VSL sodba II Cp 2188/2016

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„1. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni v 15 dneh solidarno (skupaj s tretjo toženo stranko v obsegu zanjo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 246/2011 z dne 25. 3. 2014) prvotožeči stranki plačati:

- odškodnino za nematerialno škodo v znesku 176.339,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

- odškodnino za materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe v znesku 32.587,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe 7. 12. 1998 dalje do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico;

- mesečno rento za potrebno tujo pomoč in nego v znesku 100,00 EUR za obdobje od 7. 12. 1998 do 31. 12. 2009 ter 190,00 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje, in sicer do vsakega petega dne v tekočem mesecu vnaprej.

2. Prvotožena in drugotožena stranka sta solidarno (s tretjetoženo stranko) dolžni plačati odškodnino za nematerialno škodo drugotožeči stranki 18.000,00 EUR in tretje tožeči stranki 18.000,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

3. Kar tožniki zahtevajo več ali drugače, se zavrne.

4. Toženke so dolžne tožnikom povrniti njihove pravdne stroške v znesku 21.146,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

5. Tožniki so dolžni prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.189,50 EUR, drugotoženi stranki 3.333,10 EUR, tretji toženi stranki pa 1.598,50 EUR, vsem v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.“

II. V ostalem se pritožbe zavrnejo in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženke so dolžne v 15 dneh povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka v znesku 3.079,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo, da sta dolžni prvotožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 176.339,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačati materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe v znesku 4.106,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, vse navedeno solidarno s tretjo toženo stranko po zanjo pravnomočni sodbi III P 246/2011 z dne 25. 3. 2014. Toženkam je naložilo, da so dolžne tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške 15.372,62 EUR, tožeči stranki pa, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti 1.486,93 EUR, drugi toženi stranki 2.980,30 EUR, tretji toženi stranki pa 1.998,18 EUR, vsem v primeru zamude še zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Z dopolnilno sodbo P 1388/2015-III z dne 9. 6. 2016 je izrek sodbe dopolnilo tako, da je zavrnilo, kar so tožeče stranke zahtevale več ali drugače (v zvezi z rentnim zahtevkom za tujo pomoč in nego, v zvezi s presežkom za materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe ter v zvezi z odškodnino za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin bližnjih zaradi posebno težke invalidnosti).

2Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka, vsaka proti delu sodbe, ki je zanjo neugoden. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo.

3Tožniki v pritožbi najprej opozarjajo, da sodba nima odločitve o vseh zahtevkih tožečih strank tudi v izreku, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sicer je sodišče sprejelo napačno odločitev, da prvotožnikova škoda presega zavarovalno vsoto in da je zato obveznost prvo in drugotožene stranke omejena do višine valoriziranega zneska zavarovalne vsote. Pri tem pa toženima strankama ni naložilo v plačilo niti valorizirane zavarovalne vsote, ki na dan sojenja znaša 254.106,16 EUR, temveč le znesek 181.045,67 EUR, kar je v nasprotju z dejanskimi okoliščinami obravnavanega škodnega dogodka in s pravilno uporabo materialnega prava. Že odločitev, da je od valorizirane zavarovalne vsote odštelo valorizirani znesek plačane odškodnine iz naslova AO plus 73.284,93 EUR, ni pravilna, ker je bilo izplačilo izvršeno na podlagi dvostranske pogodbe in z nominalno dogovorjeno višino, ki je ni mogoče valorizirati brez soglasja pogodbenih strank. Zato bi moralo sodišče tudi ob zmotni odločitvi, da zavarovalna vsota ni zadostna za pokritje celotne škode, ki je nastala tožnikom v obravnavanem škodnem dogodku, toženkama naložiti v plačilo vsaj celotni valorizirani znesek zavarovalne vsote. Obveznost, da mora zavarovalna vsota, glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega zavarovalnega kritja, pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto, se nanaša na vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati v eni prometni nesreči. V obravnavanem primeru ne gre za poseben in izjemen primer, saj je telesne poškodbe utrpel le prvotožnik. Tudi dejstvo, da je edini oškodovanec v prometni nesreči utrpel izredno hude telesne poškodbe in da ima družinske člane, ki so upravičeni do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi njegove posebno hude invalidnosti, ni tista okoliščina, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati pri prometni nesreči, ki jo povzroči tovorno vozilo. Prvotožniku je sodišče odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v enotnem znesku, vendar ne v neki izjemni višini, ta je celo nižja, kot so bile prisojene primerljive odškodnine za nematerialno škodo pri tako imenovanih „katastrofalnih“ škodah v času obravnavanja prometne nesreče. Sodišče bi zato moralo odločiti, da odškodnine, ki tožečim strankam pripada, po nobenem od kriterijev ni mogoče uvrstiti med tako izjemno in katastrofalno škodo, da ne bi bila krita že z navadnim zavarovalnim kritjem osebnega avtomobila. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med razlogi in izrekom sodbe v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino iz naslova materialne škode za tujo pomoč. V ponovljenem postopku je sodišče sicer pravilno odločilo, da od enotne odškodnine ni utemeljeno odšteti nadomestil za invalidnost, vendar je s takšno odločitvijo, ki je v korist prvotožeči stranke, preseglo meje odločanja in je utemeljeno pričakovati, da se bodo zoper sodbo v tem delu pritožile tožene stranke. Tožniki se pritožujejo tudi zoper izrek o stroških, ker sodišče pri odločitvi ni pravilno uporabilo odvetniške tarife. Tožnikom se skupna vrednost storitve zviša zaradi zastopanja več strank, zaradi višjih stroškov s pritožbenimi postopki in ker sodišče ni priznalo stroškov za vloženi odškodninski zahtevek in za zadnji narok za glavno obravnavo.

4Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o ugovoru zastaranja neutemeljeno sledilo napačnemu stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 196/2011, iz katere je razvidno, da je tožeči stranki priznalo pravico do daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Vztraja pri stališču, da ugotavljanje kaznivega dejanja v primeru absolutnega zastaranja kazenskega pregona v konkretni zadevi ne sodi med take primere, ko je dopustno o obstoju kaznivega dejanja kot predhodnem vprašanju odločati v pravdnem postopku. Opozarja na odstop od dosedanje sodne prakse in postavljanje oškodovancev v različen pravni položaj, ki takih pravic niso bili deležni. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo zakonske zamudne obresti za nematerialno škodo od 1. 1. 2002 dalje. V konkretnem primeru je bila 22. 5. 2007 že dosežena oziroma celo presežena dvojna glavnica, zato so zakonske zamudne obresti prenehale teči. Sodba pa glede dosojenih zamudnih obresti ne vsebuje nobene obrazložitve, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

5Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je pasivno legitimacijo osporavala že v odgovoru na tožbo, pa se sodišče o tem njenem ugovoru doslej ni izjasnilo. Tožeča stranka je pravilno utemeljevala pasivno legitimacijo prvotožene stranke na določbi 99. člena ZTSPOZ. Poudarja pa, da imetnik tovornega vozila ni razpolagal z veljavno mednarodno listino o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti, ki je veljala za območje Slovenije, zato drugotožene stranke, ki je imela in ima sedež v Sarajevu, ni mogoče uvrstiti med zavarovalne organizacije v smislu te določbe, zaradi česar ni pasivno legitimirana. Sklicuje se na identično stališče v slovenski sodni praksi v zadevi VSL II Cp 564/1995. Dalje očita sodbi, da je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe ZPP glede vprašanja teka zastaralnih rokov po zaključku kazenskega postopka, ki je tekel zoper tretjega toženca H. M. Sodišče bi moralo po pravilni oceni izvedenih dokazov ugotoviti, da je tožnik tudi sam delno prispeval k nastanku škode zaradi prevelike hitrosti in opustitve dolžne uporabe varnostnega pasu. Sodišče ne pojasni razlogov za odločitev, da se že prejeta in bodoča invalidnina ne upošteva (všteva) v znesek odškodnine za utrpelo in bodočo negmotno škodo. Obrazložitev sodbe glede odškodnine za škodo iz naslova potrebne pomoči in nege, tuje pomoči in postrežbe je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo tudi vse dneve, ki jih je prvi tožnik prebil na zdravljenju v bolnišnici oziroma na rehabilitaciji, saj za ta čas ni upravičen do odškodnine, ki naj bi mu jo nudili družinski člani. Glede zahtevanih zamudnih obresti drugotožena stranka opozarja, da so do začetka veljavnosti OZ že dosegle glavnico in so zato, skladno z določili OZ, prenehale teči. Sodišče bi moralo zamudne obresti omejiti do višine glavnice. Že zapadle zneske mesečne rente bi bilo mogoče prisoditi le v enkratnem znesku z morebitnimi pripadki, če so zahtevani ali če je tožnik dejansko upravičen do njih. Pri odmeri stroškov postopka bi moralo sodišče natančno ugotoviti uspeh strank v postopku in ne zgolj približno ter nato izvesti pobot stroškov tožečih strank s stroški vsake od toženih strank. Poleg tega je sodišče izpustilo stroške druge tožene stranke, ki so priglašeni v pritožbi, vloženi na sodišču 10. 7. 2014.

