 branila, da z unovčenjem toženkinih menic ni neupravičeno obogatena, saj da ji toženka navedeno kupnino resnično dolguje, in to že od časa izpred te unovčitve;

- da gre (torej) za isti historični dogodek oziroma „dejstveni kompleks“ - kontradiktorno bi bilo, da bi se bila tožeča stranka v prejšnji pravdi na tej podlagi ubranila, v tej pa bi na isti podlagi uspela, in

- da se zato sporna predmeta prekrivata, vendar ne v vsej svoji višini, zaradi česar jih je potrebno „spraviti na skupni imenovalec“ tako, da se tožnici pripiše, da je s poravnavo izrazila, da ob dnevu njene sklenitve ni obstajala tožničina terjatev v obsegu, v katerem je tožnica privolila, da tedaj toženki vrne unovčena sredstva.

7Kot že navedeno, sklep o delnem zavrženju tožbe (I. točka izreka sklepa) tožeča stranka pritožbeno izpodbija. Nikakor sicer ne oporeka teoretičnim izhodiščem, je pa prepričana, da jih je sodišče prve stopnje neustrezno apliciralo na obravnavano situacijo. Predvsem iz razloga, ker je tudi dejansko stanje ugotovilo nepopolno.(4) V zadevah VII Pg 5622/2013 in VIII Pg 4061/2012 po njenem mnenju ne gre za (delno) prekrivanje spornih predmetov - niti z vidika tožbenega predloga niti z vidika pravnega razmerja, na katerem temelji tožba. Ugotovitev, da je tožeča stranka v drugi pravdi, kjer je imela položaj tožene stranke, vsekakor mislila tudi na natanko isti pravni naslov, na katerem zdaj gradi konkretno tožbo in da je tam ta naslov tudi želela uveljaviti, je zato prav tako napačna.

8Pritožbeno sodišče takšnim očitkom ne more pritrditi. Ne strinja se s stališčem pritožnice, da je odločitev o zavrženju tožbe oziroma njenega pretežnega dela (zaradi identitete spornih predmetov v pravdah VIII Pg 4061/2012 in VII Pg 5622/2013) posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Niti da je posledica zmotne uporabe „materialnega prava“ (ki ga v tem primeru predstavlja procesni zakon, tj. ZPP).

9V zadevi VIII Pg 4061/2012 je tožena stranka sicer res (na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi) zahtevala vračilo zneskov, ki naj bi jih tožeča stranka pridobila s protipravnim unovčenjem dveh bianco menic tožene stranke, in trdila, da je tožeča stranka dne 18. 9. 2012 pri A. d. d. in pri N. d. d., kjer ima tožena stranka odprta transakcijska računa, protipravno unovčila 2 bianco menici, ki ju je slednja v zavarovanje plačila obveznosti po Pogodbah št. 007/11 in št. 001/12, sklenjenih 19. 12. 2011 in 5. 4. 2012 med njo in podjetjem V. d. o. o. ter Obvestilih dolžniku z dne 28. 2. 2012 in z dne 10. 4. 2012, izročila novemu upniku - tožeči stranki. Prav tako je - kot pravilno izpostavlja pritožnica - v tožbi navedla, da čeprav je menična zaveza abstrakten pravni posel, je v primeru bianco menic potrebno upoštevati tudi pooblastilo za izpolnitev menice in menično izjavo, torej causo oziroma podlago pravnega posla, na katerega se menica nanaša, ter povzela, da iz menične izjave z dne 13. 4. 2012 izhaja, da tožena stranka novemu upniku - tožeči stranki - v zavarovanje plačila obveznosti po Pogodbah št. 007/11 in 001/12, sklenjenih 19. 12. 2011 in 5. 4. 2012 med toženo stranko in V. d. o. o. ter Obvestilih dolžniku z dne 28. 2. 2012 in z dne 10. 4. 2012, izroča 5 bianco menic ter ga pooblašča, da po celotni izpolnitvi obveznosti iz Pogodb št. 007/11 in 001/12, torej po dobavi traktorjev, ki so predmet obeh pogodb, in v primeru neplačila pogodbeno dogovorjene kupnine s strani tožene stranke, menice uporabi za plačilo zapadlih in neporavnanih obveznosti in jo unovči v breme denarnih sredstev na transakcijskih računih tožene stranke.

