VSL sklep III Cp 129/95

Pritožbi se delno ugodi in se tisti del sklepa, s katerim je odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi in tudi njegov predlog za odlog izvršbe.

Zoper sklep se iz vseh razlogov pritožuje dolžnik in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje ni vročilo predloga za izvršbo. Prenaglilo se je tudi z zavrnitvijo predlog za odlog izvršbe. Samo po sebi je namreč umevno, da predstavlja deložacija za dolžnika znatnejšo škodo, saj bo ostal na cesti. Sicer pa je dolžnik vložil predlog za obnovo postopka.

Utemeljuje ga z novim dokazom, ki bo potrdil, da je v stanovanju bival več kot dve leti (v obrazložitvi sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, je namreč ugotovljeno, da mu manjkata le dva meseca). Imetnica stanovanjske pravice mu je popolnoma slučajno (nahaja se namreč v ZRJ) sporočila naslov osebe, pri kateri je bivala z družino. Prav to pa predstavlja razlog za obnovo postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

O predlogu za izvršbo sodišče praviloma odloča še preden je dolžniku omogočeno, da se o tem izjasni (primerjaj 38. člen Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP). Vendar to ne pomeni, da dolžnik nima možnosti izjasniti se o predlogu (primerjaj 5. člen Zakon o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Sodišče mu mora to omogočiti s tem, da mu predlog za izvršbo vroči vsaj s sklepom o izvršbi. Ker je v konkretnem primeru to opustilo, pritožba utemeljeno opozarja na kršitev postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o ugovoru ugodilo, ta sklep razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje dolžniku vročiti predlog za izvršbo, nato pa znova odločiti o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Za odlog izvršbe na dolžnikov predlog mora biti podan kateri od zakonskih razlogov iz 1. do 9. točke 1. odst. 63. člena ZIP ali iz 2. odst. 63. člena ZIP ter verjetnost, da bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Kaj je treba šteti za znatnejšo škodo, je odvisno tako od pričakovanega obsega te škode kot od dolžnikovih premoženjskih razmer, vrednosti terjatve in drugih okoliščin primera. Zgolj sklicevanje na notornost škode, ne da bi dolžnik pojasnil, kaj konkretno naj bi ta škoda predstavljala in kolikšna naj bi bila (pri čemer dejstvo, da se mora dolžnik izseliti iz stanovanja, ne predstavlja znatnejše škode, marveč njegovo obveznost, ki mu jo nalaga izvršilni naslov) še ne pomeni, da je dolžnik izkazal verjetnost, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog in v tem delu potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).