6Tožeča stranka v pritožbi zoper dopolnilno sodbo vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, kot jih je že podala v pritožbi zoper sodbo.

7Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi prvo in drugo tožene stranke, oporeka vsem njunim pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožb in potrditev sodbe v obsodilnem delu.

8Pritožbe so delno utemeljene.

9V tej odškodninski zadevi je prvostopenjsko sodišče ponovno odločalo o zahtevkih tožnikov, ki izvirajo iz prometne nezgode, ki se je pripetila 11. 9. 1991 v ... in v kateri je bil poleg prvega tožnika udeležen tudi pokojni H. M., pravni prednik tretje toženke. Tožnik je bil kot voznik osebnega vozila v tej prometni nesreči tako hudo telesno poškodovan, da je bil spoznan za invalida prve kategorije in mu je bila kasneje odvzeta opravilna sposobnost, saj ni bil sposoben za samostojno življenje. Zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ter rento od prve tožene stranke, ki je bila v času škodnega dogodka domača zavarovalnica za povrnitev škode, povzročene z vozilom tuje registracije, ki ni imelo veljavne mednarodne listine o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti, solidarno pa tudi od druge tožene stranke kot tuje zavarovalnice, pri kateri je bilo zavarovano tovorno vozilo, s katerim je bila nesreča povzročena ter od dedinje povzročitelja. Druga tožnica in tretji tožnik sta žena in sin prvega tožnika ter zahtevata odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta.

10V ponovljenem sojenju se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do ugovora prvih dveh toženih strank glede omejenega zavarovalnega kritja in izčrpanosti zavarovalne vsote ter odločilo, da je ta ugovor utemeljen. V ostalem je glede spornih vprašanj skoraj v celoti sledilo že zavzetim stališčem v svoji sodbi III P 246/2011 z dne 25. 3. 2014. Tako je zavrnilo ugovore zastaranja in izgube pravice zahtevati škodo zaradi odpovedi odškodninskim zahtevkom v poravnavi, zavrnilo je ugovor prve toženke o pomanjkanju njene pasivne legitimacije ter ugotovilo pasivno legitimacijo druge toženke, ugotovilo obseg nepremoženjske škode in prvemu tožniku odmerilo enotno odškodnino, od katere pa, drugače kot v prejšnjem sojenju, ni odštelo invalidnine, zavrnilo je ugovor tožencev o soprispevku prvega tožnika k nastali škodi, ugotovilo obstoj in višino premoženjske škode ter denarne rente kot povračilo za tujo pomoč in postrežbo ter na ta način ugotovilo podlago in višino pravične denarne odškodnine tudi drugi tožnici in tretjemu tožniku za njune duševne bolečine zaradi invalidnosti moža oziroma očeta. Nato je od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku odštelo valoriziran znesek, ki mu je že bil izplačan na podlagi poravnave z dne 17. 2. 1994 ter naložilo prvi in drugi toženi stranki plačilo razlike nematerialne škode in del materialne škode, po preračunu sodišča do višine valorizirane zavarovalne vsote.

11Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je pri odločitvi delno napačno uporabilo materialno pravo.

12V pritožbah zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tožeča stranka je v pritožbi sicer pravilno opozorila na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba v izreku ni vsebovala zavrnilne odločitve. Vendar je prvostopenjsko sodišče to kršitev odpravilo z izdajo dopolnilne sodbe po določbah 325. do 327. člena ZPP. Ni pa podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za materialno škodo za tujo pomoč. V 25. in 26. točki obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, zakaj je prvemu tožniku prisodilo nižji znesek za materialno škodo od tistega, do katerega bi bil upravičen. Na prekoračitev tožbenega zahtevka v I./1 točki izreka sodbe opozarja tožeča stranka in ugotavlja, da je odločitev sodišča v tem delu pravilna in njej v korist, zato se sama ne pritožuje, medtem ko se prva in druga toženka na prekoračitev v pritožbah ne sklicujeta. Sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Glede obstoja pasivne legitimacije druge toženke sodba vsebuje kratko, a zadostno obrazložitev, zato je neutemeljen ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je tudi neutemeljeno očitana glede v izreku sodbe ugotovljene solidarne obveznosti tretje tožene stranke za plačilo odškodnine (tretja tožena stranka se zoper obravnavano sodbo ni pritožila).

