UPRS sodba I U 906/2015

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-34/2015/5 (1312-02) z dne 25. 5. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 53. člena v povezavi s 33. členom in 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, čigar identiteto je ugotovila s predloženo potno listino Alžirije, izdano 28. 11. 2013 s strani Konzulata Alžirije v kraju Alicante, Španija.

2V obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnika, ki jih je podal s pomočjo tolmača za arabski jezik ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 17. 3. 2015. V nadaljevanju povzema tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, ki je potekal dne 13. 4. 2015 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca in tolmača za arabski jezik.

3Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik po narodnosti Arabec, Alžirec, po veroizpovedi ateist in samskega stanu. Kot razlog, zaradi katerega naproša za mednarodno zaščito, je navedel, da je po odsluženju dveletnega vojaškega roka v letalstvu Alžirije v mestu Oran več let brezuspešno iskal zaposlitev, ko pa je bil star 23 ali 24 let so ga islamisti oziroma teroristi povabili k sodelovanju. Želeli so, da bi za njih zbiral vojaške informacije o alžirski vojski. Staršem in bratom je povedal o novačenju s strani štirih ali petih islamistov oziroma teroristov, s katerimi je bil dogovorjen v kavarni v domačem mestu, vendar mu je družina zaradi nevarnosti sodelovanja s teroristi proti oblastem predlagala, naj zapusti Alžirijo, kar je tudi storil in je Alžirijo zapustil leta 1985. Sprva je odšel v Maroko, v mesto Ceuta, ki je španska enklava in zatem s čolnom z drugimi ilegalci v Španijo, v mesto Malaga, kjer je zaprosil za azil. Čeprav od tedaj na prošnjo ni prejel nikakršnega odgovora, je v Španiji živel ilegalno več kot 30 let, brez urejenega statusa, saj tam ni imel dovoljenja za bivanje. Najel si je stanovanje in delal, prodajal je sadje in zelenjavo ter oblačila. Nikoli ni imel težav s policijo niti z drugimi državnimi organi in nikoli ni dobil izgona Španije.

4Na posebno vprašanje, kako da si je na alžirskem konzulatu uredil dokumente, glede na to, da je Alžirijo zapustil brez njih, je izpovedal, da v Alžiriji ni nikoli imel osebnih dokumentov, razen osebne in vojaške izkaznice; ko pa je živel v Španiji, je v mestu Alicante zaprosil za potni list, ki ga je prejel po tem, ko je predložil tri fotografije, alžirski rojstni list, potrdilo o nekaznovanju, najemniško pogodbo za najem stanovanja ter izjavi dveh prič o zaposlitvi v podjetju v Španiji. Na vprašanje, če poseduje dokumente, s katerimi lahko potrdi, da je v Španiji bival več kot 30 let, je tožnik odgovoril pritrdilno in navedel, da ima te dokumente v Španiji, in sicer, da je bil najemnik stanovanja in da je delal v Španiji, vendar jih ni predložil, ker je pričakoval, da mu jih bo njegova bodoča soproga, ki je Romunka in je trenutno v Romuniji, posredovala po svoji vrnitvi v Španijo, kar bi bilo po njegovih predvidevanjih mogoče v 10-ih dneh. Na posebno vprašanje, kdaj in kje v Španiji je zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da se sicer ne spominja kdaj točno je to bilo, pač pa le, da je to bilo v mestu Hatiba, v provinci Valencia. Prošnjo je podal pisno v francoskem jeziku in nanjo nikoli ni prejel odgovora, z njim pa tudi ni bil opravljen osebni razgovor.

