VSL sklep II Cpg 14/2000

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 2. točki izreka, s katerim je bilo naloženo dolžniku povrniti upniku 16.110,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka, s katerim je bil ugovor zoper sklep o izvršbi opr. št. I Ig 1009/95 z dne 23.11.1995 zavrnjen, potrdi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi opr. št. I Ig 1009/95 z dne 23.11.1995 (1. točka izreka). Hkrati je naložilo dolžniku povrniti upniku njegove nadaljnje izvršilne stroške (2. točka izreka).

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno odločati o odlogu izvršbe, kar izhaja iz sklepa Višjega sodišča iz ..., opr. št. II Cpg 353/98 z dne 26.5.1998. Po oceni pritožbe je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZIP, saj so le-te prenehale veljati z uveljavitvijo ZIZ. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Ne zadostuje namreč le ugotovitev, da imata makedonski zakon o odvetništvu in Zakon o odvetništvu (Ur.l. RS, št. 18/93) enake določbe glede zastopanja tujih odvetnikov. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali obstoji dejanska vzajemnost, česar pa ni storilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba ni utemeljena v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka).

Zmotne so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno odločati o odlogu izvršbe. Pri tem je dolžnik napačno tolmačil, da to izhaja iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v ... opr. št. II Cpg 353/98 z dne 26.5.1999. Iz obrazložitve navedenega sklepa kaj takega ne izhaja, izhaja pa, da je Višje sodišče v ... ugotovilo, da ni bilo pogojev za odlog izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi določb Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur.l RS, št. 10/93 s spremembami).

Okoliščina, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbe ZIP namesto ZIZ, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora (1. točka izreka).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ZIP enako urejal reševanje (utemeljenega) ugovora kakor ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, v skladu z določbami ZIZ, čeprav se je sklicevalo na določbe ZIP. Iz spisa je razvidno, da je bil upniku poslan ugovor v odgovor in da je le-ta odgovoril, kar predvideva določba 57. člena ZIZ. Dolžnik je v ugovoru navajal, da ni pasivno legitimiran, ker se nanj ne glasi izvršilni naslov, niti ni pravni naslednik tistega, na katerega se glasi. To pa je dopustni ugovorni razlog tako po določbi 12. točke 55. člena ZIZ, kakor je bil po določbi 12. točke 50. člena ZIP, na katero se sicer sklicuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je torej odločalo o dopustnem ugovornem razlogu, pri tem je ugotovilo, da ga dolžnik ni izkazal. Glede na to je zgolj pavšalna pritožbena navedba, da je ZIP prenehal veljati, neupoštevna. Ker pritožba ne napada pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o tem, da dolžnik ni izkazal uveljavljanega ugovornega razloga, ga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep v 1. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba glede nadaljnjih izvršilnih stroškov (2. točka izreka) je utemeljena.

Izvršilni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade (2. odst. 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je upniku priznalo odvetniške stroške, čeprav je njegov pooblaščenec makedonski odvetnik. Pri tem pa ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja o tem, ali lahko makedonski odvetnik zastopa stranko pred sodišči v Republiki Sloveniji, na podlagi česar bi mu šli odvetniški stroški po odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da Zakon o odvetništvu (Ur.l.RS, št. 18/92) v 3. odst. 2. člena dopušča, da odvetnik iz druge države zastopa stranke pred sodišči v Republiki Sloveniji, vendar ob pogoju vzajemnosti. Točna je tudi ugotovitev, da makedonski zakon o odvetništvu (Zakon za advokaturata - Službeni vesnik na Republika Makedonija št. 18/93) vsebuje podobno določbo, saj v 11. členu daje tujim odvetnikom pravico opravljati odvetniško dejavnost na področju Republike Makedonije, vendar tudi pod pogojem vzajemnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo s primerjavo besedil zakonov o odvetništvu obeh držav ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je pogoj vzajemnosti, ki ga predpisuje slovenski zakon, izpolnjen. Makedonski zakon namreč omogoča tujim odvetnikom pravico do zastopanja pred domačimi sodišči le pod enakim pogojem vzajemnosti. Zato je potrebno ugotavljati, ali je vzajemnost dejanska, torej ali v Republiki Makedoniji dejansko dopuščajo slovenskim odvetnikom, da zastopajo stranke pred makedonskimi sodišči. Tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni raziskalo, kot utemeljeno opozarja pritožba.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je izpolnjen pogoj vzajemnosti, ki ga predpisuje Zakon o odvetništvu. Pri tem naj skladno z določbo 26. člena istega zakona zahteva ustrezno pojasnilo od ministrstva pristojnega za pravosodje, lahko pa to ugotavlja tudi z poizvedbami pri odvetniški zbornici.