13Toženki v pritožbah neutemeljeno vztrajata pri ugovoru zastaranja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sledilo materialnopravnim izhodiščem, ki jih je v tej zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS v revizijskem sklepu II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. Ta izhodišča so jasna in tudi napotek prvostopenjskemu sodišču, da, izključno zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja, kot predhodno vprašanje ugotovi, ali je bila škoda res povzročena s kaznivim dejanjem, v primeru pritrdilnega odgovora pa ugovor zastaranja zavrne. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila škoda prvemu tožniku storjena s kaznivim dejanjem, saj so v ravnanju H. M. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po III. in I. odstavku 251. člena KZ RS. Zastaranje odškodninske terjatve, ki je bilo za čas kazenskega postopka pretrgano (drugi odstavek 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 1060. člena Obligacijskega zakonika), je po zaključku kazenskega postopka pričelo teči znova (prvi odstavek 392. člena ZOR), zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je 7. 2. 1998 vložena odškodninska tožba v tej zadevi pravočasna in posledično zavrnilo ugovor zastaranja. Argumentov, ki jih prva in druga tožena stranka v pritožbi ponavljata in s katerimi zavračata stališče revizijskega sodišča kot zmotno, pritožbeno sodišče zato ne sprejema.

14Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije je tokrat v pritožbi podala druga toženka. Res je v odgovoru na tožbo pavšalno navedla, da iz previdnosti ugovarja svojo pasivno legitimacijo. Da je bilo tovorno vozilo povzročitelja H. M. pri njej obvezno zavarovano proti avtomobilski odgovornosti, pa je druga toženka ves čas priznavala. V pritožbi pa kot odločilno izpostavlja okoliščino, da zanjo ni podana pasivna legitimacija, ker njen zavarovanec kot imetnik tovornega vozila ni razpolagal z mednarodno listino o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti, kot je bila predvidena v 102. členu ZTSPOZ(1), kar naj bi pomenilo, da je bila škoda povzročena z nezavarovanim vozilom, zato zanjo odgovarja po 99. členu ZTSPOZ le prva toženka. Takšno stališče je zmotno, saj oškodovancem ni mogoče odreči pravice do direktne tožbe zoper tujo zavarovalnico, pri kateri so imeli sklenjeno obvezno zavarovanje v primerih, ko je bila za škodo odgovorna na podlagi 99. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZTSPOZ slovenska zavarovalnica(2). Zadeva VSL II Cp 564/2005 ni primerljiva in ne omogoča drugačnih zaključkov. V navedeni zadevi je bila namreč sporna odgovornost Slovenskega zavarovalnega biroja in ne tuje zavarovalne organizacije.

15Druga toženka v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno presojalo prispevek prvega tožnika k nastanku škode. Pritožbeno sodišče ponovno sprejema razloge in zaključek sodbe, da prvi tožnik za nastalo škodo ni soodgovoren. Dejstvo, da je po ugotovitvah izvedenca dr. I. C. pred nezgodo vozil po prednostni cesti hitreje od dovoljene hitrosti (74 km/uro, takrat dovoljena hitrost 60 km/uro), glede na vse okoliščine prometne nesreče ne pomeni njegovega krivdnega prispevka k nastanku škode. Odločilno je namreč, da bi po ugotovitvah izvedenca do nezgode prišlo tudi v primeru, če bi tožnik vozil dovoljenih 60 km/uro (da bi lahko zaustavil svoje vozilo, bi moral voziti 53,8 km/uro). Izvedenec v mnenju ni ugotovil takšnih razmer na cestišču, ki bi terjale prilagojeno hitrost, nižjo od predpisane. Na drugi strani je zavarovanec druge toženke tisti, ki je grobo kršil cestnoprometne predpise, saj pred vožnjo v križišče z neprednostne ceste tovornega vozila ni ustavil in se ni prepričal, da je cesta prosta. Neuporaba varnostnega pasu je sicer okoliščina, ki lahko soprispeva k nastanku večje škode od tiste, ki bi oškodovancu nastala ob uporabi varnostnega pasu. Vendar sta v tej smeri potek prometne nesreče natančno proučila dva izvedenca, vsak s svojega strokovnega področja, in sicer izvedenec cestnoprometne stroke ter izvedenec medicinske stroke. Ugotovitve obeh izvedencev, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo, ne dajejo podlage za večji obseg škode, ker prvi tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom.