5Tožnik je na vprašanje, ali je o podani prošnji prejel pisno potrdilo in če se je o tem kadarkoli pozanimal, odgovoril, da je tedaj prejel nek dokument, a po 30 letih niti ne ve, kje je sedaj. O statusu podane prošnje se ni nikdar zanimal, prav tako nikoli ni živel več kot nekaj mesecev v istem kraju, ker se je zaradi dela večkrat selil. Ob podaji prošnje za azil je na vprašanje o naslovu bivanja pristojnemu organu navedel naslov, kjer je takrat živel. Navedel je še, da je v letu 2012 ali 2013 podal prošnjo za bivalno dovoljenje v Valenciji, na katero pa nikoli ni dobil pisnega odgovora, zgolj ustno so mu povedali, da je zavrnjena. Od njega so zahtevali potrdilo o najemu stanovanja, fotokopijo potnega lista, pogodbe o delu pa niso zahtevali, saj ni nikoli delal v istem kraju in je opravljal različne poklice. Navedel je še, da je leta 1995, ko je zbolela njegova mama, odšel legalno z alžirskim potnim listom v Alžirijo z letalom in tam ostal približno teden dni, njegov brat A. pa ga je opozoril, da je v nevarnosti, ker ga iščejo islamski fundamentalisti in mu predlagal, naj zaradi teroristov, ki ga iščejo, zapusti Alžirijo. Od tam je nato odšel v Maroko, v Ceuto in od tam dalje z ladjo v Španijo ter mejo med Marokom in Španijo prečkal brez težav, saj je v tistem obdobju kot alžirski državljan v Španijo lahko vstopil brez vizuma. Na navedbo uradne osebe, da je bila kopenska meja med Alžirijo in Marokom od leta 1993 zaprta in na vprašanje, na kakšen način je prečkal mejo med državama, je tožnik odgovoril, da je kopenska meja res zaprta, vendar je mejo prečkal ilegalno in je odšel k stricu, ki živi v Maroku, čez hribe in mimo mejnih prehodov. Navedel je še, da v domačem mestu Sidi bel Abbes živi približno 7.500 ljudi, od katerih je njegov brat gotovo slišal, da ga iščejo teroristi, ker ni izpolnil njihovih zahtev glede pridobivanja informacij o alžirski vojski. Mesto, od koder prihaja tožnik, je majhno, zato bi ga teroristi našli, če bi se vrnil v Alžirijo. Tja se je zato vrnil samo za teden dni, ko je obiskal bolno mamo.

6Na posebno vprašanje, zakaj ni ostal v Maroku, če se je bal groženj alžirskih islamistov in teroristov je odgovoril, da je bilo njegovo življenje v Maroku ogroženo, ker je ateist, zato je odšel v Španijo, kjer ga ne poznajo. Na vprašanje uradne osebe je podrobneje opisal dogodek, ko so ga novačili islamisti, teroristi. Točno kdaj je to potekalo se ni mogel spomniti, pač pa se je spomnil tega, da so bili dogovorjeni v kavarni v njegovem rojstnem kraju. Prišli so štirje, morda pet, in so ga prepričevali, da bi z njimi sodeloval in za njih pridobival informacije o alžirski državi in vojski. Bilo ga je strah. Sprva se je strinjal, da z njimi sodeluje in jih je prosil za nekaj časa, da bi se pogovoril s svojo družino, ker je v družini najstarejši od otrok. Ko je o tem vprašal svojo družino, so mu rekli, da bo njegovo življenje v nevarnosti, če bo z njimi sodeloval. Zato se je odločil zapustiti domovino. Odšel je v tujino, o novačenju pa ni obvestil pristojnih alžirskih oblasti, niti ni pri njih iskal pomoči, ker o tem ni imel nobenega dokaza, niti ni poznal imen teh oseb. Če bi oblasti obvestil o grožnjah islamistov, ne bi storile ničesar, saj islamisti vladajo ponoči, čez dan pa vojska in policija. Ko se je z njimi sestal, so mu teroristi rekli, da ga bodo ubili, če bo o njih obvestil policijo, vojsko ali oblasti.

7Dodal je še, da islamisti novačijo ljudi tudi na cesti in v kavarnah, ne le v džamijah. Zanj ne vedo, da je ateist, pač pa vedo, da njegova družina obiskuje džamijo. Teroristi so novačili po Alžiriji in so bili prisotni že pred letom 1991, vse od tedaj, ko je na oblast prišel Boumediene. Delovali so skrivoma in novačili mlade fante, ki so služili vojaški rok. Tedaj je v Alžiriji vladala vojska, kar je bil tudi Boumediene, islamisti pa so delovali tajno. Poleg tega pa so bili problemi tudi med državo in Berberi, tako da je po letu 1991 prišlo do vojne med vojsko in islamisti, skrajneži. Na posebno vprašanje, ali je bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno je tožnik odgovoril, da je bil versko in politično preganjan s strani islamistov, ker se z njihovim delovanjem in z njihovim naukom ne strinja, po veroizpovedi je ateist.

