VSL sklep III Cp 289/94

Pritožbi proti zavrženju ugovora (pritožbe) se ugodi in se sklep Su ..... z dne 29.4.1994 razveljavi, ugovor (pritožba) proti sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice pa se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep Su ..... z dne 1.4.1994.

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom Su ..... z dne 29.4.1994 zavrglo dolžnikov ugovor proti sklepu o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev sodnice A.A. kot nedopusten (peti odst. 75. čl. ZPP).

S sklepom Su ..... z dne 1.4.1994 pa je zavrnilo dolžnikovo zahtevo za izločitev sodnice A.A., ker je ugotovilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na njeno pristranskost.

Proti prvemu navedenemu sklepu (pritožnik sicer navaja datum 20.4.1994, vendar sklepa s takšnim datumom v spisu ni) se pritožuje dolžnik. Trdi, da vodja enote sodišča ni upošteval izločitvenih razlogov. Proti izločevani sodnici namreč teče že sprožen kazenski postopek. Sodnica mu je onemogočila pritožbo na blokado ŽR. Za blokiranje ŽR pri banki je navedla samo neko znamenje, ki je zadostovalo za blokado ŽR in zato je postal nelikviden. Ravnala je tudi pristransko, ker ga ni hotela zaslišati, češ da je zamudil 5 minut, ki jih je opravičil. V ugovoru (pritožbi) proti zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice pa je navedel, da sodnica sodi v kazenski pregon in to zaradi blokade ŽR.

Pritožba proti sklepu o zavrženju je utemeljena, proti sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev pa ni.

Zakon o izvršilnem postopku nima posebnih določb o izločitvi sodnika, zaradi česar je potrebno uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (14. čl. ZIP). Le-ta pa določa, da zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrne, ni posebne pritožbe (peti odst. 74. čl. ZPP). To pomeni, da se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odst. 378. čl. ZPP). Izvršilni postopek poteka v dveh fazah, v dveh stadijih: v prvem gre za odločanje o izvršbi in v drugem za njeno izvajanje. Prva faza odločanja o izvršbi se konča s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se izvršilni predlog zavrže ali zavrne oziroma s katerim se temu predlogu ugodi. V drugi fazi postopka - samem izvajanju izvršbe sodišče ne izda sodišče v vsakem primeru odločbe, ki pomeni konec postopka (denimo, če ne pride do ustavitve izvršbe oziroma postopka in je upnik poplačan, sodišče o tem navadno ne izda nobenega sklepa).

Tako je potrebno šteti v izvršilnem postopku kot končno odločbo v smislu prej cit. drugega odst. 378. čl. ZPP sklep o izvršbi (38. čl. ZIP) in s tem priznati nezadovoljni stranki, ki ima pravico do nesamostojne pritožbe, da le-to uveljavi že v pravnih sredstvih proti sklepu o izvršbi. V obravnavanem primeru je bil sklep o izvršbi že izdan, sodišče prve stopnje je že odločalo o njegovem ugovoru, sodišče druge stopnje pa o pritožbi proti zavrnitvi ugovora, kar pomeni, da bi imel tožnik možnost pritožiti se proti zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi njegovega ugovora, vendar je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice prejel po izteku pritožbenega roka proti sklepu o zavrnitvi ugovora. Ob takšnem stanju stvari je torej potrebno obravnavati pritožbo proti zavrnitvi zahteve za izločitev, dasiravno podano samostojno, kot del pritožbe proti glavni stvari. Ker prvo sodišče ni ravnalo tako in je njegovo pritožbo zavrglo, ni dalo dolžniku možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. Pritožbeno sodišče je zato tej pritožbi ugodilo in sklep o zavrženju razveljavilo (3. tč. 380. čl. ZPP).

Ob takšnem razpletu zadeve pa je seveda moralo potem odločati tudi o dolžnikovi pritožbi proti odločbi o zavrnitvi zahteve za izločitev.

Pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, da izločevana sodnica ni mogla storiti kaznivega dejanja, saj je odločala na podlagi veljavnih zakonskih pooblastil in predpisov. Ob pritožbenih trditvah v zvezi z blokado dolžnikovega žiro računa naj bo povedano, da se izvršba na denarno terjatev opravlja z rubežem in prenosom (prvi odst. 94. čl. ZIP) in da sodišče s sklepom, s katerim dovoli rubež na denarno terjatev (sklep o rubežu), prepove dolžnikovemu dolžniku, da te terjatve ne sme poravnati dolžniku, dolžniku pa prepove, da te terjatve ne sme izterjati ali kako drugače razpolagati z njo in z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje (prvi odst. 96. čl. ZIP). Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odst. pravkar cit. člena). Dolžnik je proti sklepu o izvršbi vložil pravno sredstvo, ki mu je na voljo in je bilo o njem tudi odločano, ne more pa kot dolžnik predlagati začasnih odredb, ker to zakon omogoča le upniku (265. čl. ZIP). Sicer pa proti sodnici N.G.K., kolikor je mogoče razbrati iz spisa, ne teče noben kazenski postopek. Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v ničemer, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.