VSL sklep II Cp 1309/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je o predlagateljevem zahtevku za vrnitev nepremičnin oziroma odškodnine po zakonu o denacionalizaciji (ZDEN, Ur. list RS 27/91 in 31/93) že drugič odločilo. Prvič ga je zavrnilo (sklep pod opr.št. N 17/93-19 z dne 11.11.1993), ker je štelo, da ne gre za zahtevek po določilu 3. 4. in 5. čl. ZDEN, ker je bil pravni posel sklenjen po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Pritožbeno sodišče je tako odločitev potrdilo (sklep pod opr.št. II Cp 198/94 z dne 16.3.1994). Toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije je predlagateljevi reviziji ugodilo in obe navedeni odločitvi razveljavilo (sklep pod opr.št. II Ips 541/94 z dne 27.10.1994).

Opozorilo je, da se omejitve v ZDEN ne nanašajo na akt podržavljenja (darilni pogodbi), temveč na predpis, ki je bil podlaga temu aktu.

Zato je sodišču prve stopnje naročilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali sta morda darilni pogodbi nadomeščali prisilno podržavljenje na podlagi katerega od predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. čl. ZDEN. Če bo sodišče ugotovilo, da je temu tako in je predpis v času sklenitve spornih pogodb še veljal, naj ugotavlja pravo voljo pogodbenih strank po določilu 5. čl. ZDEN.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo predlagateljev zahtevek za vrnitev nepremičnin, ki jih je pokojni F.Ž. podaril občini C. z darilnima pogodbama dne 4.3.1966. Tako je sklenilo zato, ker se je iz spisa občine C. številka 465-36/64-3/2 prepričalo, da darilni pogodbi nista bili sklenjeni na podlagi predpisov iz 3. in 4. čl. ZDEN. Do sklenitve pogodb je prišlo na podlagi takrat veljavnega Odloka o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov z dne 16.6.1964 (glasnik št. 44/1964), ki je bil izdan na podlagi statuta občine in Zakona o proračunih in financiranju samostojnih zavodov (Ur. list FLRJ št. 52/59, 23/61 in 25/61), torej predpisa, ki ni naveden v 3. čl. ZDEN. Poleg tega je navedeni predpis predvideval odplačen prenos zemljišč v družbeno lastnino in ni predvideval nobenega prisilnega podržavljenja (4. čl. ZDEN). Tudi kasneje uveljavljeni predpisi so ohranili upravičenja, ki so nastala na podlagi teh predpisov in občine še danes plačujejo preživnine. Iz obrazložitve na 4. in 5. strani izpodbijanega sklepa še izhaja, da je sodišče prve stopnje pregledalo upravni spis občine C. številka 465-36/64-3/2 in ugotovilo, da premoženje pokojnega F.Ž. ni prešlo v družbeno last na podlagi pravnega posla, v katerega bi bil prisiljen ali zapeljan, marveč zato, ker je nameraval ob prepustitvi zemljišč uveljavljati pravico do preživninskega varstva po Odloku o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov (5. čl. ZDEN).

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za vrnitev nepremičnin, je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe za prenos teh nepremičnin v začasno uporabo predlagatelju, saj ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, ki je potrebna po določilu 68. čl. ZDEN.

Proti taki odločitvi se je pritožil predlagatelj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitev določb materialnega zakona. Predlaga spremembo sklepa in ugoditev njegovemu predlogu glede glavnega zahtevka in izdaje začasne odredbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo namen pokojnega F.Ž., da ob prepustitvi zemljišč uveljavi pravico do preživninskega varstva na podlagi Odloka o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov, ki je bil izdan na podlagi Zakona o proračunih in financiranju samostojnih zavodov, vendar je zmotno menilo, da darilni pogodbi ne temeljita na nobenem od predpisov iz 3. in 4. čl. ZDEN. Predlagatelj meni, da izpodbijani sklep nima stališča oziroma obrazložitve o bistveni stvari in da je sodišče napačno uporabilo določila ZDEN.

Uporabilo jih je v škodo predlagatelja in ga postavilo v neenakopraven položaj z ostalimi upravičenci v denacionalizacijskih postopkih, kar je v nasprotju z namenom zakona, da popravi krivice.