10Res je tudi tožeča stranka v odgovoru na tožbo v zadevi VIII Pg 4061/2012 pojasnila, da „ob prevzemu menic in podpisu potrdila o tem ni bila pozorna na uvodno besedilo tč. 2 menične izjave, ki vsekakor ni bilo v skladu s predhodnim dogovorom, je pa tudi v popolnem nasprotju s prej podano brezpogojno izjavo tožeče stranke o plačilu obveznosti na dan 31. 5. 2012, ki je bila podana dne 28. 2. 2012“, vendar po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi teh trditev nikakor ni moglo priti do zaključka, za katerega se v obravnavani pritožbi zavzema tožeča stranka. Iz citirane povedi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je tožeča stranka poravnala (zgolj!) iz razloga, ker ni bil izpolnjen pogoj iz menične izjave, in sicer, da je izvršena dokončna dobava traktorjev, ki so predmet obeh pogodb (Pogodbe št. 007/11 in Pogodbe št. 001/12), oziroma da v pripadajoče dejansko stanje sodne poravnave ni umestiti tistih trditev, na katerih sedaj gradi svojo tožbo.

11V prejšnji pravdi se je tožeča stranka zahtevku tožene stranke namreč upirala iz drugih razlogov - z ugovori, da temelj za pačilo 162.000,00 EUR obstoji oziroma, da je bilo toženkino ravnanje usmerjeno v tožničino oškodovanje. V ta namen je zatrjevala, da je bila odpoved Pogodbe št. 007/11 z dne 19. 12. 2011 fingirana in da temu vsled menična zaveza ni postala neveljavna. Enako tudi, da obligacijsko razmerje med pravdnima strankama temelji na zavezi tožene stranke, da bo dogovorjeno kupnino po Pogodbi št. 007/11 do dneva zapadlosti brezpogojno v celoti poravnala na račun tožeče stranke kot prevzemnika terjatve oziroma da se je tožena stranka s pisno izjavo z dne 28. 2. 2012 zavezala, da bo odstopljeno terjatev po Pogodbi št. 007/11 z dne 19. 12. 2011 v skupni višini 162.000,00 poravnala na dan dospelosti 31. 5. 2012 ter da izjava tožene stranke, ki je sestavni del obvestila dolžniku, v celoti glasi: „Kot dolžnik potrjujemo obstoj zgoraj navedenih obveznosti. Izrecno izjavljamo, da nimamo nobenih pripomb na njihovo vrednost in datume zapadlosti. Prav tako tudi izjavljamo, da smo jih na dan potrditve tega dokumenta preknjižili v dobro novega upnika D. d. o. o. in da jih bomo brezpogojno ter pravočasno poravnali z nakazilom sredstev na TRR 000 N., L.! Pa plačilo bomo izvršili dne 31. 5. 2012.“ Trdila je še, da je tožena stranka dne 31. 7. 2012 od podjetja V. d. o. o. prevzela gozdarski traktor X, ki je bil dejansko predmet izdelave po Pogodbi št. 007/2011, iz katere je izvirala odstopljena terjatev in s tem obveznost tožene stranke (le da so ga z namenom neizpolnitve obveznosti tožeči stranki iz modela X 110 prekvalificirali v X 140).

12Po smislu je torej zatrjevala, da z unovčenjem toženkinih menic ni neupravičeno obogatena, saj ji je tožena stranka kupnino resnično dolgovala (ker je bil odstop od Pogodbe št. 007/2011 fingiran, toženka pa se je tudi s pisno izjavo z dne 28. 2. 2012 zavezala, da bo dogovorjeno kupnino po Pogodbi št. 007/11 do dneva zapadlosti brezpogojno v celoti poravnala). In to je po prepričanju pritožbenega sodišča tista ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, zaradi katere je mogoče zaključiti, da identiteta spornih predmetov v zadevah VIII Pg 4061/2012 in VII Pg 5622/2013 je vzpostavljena. Tožeča stranka je enako kot v tej pravdi, tudi v pravdi VIII Pg 4061/2012 trdila, da temelj za plačilo obstaja (zaradi česar je bilo unovčenje toženkine menice upravičeno, tožbeni zahtevek pa neutemeljen). V tej pravdi zahtevka za izpolnitev obveznosti(5) torej nikakor ne more več uveljavljati in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v tisti drugi pravdi, v kateri je bila tožena stranka, vsekakor mislila na natanko isti pravni naslov, na katerem sedaj gradi svojo tožbo, in je tam ta naslov tudi želela uveljaviti. Argumenti, ki so v zadevi VIII Pg 4061/2012 služili kot obrambno sredstvo zoper zahtevek tožene stranke, so namreč v tem postopku VII Pg 5622/2013 postali gradnik samostojnega tožbenega zahtevka. Ali drugače: ker je tožeča stranka sklenila sodno poravnavo ob tako zatrjevani dejstveni podlagi (odgovora na tožbo v zadevi VIII Pg 4061/2012), ji je pripisati, da je s to poravnavo izrazila, da ob dnevu njene sklenitve ni obstajala njena terjatev v obsegu, v katerem je tožnica privolila, da toženi stranki vrne unovčena sredstva.