16Druga toženka se nadalje pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, ki odmerjene enotne odškodnine 250.000,00 EUR ni še dodatno znižalo za že prejete zneske in v bodoče pričakovane zneske invalidnin, ker da ni ustrezno pojasnilo razlogov za odločitev. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu navedlo, da je glede upoštevanja prejete invalidnine sodna praksa dokaj enotna in ustaljena. Ker ima invalidnina podoben namen kod odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina za to obliko škode. Vendar pa se invalidnina ne upošteva po matematičnem izračunu, ampak je njen vpliv na prisojeno odškodnino treba oceniti po prostem preudarku, na podlagi vseh okoliščin primera(3). Prav okoliščine konkretnega primera pa narekujejo odločitev, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče in jo tudi ustrezno obrazložilo. Gre za to, da je prvostopenjsko sodišče tožniku za izjemno hud primer poškodbe (invalid prve kategorije) prisodilo enotno odškodnino ob upoštevanju podobnih odškodninskih primerov glede na vrsto in težo poškodb in pri tem ni ugotavljalo višine za posamezne oblike škode, torej tudi ne za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Primerjava s podobnimi izjemno hudimi primeri oškodovancev pa pokaže, da so bili tudi slednji upravičeni do invalidnine in jim je bila ta že upoštevana v dosojeni odškodnini(4). Pritožbeno sodišče je že opozorilo na novejšo sodno prakso(5), ki opozarja, da je invalidnina zato, ker je tipična in povprečna posledica odškodninskih primerov neke vrste in teže, na splošni ravni inkorporirana v sodno prakso. Odštetje invalidnine od tožniku prisojene enotne odškodnine, ki se prisoja le v najhujših odškodninskih primerih, bi tako pomenilo nepravično dodatno znižanje prisojene odškodnine, kar ni v skladu z njenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR, sedaj 179. člena OZ).

17Glede nasprotovanja tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče prvemu tožniku od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo odštelo valorizirani znesek plačane odškodnine, pritožbeno sodišče vztraja pri že zavzetem stališču. Prva toženka je prvemu tožniku na podlagi poravnave v zadevi AVO plus 49/93 z dne 17. 2. 1994 za nepremoženjsko škodo že plačala 6 milijonov SIT. Četudi je bila ta odškodnina izplačana iz AO plus zavarovanja, ne pa iz obveznega, ravno tako krije nepremoženjsko škodo in jo je že zato potrebno odšteti od prisojene odškodnine (sodba VSRS II Ips 497/2005). Tožeča stranka tudi nima prav, ko vztraja pri stališču, da že plačanega zneska odškodnine prvemu tožniku sodišče ne bi smelo valorizirati na dan sodbe, ker pri pogodbenem zavarovanju, kamor spada AO plus zavarovanje, valorizacija brez soglasja pogodbenih strank ni mogoča. Kot že pojasnjeno, je v konkretnem primeru šteti izplačilo zavarovalnice za delno plačilo odškodnine, kot takšno se po ustaljenem stališču sodne prakse odšteje v valoriziranem znesku, da se ugotovi, v kolikšnem delu je odškodninska obveznost tožene stranke s plačilom prenehala, v kolikšnem delu pa še obstaja.

