VSL sodba II Cpg 714/2016

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 122507/2014 z dne 17. 9. 2014 ostane v 1. odstavku izreka v veljavi, v 3. odstavku izreka pa se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati 547,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 409,36 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122507/2014 z dne 17. 9. 2014 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) razveljavilo še v 1. in 3. odstavku izreka, tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne 291,38 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je bila s toženo stranko dogovorjena, da ji bo slednja izvedla storitev urejanja okolice, zasadila grmovnice in položila tkanino, ki ne bo prepuščala talnega plevela oziroma omogočala rasti plevela skozi tkanino. Tožena stranka je storitev opravila, vendar z napakami, saj je v okolici zrasel plevel, očitno zaradi neustrezne tkanine. Ker se tožena stranka ni odzivala na telefonske klice in dopise, je tožeča stranka pridobila mnenje strokovnjaka in na njegovi podlagi (po drugem podjemniku) sanirala napake toženkinega dela.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, naj se okolica uredi tako, da je ne bo potrebno vzdrževati, in da tožena stranka ni ravnala skladno s tem dogovorom, saj je v okolico namestila neustrezen filc. (Gre za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v sporih majhne vrednosti tvorijo neizpodbitno podlago pritožbeni odločitvi in je nanjo pritožbeno sodišče vezano, prim. prvi odstavek 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP.) Kljub temu, da je tožeča stranka uspela dokazati obstoj (skrite) napake opravljenega dela, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka posameznih stroškov, njihove višine in potrebnosti ni natančneje opredelila, niti jih ne izkazujejo predloženi dokazi, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da mora tožeča stranka z dejanskimi navedbami utemeljiti svoj zahtevek (212. člen ZPP). To pomeni, da je na strani tožeče stranke, da navede pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice, ki jo uveljavlja, ter o teh dejstvih navede relevantne trditve. Ob tem velja, da če stranka dejstev nasprotne stranke ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se le-ta štejejo za priznana (nesporna) in jih (tudi pritožbeno) sodišče lahko sprejme kot dejansko podlago svoje odločitve (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8Tožeča stranka je v svojih pravočasnih vlogah pojasnila, da od tožene stranke zahteva povračilo stroškov za oceno in sanacijo njenih napak v višini 2.376,38 EUR ter priložila predpravdno izvedensko mnenje, ki naj se šteje kot del njene trditvene podlage. Kot dokaz za svoje navedbe je predložila tudi račune (A8, A9 in A10), v katerih so opravljene storitve (in materiali) jasno specificirane in denarno ovrednotene. Tožena stranka, čeprav je razpolagala z vsemi potrebnimi podatki (nasprotnega niti ni zatrjevala), višini zahtevka ni obrazloženo ugovarjala; tožena stranka je trdila le, da za razrast plevela ni odgovorna in da se ne strinja z ugotovitvami izvedenca S., da ima njeno delo napake. Takšni ugovori pa po svoji vsebini pomenijo izpodbijanje temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato višino tožbenega zahtevka moralo šteti za priznano (nesporno) in v tej smeri niti ne bi smelo izvajati dokaznega postopka (prim. drugi in prvi odstavek 214. člen ZPP).

9Glede (ne)pravočasnosti obvestila o napakah je tožena stranka trdila zgolj, da ga je prejela več kot eno leto po zasaditvi. Takšen ugovor pa za odločitev ni relevanten, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da se je plevel razrasel neposredno po zasaditvi, tj. v oktobru 2012, temveč šele spomladi 2013. Ko je plevel začel rasti, pa že sama tožena stranka priznava, da je tožeča stranka od nje zahtevala, naj ga odstrani (prim. druga stran l. št. 27 spisa). Nadalje tožena stranka v pravočasno vloženih vlogah tudi ni trdila, da je tožeča stranka zahtevek vložila po poteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 635. člen Obligacijskega zakonika (OZ)(1). Ker na potek tega roka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. N. Plavšak, OZ s komentarjem, 3. knjiga, str. 854) se izkaže, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavka podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla. Ker (kot predhodno pojasnjeno) obenem tožena stranka višini tožbenega zahtevka ni konkretizirano upirala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Izpodbijano sodbo je zato spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka obdržalo v celoti v veljavi.

10Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka izpodbijane sodbe, pri čemer je pritožbeno sodišče o izvršilnih in pravdnih stroških odločalo skupaj (zaradi česar je 3. odstavek sklepa o izvršbi razveljavilo). Ker je tožena stranka v pravdi popolnoma propadla, je tožeča stranka upravičena do povračila vseh uveljavljanih in priznanih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), tj. do nagrade za postopek v višini 136,5 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v višini 126,00 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalnega zneska za izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kilometrine na relaciji Ljubljana – Kranj – Ljubljana v višini 18,50 EUR (50 km x 0,37 EUR), vse povečano za 22 % DDV, ter sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 180,00 EUR, kar skupaj znese 547,22 EUR. Priznane stroške mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo v predlogu za izvršbo priglašenih stroškov „opominjanja, interneta, telefona, faxa, mobitela in drugih materialnih stroškov povezanih z izvršbo, ...“, saj jih tožeča stranka, kljub ugovoru tožene stranke (l. št. 8 spisa), ni natančneje specificirala, kot tudi ni izkazala, da so ji nastala prav v višini 40,00 EUR.

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 168,00 EUR (tar. št. 3210), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22% DDV, in sodno takso za pritožbo v višini 180,00 EUR, kar skupaj znese 409,36 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki priznane stroške pritožbenega postopka plačati v 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------

Op. št. (1): Takšen ugovor je tožena stranka podala šele v odgovoru na pritožbo, kar pa je prepozno in zato neupoštevano (prim. 453. člen ZPP).