8Na nadaljnje vprašanje, ali so po podaji prošnje zanj nastopile kakšne nove okoliščine, zaradi katerih meni, da se ne more vrniti v Alžirijo, je odgovoril, da osebno nima stikov z alžirsko državo niti s svojo družino in o Alžiriji noče ničesar vedeti, je pa v stikih zgolj z bratom A., ki živi v Kanadi. V kolikor bi bil tožnik vrnjen v Alžirijo, ga tam čaka smrt, saj islamisti ne bodo nikoli pozabili, da je prelomil dano obljubo. Poleg tega bi v Alžiriji imel probleme, če bi drugi ljudje izvedeli, da je ateist, nevernik, česar ne vedo niti njegovi sorodniki. Če bi njegova družina to izvedela, bi ga ubili. Ko je še živel v Alžiriji, problemov zaradi ateizma ni imel, imel pa je probleme, ker ni znal pisati arabskih črk v arabskem jeziku, saj je končal osnovno šolo in tri leta srednje šole v francoskem jeziku, ker je bila Alžirija tedaj še del Francije, ko je bil star pet let. Navedel je še, da so islamisti, ki so ga ogrožali, zelo aktivni in delujejo proti oblastem, živijo v hribih in izvajajo teroristične dejavnosti, kar je tožnik izvedel od brata A. in ki ga opozarja, naj se v Alžirijo zaradi lastne varnosti ne vrača. Meni, da nikjer v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker se dogajajo teroristični napadi. Na posebno vprašanje tožnikovega pooblaščenca, če so ga v Španiji kdaj ustavili policisti in ali zna govoriti in pisati špansko, je tožnik odgovoril, da piše in govori špansko in da so ga policisti večkrat ustavili in jim je pokazal alžirski potni list ter povedal naslov bivanja.

9V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožnikov pooblaščenec pred osebnim razgovorom predložil 11 elektronskih virov s povezavami do spletnih strani z različnimi poročili in informacijami o politični situaciji v Alžiriji, spoštovanju človekovih pravic, začetkih radikalnega islamizma, o ogroženosti oseb, ki se vrnejo v Alžirijo, o delovanju Al Qaede in ISIS ter o verski svobodi v Alžiriji. Ta poročila je upravni organ uporabil v postopku preverjanja izjav tožnika, ni pa z njimi tožnika posebej seznanjal, ker so bila le-ta predložena s strani njegovega pooblaščenca.

10Nadalje v izpodbijani odločbi opisuje trenutno situacijo v Alžiriji in posebej opisuje obdobje po prvih demokratičnih volitvah leta 1991, prizadevanja za končanje konflikta in vsebino zakonov o miru in nacionalni spravi, ki prepoveduje nadaljnje politično udejstvovanje nekdanjim članom FIS ter predvideva odškodnine za družine žrtev terorizma in akcij vladnih varnostnih sil. V luči navedenega tožnikove navedbe o novačenju s strani islamistov, teroristov označuje za malo verjetne in neprepričljive. Po oceni tožene stranke tožnik ni tipičen profil, ki bi ga islamisti, teroristi rekrutirali, saj je v osebnem razgovoru izpovedal, da ima lastno mišljenje o muslimanski veri in da mu nihče ne more ukazovati, kaj sme početi in česa ne.

11Nadalje tožena stranka navaja, da se od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan oziroma je njegovo življenje ogroženo, pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo ter se pri tem potrudil, da bi bile njegove izjave vseskozi skladne in verjetne. Vendar tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države po oceni tožene stranke ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Prav tako meni, da bi prosilec v primeru resnične ogroženosti zaradi groženj s smrtjo iskal in zahteval pomoč in rešitev v Španiji, navkljub trditvam, da je tam že pred 30 leti prosil za mednarodno zaščito, a odgovora ni nikoli prejel. Če bi bilo njegovo življenje resnično ogroženo, se po mnenju tožene stranke, kljub materini bolezni, ne bi vračal v Alžirijo, pa čeprav le za relativno kratek čas. Po oceni tožene stranke dejanja preganjanja, ki jih v svojih izjavah opisuje tožnik, ne dosegajo standarda, kot ga določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ, tožnik pa ni z ničemer dokazal niti izrazil namena, da bi svoje trditve lahko s čimerkoli podkrepil oziroma dokazal. Prav tako ne zatrjuje, da so on in družina preganjani s strani države oziroma oblastvenih institucij v smislu 1. in 2. alineje 24. člena ZMZ, temveč naj bi bili subjekti preganjanja oziroma resne škode nedržavni elementi. Ti pa se po 24. členu ZMZ štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država in politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo.