18Stališče prvostopenjskega sodišča o omejenem zavarovalnem kritju do zneska 254.106,16 EUR in posledično zavrnitvi tožbenega zahtevka nad tem zneskom zaradi izčrpanja zavarovalne vsote, ker je tožnik v prometni nezgodi utrpel katastrofalno škodo, je zmotno. ZTSPOZ, ki je veljal v času škodnega dogodka je v 93. členu določal omejitev jamstva zavarovalnice do zneska, ki ga je določal Zvezni izvršni svet, če z zavarovalno pogodbo ni bil določen večji znesek. Zavarovalna vsota (limit), ki je bila pred škodnim dogodkom predpisana z Odlokom Zveznega izvršnega sveta o zneskih, za katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi motornega vozila, je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča za tovorna vozila znašala takratnih 2 milijona DIN (v valoriziranem znesku na dan sodbe pa 254.106,16 EUR). Ta zavarovalna vsota ne zadošča za celotno poplačilo škode tožnikom iz obravnavanega škodnega dogodka. V takšnih primerih je sodna praksa obravnavala ugovor zavarovalnic tudi tako, da je izhajala iz namena obveznega zavarovanja in zavarovalnih vsot, ki sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto(6). Sistem omejenega kritja zavarovalnice oziroma limita je lahko upravičen v sistemu obveznega zavarovanja v prometu le, če gre za takšno vsoto, ki vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. Najnižja zavarovalna vsota, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje, mora zadoščati za plačilo odškodnine tudi več oškodovancem in tudi za primer škode, ki izvira iz paraplegije ali tetraplegije, povzročene v škodnem dogodku. Sistem omejenega zavarovalnega kritja pa ni namenjen pokritju tako imenovanih izrednih škodnih dogodkov, ko motorno vozilo lahko povzroči izjemno škodo, denimo trčenje cisterne z gorivom povzroči eksplozijo, ta pa požar, v katerem pogori celo mesto(7). V konkretni zadevi ugotovljena škoda je takšna, da jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku. Prvi tožnik je res utrpel zelo hude poškodbe, vendar je tak obseg škode mogoče pričakovati pri povprečni prometni nesreči, v kateri sta udeležena voznik tovornega in osebnega vozila, gre pa tudi za le enega poškodovanca v tej prometni nesreči. Zato ugotovljenega valoriziranega zneska zavarovalne vsote, ki ne krije niti običajne pričakovane škode, ni mogoče upoštevati. Obveznost obeh toženih zavarovalnic zato ne more biti omejena z zavarovalno vsoto.

19Prva in druga toženka morata zato prvemu tožniku plačati še razliko od prisojene odškodnine za tujo pomoč in postrežbo in rento ter drugi tožnici in tretjemu tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe v zadostni meri utemeljilo podlago in višino te škode in razloge sodbe o tem pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne (razen glede obdobja, ko je bil prvi tožnik na zdravljenju oziroma na rehabilitaciji). Prvostopenjsko sodišče je namreč v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek zgolj zato, ker je zmotno štelo, da je izplačilo odškodnine omejeno na zavarovalno vsoto (zadnji odstavek 25. točke in 26. točka obrazložitve sodbe).

20Podlago za povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja je urejal 195. člen ZOR (sedaj 174. člen OZ). Oškodovanec je upravičen med ostalim tudi do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so povezani s telesno poškodbo ali prizadetim zdravjem, kamor sodi tudi povrnitev stroškov za tujo pomoč in postrežbo, ki ju oškodovancu nudijo svojci. Oškodovanec je upravičen tudi do bodoče škode, ki jo lahko tvorijo bodoči izdatki za tujo pomoč zaradi povečanih potreb. Prvostopenjsko sodišče je odškodnino zaradi stroškov za tujo nego in pomoč, ki so jo in jo še tožniku nudijo predvsem družinski člani, ovrednotilo v obdobju do vložitve tožbe, ko je upoštevalo in odštelo prejete zneske dodatka za pomoč in postrežbo, na 34.995,87 EUR, za obdobje po vložitvi tožbe pa 100,00 EUR mesečne rente oziroma od 1. 1. 2010 190,00 EUR mesečno. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik upravičen do pomoči 5 ur na dan za obdobje do vložitve tožbe, nato pa po 4 ure na dan, najprej po ceni 2,92 EUR na uro, od 1. 1. 2010 dalje pa po 4 EUR na uro. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča toženki v pritožbah ne izpodbijata, razen druge toženke v delu, ki se nanaša na pomoč svojcev v času bolnišničnega zdravljenja. V tem delu je njena pritožba utemeljena, saj že enostaven matematični izračun pokaže, da se doba 2635 dni, za katero prvi tožnik zahteva povrnitev stroškov za tujo nego in pomoč, nanaša na celotno obdobje od škodnega dogodka do vložitve tožbe. Nesporno med pravdnima strankama pa je bil prvi tožnik del tega obdobja na zdravljenju v bolnišnici, del pa na rehabilitaciji v Zavodu za rehabilitacijo invalidov ... Upoštevaje ugotovitve izvedencev medicinske stroke, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev ter medicinsko dokumentacijo v spisu (obvestilo zdravniku v prilogi A 61) je bil tožnik hospitaliziran od 11. 9. do 10. 10. 1991, skupaj torej 30 dni ter na rehabilitaciji od 18. 11. 1991 do 31. 3. 1992, torej 114 dni, skupaj pa 164 dni. Po izračunu pritožbenega sodišča zato znaša odškodnina za tujo pomoč do vložitve tožbe za 2471 dni 36.076,60 EUR, po odštetju dodatka za pomoč in postrežbo pa 32.587,66 EUR. Prvi tožnik je zato upravičen, poleg že prisojene odškodnine 4.106,16 EUR iz tega naslova še 28.481,50 EUR ter že zapadle in bodoče zneske mesečne rente. Glede zahtevane revalorizacije mesečnih zneskov rente za potrebno tujo pomoč in nego po stopnjah obračunanih življenjskih stroškov RS je pritožbeno sodišče v prejšnji odločbi že pojasnilo, da se rentni zahtevki ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, kot na primer zakonite preživnine(8). Sicer pa iz pritožbe prvega tožnika izhaja, da ne predlaga več plačila revaloriziranih zneskov rente.