13Še posebej to velja, ker je na isti dejstveni podlagi gradila tudi svoj pobotni ugovor. Tožeča stranka je namreč v odgovoru na tožbo z dne 9. 1. 2013 za primer, če bi sodišče ugotovilo, da je z razvezo Pogodbe št. 007/2011 odpadla causa pravnega posla, na katerega se unovčene menice nanašajo, in da je posledično tožbeni zahtevek zaradi neupravičene pridobitve utemeljen, podala ugovor pobota. In ker je kot tak predstavljal uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, tj. za zavrnitev tožbenega zahtevka, ter v celoti temeljil na identičnem dejanskem stanju, kot ga tožeča stranka opisuje v obravnavani zadevi, pritožnica ne more uspešno uveljaviti niti svojega nadaljnjega očitka, da v pravdi VIII Pg 4061/2012 ni uveljavljala nobenega zahtevka, da zato o nobenem zahtevku ni bilo pravnomočno odločeno oziroma da nikakor ni mogla zgubiti pravice v tem postopku uveljavljati svojo terjatev iz obligacijskega razmerje s toženo stranko (dolžnika).

14Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbeno uveljavljanim dejstvom, da sta pravdni stranki v sodno poravnavo z dne 25. 4. 2013 vnesli ugotovitev, da „so z izpolnitvijo obeh obveznosti iz 1. točke poravnave (tj. s povrnitvijo denarnega zneska 144.971,21 EUR in vrnitvijo 3 bianco menic) v celoti izpolnjene obveznosti tožene stranke iz gospodarskega spora VIII Pg 4061/2012“. Slednje po presoji pritožbenega sodišča namreč ne pomeni, da o pobotnem ugovoru s poravnavo ni bilo odločeno oziroma da lahko tožeča stranka v tem postopku uveljavlja svojo nasprotno terjatev iz obligacijskega razmerja s toženo stranko oziroma dolžnikom odstopljene terjatve. Delna poravnava, za katero se v pritožbi smiselno zavzema tožeča stranka, bi bila sprejeta zgolj v primeru, če bi si v njej tožeča stranka izrecno pridržala pravico uveljaviti svoj zahtevek v drugem postopku ali če bi izjavila, da pobotni ugovor umika. Ker tega tožnica ni storila, pa je zaključiti, da je njen pobotni ugovor že inkorporiran v 1. točki poravnave.(6) Sam zase pobotni ugovor v pravdi tudi ne more obstati.

15S tem pa je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). In ker je ugotovilo, da so te neutemeljene, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri preizkusu izpodbijane odločitve namreč ni našlo niti kršitev, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti uradoma.

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (3): Pravda VIII Pg 4061/2012 med istima pravdnima strankama se je namreč končala s sodno poravnavo in po trditvah tožene stranke je bilo o terjatvi tožeče stranke že s to sodno poravnavo pravnomočno odločeno.

Op. št. (4): V okviru tega očitka pritožnica pojasnjuje, zakaj je v zadevi VIII Pg 4061/2012 sklenila sodno poravnavo (z vsebino, ki je povzeta v 9. točki izpodbijanega sklepa).

Op. št. (5): Niti zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti.

Op. št. (6): „Tožena stranka D., d. o. o. se zaveže tožeči stranki G., d. o. o. povrniti na njen račun pri N. d. d. [...] denarni znesek 144,971,21 EUR, najkasneje v roku 3 delovnih dni od datuma te sodne poravnave. Plačilna zamuda je obrestovana z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.“