12Po oceni tožene stranke islamistov, ki so tožnika novačili in mu posredno grozili, ni mogoče šteti za subjekt preganjanja, ker v postopku tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne oziroma da mu nočejo zaščite nuditi. Tudi tožnikova izjava, da oblasti ne bi storile ničesar, ker islamisti vladajo ponoči, čez dan pa vojska in policija, po oceni tožene stranke ne izkazuje neučinkovitosti države pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj.

13Nadalje za nerelevantno označuje tožnikovo navedbo, da je zapustil Alžirijo in odšel v Španijo, ker ga tam nihče ne pozna in da je Maroko zapustil, ker bi bil tam kot ateist ogrožen, saj Maroko ni demokratska država in tožnik ni navedel, da bi zaradi tega, ker je ateist imel v Maroku kakršnekoli težave, pač pa je to samo domneval.

14Prav tako kot neverodostojno označuje tožnikovo izjavo, da je kot alžirski državljan vstopil v Španijo brez vizuma, saj je Španija uvedla vizume za alžirske državljane že leta 1991 in tako tožnik v Španijo leta 1995 brez vizuma ne bi mogel vstopiti.

15Na podlagi njegovih izjav, ki jih je podal pri vložitvi prošnje, tožena stranka ugotavlja, da je s svojim ravnanjem zbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za vrnitev v izvorno državo, saj ocenjuje, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bile njegove izjave jasne, razumljive, njegova dejanja in ravnanja pa usmerjena v iskanje zaščite, česar v konkretnem primeru ni mogoče reči.

16Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe, ki se nanašajo na ključni razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, nekonsistentne in protislovne ter malo verjetne, poleg tega pa niso skladne z njegovimi izjavami oziroma dejanji, glede na to, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po nastanitvi v Center za tujce, na podlagi česar nadalje ugotavlja, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, pač pa šele ko je uvidel, da je stekel postopek njegove odstranitve iz Slovenije. Z vložitvijo prošnje je preprečil postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen.

17Nadalje meni, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti zaradi terorizma v Alžiriji poiskal pomoč in rešitev že v Alžiriji pri pristojnih organih, pa tega ni storil. Za toženo stranko niso sprejemljive tožnikove navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga islamski fanatiki našli kjerkoli bi bil in bi ga likvidirali.

18Prav tako kot neprepričljivo in malo verjetno označuje tožnikovo izjavo, da želi ostati v Sloveniji in si tu ustvariti dom, ker meni, da je takšna izjava neprepričljiva in zavajajoča za nekoga, ki naj bi domnevno 30 let živel v Španiji in bil tam zaposlen ter imel socialno okolje. Poleg tega pa vse do izdaje odločbe tožnik ni predložil nobenih dokazov o svojem bivanju v Španiji, čeprav je izjavil, da tovrstne dokumente poseduje. Že besedna razlaga določil 3. alineje 2. odstavka 21. člena ZMZ v povezavi z 8. in 9. alinejo 23. člena in 2. odstavka 22. člena ZMZ pokaže, da se te informacije pridobijo in analizirajo le v primeru, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazuje preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element, vendar če ta element ni podan, njegovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev.