21Toženki nista v pritožbi izpodbijali ugotovitve prvostopenjskega sodišča o podlagi in višini odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika, do katere sta upravičena druga tožnica in tretji tožnik. Oba namreč sodita v krog oseb, ki so po določbi 201. člena ZOR oziroma sedaj 180. člena OZ upravičeni do te odškodnine, ker so posredni oškodovanci. Pritožbeno sodišče je zato le še preverilo pravilnost uporabe materialnega prava pri določitvi višine odškodnine, saj ni dvoma, da gre pri tožniku za primer posebno težke invalidnosti. Glede na ugotovljene okoliščine primera in ob upoštevanju kriterijev za odmero pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR je prisojena odškodnina drugi tožnici in tretjemu tožniku vsakemu 18.000,00 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in primerljiva s primeri iz sodne prakse(9).

22Toženki odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v obliki enotne odškodnine, v pritožbi konkretno ne ugovarjata. Pritožbeno sodišče je pravilnost odmere te odškodnine že preverjalo in zato ponovno poudarja, da nima pomislekov o pravilni uporabi materialnega prava (200. člena ZOR). Tožnik je v nesreči utrpel zelo hude poškodbe glave, in sicer obtolčenino možganov, možganske otekline obojestransko, zlom baze lobanje in zlom desne temenice in senčnine ter druge hude poškodbe. Predvsem psihiatrično izvedensko mnenje, ki ga je izdelal primarij dr. D. T., ugotavlja, da so tožniku po dolgotrajnem zdravljenju ostale težke in trajne posledice na področju kognitivnih funkcij ter na čustvenem področju. Po oceni izvedenca tožnik funkcionira na ravni šest do sedemletnega otroka, pri čemer se zaveda svojega stanja. O tem se je prepričalo sodišče samo tudi z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi. Posledice škodnega dogodka za tožnika je sodišče strnilo v ugotovitev, da je bil v starosti 35 let zaradi posledic prometne nesreče pahnjen v izolacijo in popolno odvisnost od drugih, njegovo življenje pa je uničeno. Zato je upravičena uvrstitev tožnikovega odškodninskega primera med izjemno hude primere v poškodbeni skupini poškodb glave in možganov po Fischerjevem sistemu uvrstitve poškodb. Upoštevajoč temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine (načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin), je po oceni pritožbenega sodišča prvemu tožniku odmerjena ustrezna odškodnina 250.000,00 EUR (približno 250 povprečnih neto plač v času sojenja).

