VSL sodba III Cp 2481/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64152/2015 z dne 28. 5. 2015 v celoti v veljavi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Jedro spora med pravdnima strankama je okoliščina, ali je toženka podala tožnici dne 29. 10. 2013 odstopno izjavo. Tožeča stranka zatrjuje, da odstopne izjave ni prejela. Tožeča stranka stranka je izvod odstopne izjave sodišču predložila, česar sodišče ni upoštevalo, ker ta tožeči stranki ni bila posredovana s priporočeno sodno pošiljko. Po stališču sodišča tožena stranka ni dokazala, da je odstopno izjavo dejansko posredovala tožeči stranki. Za takšen zaključek ni podlage v spisu, sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče ni navedlo podlage, ki bi utemeljevala zaključek, da je treba kot član tožeči stranki poslati odstopno izjavo s priporočeno pošiljko. Tožeča stranka le pavšalno navaja, da so lahko z uveljavitvijo Obrtnega zakona (ObrZ) z dne 27. 4. 2013 dotedanji obvezni člani Obrtno podjetniške zbornice Slovenije (OZS) in Območne obrtne zbornice (OOZ) izstopili iz članstva na podlagi pisne odstopne izjave, na način in pod pogoji, ki jih določata ObrZ in Statut OZS, in ker tožena stranka tega ni storila, je še vedno članica OZS in OOZ. Niti tožeča stranka niti sodišče nista navedla, katero določilo predpisuje, da bi morala tožena stranka posredovati odstopno izjavo s priporočeno pošiljko. Sodišče tudi ni navedlo razloga, zakaj zaključuje, da naj tožena stranka ne bi govorila resnice.

4V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka članica OZS in OOZ od 4. 12. 2004 dalje. Svoje obveznosti iz naslova članstva je poravnavala vse do meseca oktobra 2013, od vključno novembra 2013 dalje pa je tožena stranka prenehala s plačevanjem članarine. Nadalje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je izstopno izjavo (izstopna izjava z dne 29. 10. 2013, ki je bila predložena sodišču v dokazne namene), dejansko posredovala tožeči stranki, čeprav je bilo dokazno breme o tem na njej. Iz tega razloga jo je še vedno šteti za članico OZS in OOZ. Kot članica navedenih zbornic je dolžna plačevati članarino. Tožena stranka ni navajala, da bi (sporno) članarino poravnala, zato je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo zapadle članarine (z zamudnimi obrestmi) utemeljen.

6Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj so odločilna dejstva navedena in je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče storilo postopkovno kršitev, ker ni navedlo razloga, zakaj zaključuje, da naj toženka ne bi govorila resnice. Sodišče je namreč navedlo, da tožena stranka ni dokazala dejstva, da je izstopno izjavo posredovala tožeči stranki. Tožena stranka namreč glede tega dejstva ni predlagala nobenega dokaza. Predložila je le samo izjavo. Res je trdila, da naj bi tožeča stranka izstopno izjavo dobila, vendar, kot že navedeno, brez ustreznih dokazov glede tega odločilnega dejstva. Tudi zaslišanja strank ni predlagala, v sodbi pa zaključka, da naj tožena stranka ne bi govorila resnice, ni.

8Končno tožena stranka sodišču neutemeljeno očita tudi napačno uporabo materialnega prava, ker ni navedlo pravne podlage, ki bi utemeljevala zaključek, da je treba izstopno izjavo poslati s priporočeno pošiljko. V skladu s tretjim odstavkom 16. člena Statuta OZS lahko namreč član izstopi iz članstva na podlagi pisno podane izjave o izstopu iz članstva. Vloži jo lahko kadarkoli med letom. Navedeno pomeni, da je treba izjavo posredovati Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, tega pa tožena stranka ni dokazala. Sodišče ni navedlo (le), da bi morala tožena stranka tožeči stranki poslati izstopno izjavo s priporočeno pošiljko. Navedlo je, da tožena stranka sodišču ni predložila dokaza o posredovanju te izjave, kar je pravilen zaključek, kot primer dokaza pa je navedlo potrdilo o priporočeni pošiljki, neposredno dostavo. Zgolj s predložitvijo izjave o izstopu tožena stranka vložitve le-te ni dokazala.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).