19Tožena stranka glede na tožnikove izjave pri podaji prošnje in osebnem razgovoru ocenjuje, da v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju, pač pa svoj strah utemeljuje na trditvi, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo usmrčen, ker islamisti ne bodo nikoli pozabili, da je prelomil obljubo o sodelovanju. Navedeno ne more biti samo po sebi dokaz, da mu bodo tudi v bodoče grozili, pač pa je po stališču tožene stranke treba upoštevati tudi okoliščine, ki so v tožnikovi izvorni državi nastale po njegovem preganjanju, oziroma resni škodi ali grožnji z njima, oziroma po tem, ko je zapustil izvorno državo. Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, saj ni dokazal, da bi doživljal on konkretno ponavljajoče se grožnje oziroma preganjanje. Tožena stranka je še preverjala, ali bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ in ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi obstajal utemeljen razlog, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ, tožena stranka zaključuje, da ni upravičen niti do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite.

20Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Meni, da je v izpodbijani odločbi izostala obrazložitev glede presoje vseh zakonskih elementov po določilih 21. člena ZMZ. Šele odgovor na posamično alinejo namreč pojasni vprašanja, ki se lahko odpirajo pri presoji drugih alinej. Tako so na primer očitana neskladja v okviru 3. alineje lahko posledica nezmožnosti prosilca, da bi podal popolnoma skladen opis dogodkov v posledici njegove starosti ali časovne oddaljenosti dogodkov itd., ker ni nujno, da gre za zavajanje, kakor zaključuje tožena stranka.

21Tožnik poudarja, da se je v okviru svojih sposobnosti potrudil čim bolje pojasniti svojo situacijo. Odgovoril je na vsa zastavljena vprašanja in nikoli ni odklanjal odgovorov na posamezna vprašanja. Čeprav so bili nekateri odgovori res kratki in jedrnati, pa tega ni mogoče avtomatično šteti v njegovo škodo. Tožnik poudarja, da je skušal opisati dogodke izpred več let in kot splošno znano poudarja dejstvo, da sposobnost pomnjenja s potekom časa bledi, on pa je tudi samoiniciativno navedel dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo, a le v okviru svojih sposobnosti. Po mnenju tožnika je zato potrebno v konkretnem primeru upoštevati veliko časovno odmaknjenost dogodka in njegovo starost. Poleg tega poudarja, da je bil ves čas na razpolago uradnim organom in svoje sodelovanje pokazal tudi z odzivom na vabilo na osebni razgovor in s posredovanjem informacij o izvorni državi. Vsa ta dejstva ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni potrudil pri podaji vloge. Toženi stranki očita pomanjkanje obrazložitve v zvezi s citirano 1. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ v izpodbijani odločbi, tako da ni mogoče ugotoviti, katere od navedenih okoliščin, če sploh katere, je pri svoji odločitvi upoštevala. Podobno toženi stranki očita tudi glede 2. alineje 3. odstavka 21. člena, češ da je v obrazložitvi ne obdela na način, da bi jasno in nedvoumno odgovorila na vprašanje glede razlogov, zakaj tožnik ni predložil dokazov. Kar zadeva najpomembnejši dokaz o novačenju s strani islamistov pa tožnik pojasnjuje, da takega dokaza v fizični obliki sploh ni, ker o tem ne obstajajo ne slike niti posnetki in ne uradni zapiski ali kaj podobnega. Glede očitka, da ni predložil nobenih dokazov o svojem bivanju v Španiji tožnik poudarja, da je v tej zvezi tožena stranka spregledala pojasnilo tožnika, da se je trudil, da bi karkoli pridobil, vendar mu bo zaradi zadržanosti v Romuniji njegova partnerka dokumentacijo lahko poslala šele, ko se vrne v Španijo, z obzirom tudi na to, da gre za staro dokumentacijo, do katere ni lahko priti. Zato toženi stranki tožnik očita pavšalnost ugotovitve, da do izdaje odločbe tožnik ni predložil dokazov o bivanju v Španiji.

22Kar zadeva vprašanje, ali so tožnikove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, tožnik izpodbijani odločbi prav tako očita pomanjkanje sistematične razčlenitve, ker se posamezni očitki tožene stranke nahajajo v različnih delih odločbe, kar otežuje njihovo prepoznavo.

23V nadaljevanju tožbe odgovarja na posamezne očitke tožene stranke, in sicer najprej glede očitane neskladnosti, da je iz Alžirije odšel v Španijo brez vizuma. V tej zvezi tožnik pojasnjuje, da gre za neskladje v zvezi s potjo in ne v zvezi z dogodki preganjanja, zato navedeno neskladje smatra za nebistveno. Kljub temu meni, da je do tega prišlo zaradi nesporazuma pri prevajanju in oddaljenosti dogodkov.