Po njegovem iz listin v upravnem spisu občine C. izhaja, da ni prišlo do prehoda lastninske pravice v družbeno lastnino zaradi namena daritve nepremičnin, marveč zaradi preživnine, ki naj bi jo "darovalec" prejemal, kar pa se ni zgodilo. In prav zato je bila pokojnemu F.Ž. storjena krivica, ki jo želi ZDEN popraviti. Ker je bilo torej premoženje pokojnemu F.Ž. neodplačno podržavljeno, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Po pritožnikovem mnenju bi moralo sodišče uporabiti 5. čl. ZDEN in ugotoviti zvijačnost pravnega posla ter sporne nepremičnine vrniti. O tem pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nima razlogov. Pri tem je treba omeniti še 90. čl. ZDEN, ki omogoča vrnitev premoženja celo v primeru, ko odškodnina ni presegla 30 % vrednosti premoženja, in upoštevati, da je bil prehod premoženja v predlagateljevem primeru neodplačen. Za uporabo 90. čl. ni predvidena nobena časovna omejitev, niti dejstvo, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), torej glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek in je pravilno uporabilo materialno pravo, kar vse je natančno in logično obrazložilo v izpodbijani odločbi, ki jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

Izpodbijani odločbi ni kaj dodati, zato sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami samo pojasnjuje, da je namen denacionalizacije v vrnitvi tistega premoženja, ki je bilo podržavljeno s prisilnimi ukrepi, in ne vsega družbenega premoženja, ki je prešlo iz privatne lastnine po volji lastnikov. Zato so upravičene do denacionalizacije le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, ki so našteti v 3. čl.

ZDEN, ali drugih predpisov, ki so opisani v 4. čl. ZDEN kot predpisi, ki so omogočali neodplačno podržavljenje in to do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. V primeru prehoda premoženja v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, zahteva zakon še grožnjo, silo ali zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. čl. ZDEN).

V danem primeru tudi pritožnik priznava, da sta bili darilni pogodbi sklenjeni z namenom pok. F.Ž., da ob prepustitvi zemljišč uveljavi pravico do preživninskega varstva kmetov po Odloku občine C. o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov z dne 16.6.1964 (Glasnik, Ur. vestnik Okraja Ljubljana, številka 44/64) - torej predpisa , ki je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ dne 7.4.1963, (Ur.l. SFRJ št. 14/63) in na podlagi Ustave SRS z dne 9.4.1963 (Ur.l. SRS št. 10/63). V danem primeru je bil odlok sprejet na podlagi Statuta občine, ki je moral biti v skladu z Ustavo SFRJ (148.člen) in Ustavo SRS (87., in 94. člen). Odlok je izdala občina, ki je bila tedaj temeljna družbeno-politična skupnost in je samostojno določala dohodke, gospodarila s svojimi sredstvi ter ustanavljala tudi svoje sklade (73., 78., 98., in 99. člen Ustave SFRJ ter 86., 90., in 91., člen Ustave SRS). Samostojno je s predpisi (odlok, odredba, navodilo) urejala zadeve, ki so imele splošen pomen za njen gospodarski, komunalni, kulturni in socialni razvoj (108. člen Ustave SRS). Odlok o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov predstavlja najvišji predpis, ki ga je lahko sprejela samo občinska skupščina (107. člen Ustave SRS) in ni predpis za izvrševanje zakonov in drugih predpisov, kot npr. priporočilo, pravilnik, odredba ali navodilo.

Odlok sicer res temelji na določilih 13., 106. in 107. čl. Zakona o proračunih in financiranju samostojnih zavodov (Ur.list SFRJ št. 52/95, 23/61 in 52/61), vendar ta zakon ne predvideva nobenega prenosa zemljišč iz lastnine fizičnih oseb v družbeno lastnino ali prisilnega podržavljenja, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne spada med zakone iz 3. in 4. čl. ZDEN. To izhaja tudi iz vsebine Odloka o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov, s katerim je bil ustanovljen Sklad za preživninsko varstvo kmetov občine C. Ta sklad je imel dohodke iz kupnin in drugih odplačil za zemljišča, ki so jih vplačali v sklad kmetje, ki so prenesli svojo zemljo v družbeno lastnino iz dohodka od lesa na teh zemljiščih, prispevkov kmetijskih zadrug in posesti, dotacij občinskega proračuna, obresti naloženih sredstev sklada, prispevki volil in daril ter drugega (3. čl.), toda sredstva sklada so se uporabljala namensko, samo za izplačevanje preživnin kmetom in ne nazadnje za prispevke za zdravstveno zavarovanje teh oseb (4. čl.).

Sredstva sklada so bila tudi nadzorovana. Glede na to je mogoče trditi, da je bila ustanovitev takega sklada povsem zakonita, legitimna in v skladu s standardi v civilizirani in demokratični družbi.

Ker je sodišče prve stopnje ob tem še ugotovilo, da je predlagateljev pravni prednik prepustil del svojih nepremičnin z namenom uveljavitve pravice do preživninskega varstva po Odloku o ustanovitvi sklada za preživninsko varstvo kmetov, ni mogoče govoriti o neodplačnem prehodu lastninske pravice v družbeno premoženje.

Tako se izkaže, da pritožba ni utemeljena in da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagateljev zahtevek. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.