VSRS Sklep I Up 316/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-262/2015/10 (1312-02) z dne 31. 5. 2016, o zavrnitvi prošnje tožnikov za mednarodno zaščito.

2Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožniki samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. Ker se v takem primeru šteje prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1), je očitno, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v pravico tožnikov ali njihovo neposredno, na zakon oprto korist.

3Tožniki (njihova pooblaščenka) so zoper navedeni sklep vložili pritožbo. Navajajo, da je ta potrebna za primer njihove vrnitve v Slovenijo v okviru dublinskega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V zadevi ni sporno, da so pritožniki po izdaji zavrnilne odločbe o mednarodni zaščiti samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili v treh dneh. S tem je nastal položaj, primerljiv tistemu, ki ga za čas do izdaje odločbe ureja ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena, in v skladu s katerim se šteje, da so prosilci umaknili prošnjo za mednarodno zaščito. S svojim ravnanjem so namreč izkazali, da ne nameravajo počakati na odločitev o prošnji in da zato pri njej ne vztrajajo.

7Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožbe prosilcev zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru njihovo ravnanje kaže, da je prenehal njihov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njihovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njihovo pravico, ki so jo uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito (primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013, I Up 470/2012, I Up 300/2013 in I Up 116/2016). Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega ZMZ navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjenem primeru zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

8Po povedanem na odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da tožniki niso obvestili pooblaščenke, da umikajo tožbo. Ker se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do pavšalne navedbe, da je pritožba potrebna zaradi zavarovanja pravic v primeru vrnitve v Slovenijo v dublinskem postopku, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).