23Utemeljeno pa prva in druga toženka grajata odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, vendar le v tistem delu, ko so jima prisojene za materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe od vložitve tožbe (7. 12. 1998) dalje. V tem delu je potrebno tek obresti omejiti do višine glavnice. Obresti so v tem primeru sicer pričele teči še v času veljavnosti ZOR, ki omejitve teka zamudnih obresti ni določal. Po uveljavitvi OZ je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je na njegovi podlagi za zamudne obresti (iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ), ki tečejo po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To v konkretni zadevi pomeni, da za zamudne obresti od glavnice 32.587,66 EUR, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, velja pravilo „ne ultra alterum tantum“, ker so natekle obresti do uveljavitve novele OZ-A že presegle glavnico in tudi po uveljavitvi OZ-A ne morejo začeti teči znova. Omejitev teka obresti pa ne velja za prvemu tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker te tečejo od 1. 1. 2002 dalje. Ker ne gre za zakonske zamudne obresti, temveč so te obresti od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 zmanjšane za temeljno obrestno mero, do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice.

24Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zgoraj navedenega delno ugodilo vsem pritožbam in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (druga in peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi spremembe odločitve je prišlo tudi do spremembe uspeha pri povrnitvi stroškov, ki so pravdnim strankam nastali v postopku na prvi stopnji. Ta uspeh je pritožbeno sodišče presojalo enotno glede na uspeh celotnega postopka, ne glede na uspeh v posamezni fazi postopka ter ločeno glede temelja in višine zahtevka. Tožnik je uspel po temelju približno 90 % (ni uspel dokazati izgube na dohodku ter rente za izgubo na dohodku), po višini pa 70 %, tako da je skupni uspeh 80 %. Tožniki, ki niso solidarni upniki, so imeli skupnega pooblaščenca, toženci pa vsak svojega (prva toženka le za del postopka). Obseg priznanih stroškov, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izpodbijata le pritožbi tožeče in druge tožene stranke, obe delno utemeljeno. Tožeči stranki zato poleg v sodbi odmerjenih stroškov pripada še razlika, ki se nanaša na 20 % pribitka za zastopanje več strank (9. člen Odvetniške tarife), in sicer za naroke, sestavo vlog, pritožbe in revizije, skupaj z DDV 3.695,80 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do razlike v točkovanju za sestavo pritožb in revizije po tarifni številki 21 v višini 1.120,00 EUR ter za sestavo odškodninskega zahtevka po tarifni številki 38 Odvetniška tarife prav tako 1.120,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tožnikom na ta način odmerilo 26.432,63 EUR stroškov postopka. Odvetniške stroške za narok za glavno obravnavo 13. 10. 2015 pa je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo, kot je razvidno iz 28. točke obrazložitve sodbe. Druga tožena stranka v pritožbi utemeljeno zahteva poleg v sodbi priznanih stroškov 11.921,20 EUR še tiste, ki se nanašajo na sestavo pritožbe in sodno takso (stroškovnik na list. št. 687 spisa), ki znašajo 4.744,15 EUR, tako da skupaj znašajo 16.665,35 EUR. Toženke so tako dolžne povrniti tožeči stranki glede na njen 80 % uspeh 21.146,10 EUR pravdnih stroškov, sama pa je dolžna toženkam povrniti 20 % pravdnih stroškov, in sicer prvotoženi stranki 1.189,50 EUR, drugotoženi stranki 3.333,10 EUR, tretjetoženi stranki pa 1.598,50 EUR.

26O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeni uspeh prve in druge tožene stranke je v primerjavi z uspehom tožeče stranke sorazmerno majhen, zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotnih, v stroškovniku priglašenih stroškov za sestavo pritožbe v višini 1.679,90 EUR in za sestavo odgovora na pritožbe 1.399,95 EUR, skupaj 3.079,85 EUR. Priznane stroške je treba plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), v primeru zamude s plačilom, pa tečejo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------

Op. št. (1): Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Uradni list SFRJ, št. 17/1990, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi VSK I Cp 148/2001 in I Cpg 57/2006.

Op. št. (3): Poročilo VSSRS II/86 in odločbe VSRS II Ips 339/2004, 355/2011, 64/2012 ter VSL II Cp 94/2015, I Cp 133/2016.

Op. št. (4): Na primer sodbe VSRS II Ips 339/2004, II Ips 355/201, II Ips 64/2012.

Op. št. (5): Sodba VSL II Cp 1811/2013.

Op. št. (6): VSRS II Ips 335/1997, II Ips 285/2012, II Ips 313/2012.

Op. št. (7): Primerjaj Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Komentar Gordane Ristin k 19. členu, str.130.

Op. št. (8): Sodba in sklep VSRS II Ips 78/2013.

Op. št. (9): Primerjaj odločbe VSRS II Ips 323/94, 784/94, 718/2007.