24Kar zadeva očitek, da so malo verjetne njegove navedbe o novačenju s strani islamistov, teroristov in da so neprepričljive ter v nasprotju z načini rekrutacije, kot se dejansko izvajajo v islamskem svetu, tožnik pojasnjuje, da je morda res najpogostejši pasivni način novačenja, vendar pa se uporabljajo tudi bolj aktivne metode za nabor novih pripadnikov in prav tožnik je bil ena izmed žrtev tovrstnega novačenja, pri čemer dejstva, da je tožnik ateist, osebe, ki so ga novačile, niso vedele. Zato meni, da ne drži, da je navajanje razlogov za azil neprepričljivo in malo verjetno.

25V zvezi z navedbo, da če bi bilo tožnikovo življenje resnično ogroženo, se kljub materini bolezni niti za kratek čas ne bi vračal v Alžirijo, tožnik meni, da gre za prestrog očitek, saj samo po sebi dejstvo, da se je vrnil na obisk k bolni materi, ne napeljuje na sklepanje, da v Alžiriji tožnik ni bil ogrožen, zlasti ob dejstvu, da je tja odšel le enkrat v 30 letih in tam le zaradi želje po obisku bolne matere ostal zgolj krajši čas.

26Glede očitka o nerelevantnosti tožnikove navedbe, da je zapustil Alžirijo in odšel v Španijo, ker ga tam nihče ne pozna, Maroko pa je zapustil, ker bi bil tam kot ateist ogrožen, ob dejstvu, da Maroko ni teokratska država in da tožnik ni navedel, da bi zaradi tega, ker je ateist, imel v Maroku kakršnekoli težave, pač pa je le-to samo domneval, tožnik odgovarja, da iz navedenega očitka ni jasno, zakaj naj bi bila nerelevantna njegova navedba, da je odšel iz Alžirije v Španijo, ker ga tam nihče ne pozna. Dodatno pojasnjuje, da je zapustil Alžirijo zato, da bi se umaknil pred islamisti, kar je lahko dosegel s tem, da se je umaknil v državo, v kateri bo lahko zaprosil za azil. Maroko je bil le vmesna država na njegovi poti, v kateri se ni želel ustaviti, ker bi bil tam lahko kot ateist ogrožen, s tem pa si ne bi veliko izboljšal svoje situacije. Tožnik meni, da pri tem ni relevantna ugotovitev, da Maroko ni teokratska država.

27Kar zadeva očitek o neizkazanosti okoliščine, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu je nočejo nuditi, tožnik ponavlja, da v fizični obliki ne obstaja noben dokaz o novačenju islamistov in ker s takimi dokazi ni razpolagal niti v času dogodkov preganjanja, je bilo nemogoče pričakovati tudi uspešno ovadbo ali pritožbo pri državnih organih. Tožnik vztraja, da je utemeljil, zakaj zaščita policije ne bi bila učinkovita, že v svoji prošnji na strani 8, kjer je pojasnil, da teroristi delujejo povsod in imajo povsod simpatizerje ter se pred njimi ni mogoče skriti. Toženi stranki očita pomanjkanje obrazložitve tudi v tej zvezi, ker ni pojasnjeno, zakaj zanjo niso sprejemljive njegove navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga islamski fanatiki našli.

28Nadalje v tožbi v zvezi z informacijami o izvorni državi tožnik očita, da tožena stranka ni upoštevala informacij, ki jih je preko svojih pooblaščencev vložil tožnik in jih v nadaljevanju povzema, ampak so v izpodbijani odločbi na str. 7, 8 in 10 navedeni viri, ki jih tožnik ni predložil, niti mu niso bili poslani v komentar, s čimer je bila kršena pravica tožnika do izjave. Iz navedenih razlogov ne drži trditev tožene stranke, da tožnikove izjave niso bile jasne in razumljive, da je lažno predstavil razloge, da so njegove izjave nekonsistentne, protislovne in malo verjetne – pavšalne.

29V nadaljevanju tožbe očita toženi stranki nedoslednost obrazložitve tudi glede tega, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. V tej zvezi opozarja, da je tožnik pojasnil, da si je večkrat skušal urediti status v Španiji, najprej s prošnjo za azil, kasneje pa z dovoljenji za bivanje, saj je mislil, da bo tam živel, slovenski policisti pa so mu povedali, da morajo pred vložitvijo prošnje za azil preveriti njegov status v Španiji. Povsem jasno pa mu je bilo povedano, da ga ne bodo preganjali, kot je razvidno iz prošnje na str. 6. Tožnik še dodaja, da si je po tem, ko je spoznal svojo partnerko in se zaljubil, želel urediti status tudi s poroko in v ta namen odpotoval proti Romuniji, tedaj pa so se zadeve zapletle. Kljub temu meni, da je v njegovem primeru potrebno upoštevati, da prošnje ni vložil zgolj zato, da bi preprečil deportacijo, ampak zato, ker je bil v matični državi preganjan in mu tam grozi nevarnost, kar je pojasnil v prošnji in na osebnem razgovoru.

30V zvezi z vprašanjem, ali je bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki prav tako očita izostanek jasne in strnjene analize posameznih elementov, ki se deloma sicer nahajajo v izpodbijani odločbi, vendar na različnih mestih, večina pa jih ni obrazloženih. V tej zvezi tožnik primeroma izpostavlja sodbo št. I U 787/2012 (točke 94 – 95) in izpodbijani odločbi očita, da ne vsebuje odgovora na vprašanje splošne verodostojnosti prosilca, prav tako kot tudi ne obrazložitve glede vprašanja subsidiarne zaščite. V zaključku tožbe nasprotuje trditvi tožene stranke na str. 9 izpodbijane odločbe glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel, ki da jih ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. To po mnenju tožnika ne drži, saj gre v konkretnem primeru za odklonitev sodelovanja z islamskimi skrajneži, zaradi česar je tožnikovo življenje v nevarnosti, zato meni, da gre za dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Sodišču v dokazne namene predlaga vpogled v spis in zaslišanje tožnika. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

31Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

32Tožba je utemeljena.

33Sodišče se strinja s tožnikom, da izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve, kot jo je predpisal zakonodajalec z določili 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 30. členom ZMZ, po katerem se ZUP subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, kolikor ni z ZMZ drugače določeno.

34Tožena stranka namreč v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru ni podan subjektivni pogoj.

35Navedeno po presoji sodišča pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, kar tožnik izrecno uveljavlja in argumentirano podrobno pojasnjuje v tožbi, s čimer je bilo posledično poseženo v tožnikovo pravico do izjave in enakega varstva pravic ter pravnega sredstva v smislu določil 22. in 25. člena Ustave ob očitanem izostanku določno in konkretno obrazloženih razlogov tožene stranke za sprejeto odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

36V tem smislu sodišče ne more drugače presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe kot preko ugotovitve, da je z izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do 7, kršena 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zato je v konkretnem primeru ob ugotovljeni bistveni kršitvi navedenih pravil postopka, posledično tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj odločbe, ki fragmentarno obravnava le nekatere vidike ugotavljanja pogojev za priznanje statusa begunca, medtem ko je ugotavljanje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite selektivno osredotočeno zgolj na vidike resne škode izključno v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ z vidika virov o izvorni državi tožnika Alžiriji, glede katerih tožniku ni bila predhodno dana možnost, da bi se o njih izrekel, zato v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

37Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

38V ponovljenem postopku bo moral pristojni upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe, tudi z vidika celovite presoje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se, v kolikor bo ugotovil, da pogoji za priznanje statusa begunca v konkretnem primeru niso podani, dodatno sistematično opredeliti do vsakega izmed pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali to ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ in z vidika razpoložljivih splošnih in specifičnih informacij oceniti, ali tožnikova izvorna država tožniku - glede na njegove individualne osebne okoliščine, lahko zagotovi zaščito.

39Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in ker tega tudi tožnik v tožbenem zahtevku niti ni uveljavljal. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik pa težko popravljive škode niti ne zatrjuje, poleg tega pa narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

40Sodišče je odločilo na seji sodnega senata, brez glavne obravnave, četudi jo je je tožnik smiselno predlagal s tem, ko je v tožbi predlagal izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).