UPRS sodba I U 1185/2013

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-161/2011/19 (1312-08) z dne 18. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je vložil že drugo prošnjo za mednarodno zaščito in se pri tem skliceval na razloge iz svoje prve prošnje, saj so problemi enaki. V svoji prvi prošnji je navedel, da je po narodnosti Paštun, muslimanske veroizpovedi in da se je iz Afganistana z družino preselil v Pakistan. Po podaji prošnje je podal lastnoročno izjavo, iz katere izhaja, da je razlog za zapustitev Pakistana pobeg od talibov in problemi s pakistansko državno oblastjo. Šolal se je v internatu, njegovi učitelji so bili simpatizerji talibov in so jih učili, da se morajo boriti proti enotam NATA, kajti ko bodo te prišle, se bodo morali zaradi islama razstreliti v samomorilskem napadu. Tožnik je iz šole zbežal domov, doma pa mu je oče povedal, da ga zaradi sodelovanja s talibi išče policija. Ko se je doma skrival par dni, pa je prišlo na njegov dom talibsko pismo, v katerem so ga pozvali, da se jim mora zaradi pobega predati, da mu bodo lahko sodili. Iz lastnoročne izjave, ki jo je napisal po podaji druge prošnje, pa izhaja, da se je kot otrok s svojo družino preselil iz Afganistana v Pakistan, saj je njegov oče v zemljiškem sporu ustrelil njegova bratranca. Nadalje je ponovno povedal, da so ga vpisali v versko šolo, da so ga urili in jim govorili, da se morajo boriti proti vladi in NATU in da bodo morali žrtvovati svoje življenje s samomorom. Po enem letu je zaradi brutalnosti, katerim je bil priča, zbežal domov k očetu, oče pa mu je povedal, da je krajevna policija prejela nalog za njegovo aretacijo. V tem času pa je prišlo na dom tudi talibsko pismo, v katerem je zapisano, naj sem jim zopet pridruži, da ga bodo kaznovali po šeriatskem pravu. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da se je rodil v Afganistanu v provinci Kunar. Tudi na osebnem razgovoru je pojasnil, da je njegov oče v zemljiškem sporu ubil dva njegova bratranca, da so odšli v Pakistan, da je obiskoval madraso, kjer so bili učitelji naklonjeni talibom in da so jih pripravljali za izvedbo samomorilskih napadov. Prav tako je na osebnem razgovoru povedal, da je zbežal domov, da mu je oče povedal, da ga išče policija zaradi njegovih povezav s talibi, ki pa so očetu tudi poslali pisma in spraševali po tožniku. Nadalje je tožnik povedal, da če bi se vrnil v Afganistan, ne bi preživel, ker tam živijo njegovi sovražniki, bratranci po očetovi strani. Tudi če bi preteklo 100 let, bi našli način, da bi izvedeli, kje se nahaja. V Afganistanu so prisotni tudi Tahrik-e Talibani, ki bi ga zlahka našli in bi se mu maščevali, ker jih je zapustil.

2Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedel tri razloge za podelitev mednarodne zaščite. Prvi razlog je strah pred maščevanjem s strani pakistanskih talibov, ker je pobegnil iz njihovega tabora. Kot drugi razlog je uveljavljal strah, da bi ga državni organi Pakistana zaradi njegovega sodelovanja s talibi zaprli. Kot tretji razlog pa je uveljavljal strah pred krvnim maščevanjem s strani sorodnikov, ki živijo v Afganistanu, saj je njegov oče ustrelil dva bratranca. Tožena stranka ugotavlja, da je izvorna država tožnika Afganistan. V zvezi z navedenim je tožena stranka ugotavljala samo dejstva, ki bi lahko vplivala na tožnikovo vrnitev v Afganistan. Tako ni obravnavala navedb tožnika glede preganjanja s strani pakistanskih državnih oblasti, ker te nimajo jurisdikcije v Afganistanu. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o izvorni državi, ki so bile posredovane v mnenje pooblaščencu tožnika, le ta pa je pred osebnim razgovorom posredoval tudi njegove informacije o izvorni državi. Tožena stranka je 7. 6. 2013 od pooblaščenca prejela mnenje od s strani tožene stranke posredovanih informacijah ter še dodatne informacije o izvorni državi tožnika. Na podlagi zbranih informacij je tožena stranka ugotovila, da se pakistanskim talibom pridružujejo brezposelni fantje, ki se udeležujejo džihada, da bi se preživljali ali okrepili svoj socialni položaj, lokalni kriminalci, ki v džihadu vidijo dobičkonosen posel, veliko število članov pa prihaja tudi iz madras. Tožena stranka je preverjala, ali obstaja nevarnost, da bi pakistanski talibi v mestu Kabul našli nekoga, ki je zbežal iz tabora, kjer so se usposabljali za samomorilske napade. Tožena stranka ugotavlja, da se oseba, ki je zbežala iz takšnega tabora, šteje kot manj znana oseba oziroma neizpostavljena oseba, saj je taborov za usposabljanje samomorilskih napadalcev v Pakistanu veliko število. Iz poročila Danske misije za ugotavljanje dejanskega stanja v Kabulu iz maja 2012 izhaja, da ni verjetno, da bi talibi v Kabulu iskali oziroma napadli manj znane oziroma neizpostavljene osebe, saj talibi tega ne jemljejo kot prednostno nalogo. Ni znan niti en primer, ko bi talibi v Kabulu napadli takšno osebo. Tožena stranka ni našla informacij, ki bi ugotavljale drugače, prav tako pa jih ni predložil pooblaščenec tožnika. Tožena stranka tudi ugotavlja, da izjava tožnika, da ni razlikovanja med afganistanskimi in pakistanskimi talibi ni skladna s proučenimi informacijami. Oboji si sicer delijo isto ideologijo, pripadniki obeh so večinoma Paštuni, vendar se pakistanski talibi niso želeli priključiti afganistanskim in so si ustvarili svojo lastno identiteto, razlike pa so predvsem na področju svojega delovanja in odnosih do pakistanske državne oblasti.

3Kot naslednji razlog za podelitev mednarodne zaščite je tožnik uveljavljal strah pred krvnim maščevanjem s strani sorodnikov, ki živijo v Afganistanu, saj je njegov oče v zemljiškem sporu ustrelil dva bratranca. Zaradi tega dogodka je tožnikova družina tudi zapustila Afganistan in se preselila v Pakistan. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov oče ustrelil bratranca pred skoraj 20 leti. Ob tem dogodku se je tožnikova družina preselila zgolj nekaj več kot 100 km daleč od pakistansko – afganistanske meje. Tožnik je navedel, da njegova družina ni imela nobenih kontaktov z družino, kateri so pripadali umorjeni. Tožena stranka meni, da tožniku v Afganistanu ne grozi nevarnost krvnega maščevanja, saj ni verjetno, da bi člani družine, katere dva člana je pred skoraj pred 20 leti ubil tožnikov oče, izvedli krvno maščevanje nad tožnikom. Tožena stranka je pri tem upoštevala, da je od dogodka minilo že skoraj 20 let, da je tožnik zapustil izvorno državo, ko je bil star zgolj dve leti in ga sorodniki žrtev po zunanjem videzu ne morejo prepoznati ter da sorodniki žrtev v vseh teh letih niso niti enkrat prišli v kontakt s katerim koli članom tožnikove družine. Zaradi tega tožena stranka sklepa, da sorodniki žrtev nimajo namena krvnega maščevanja. Glede na navedeno tožena stranka ni upoštevala poročil v zvezi s krvnim maščevanjem, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika, saj vsak umor, ki se zgodi med Paštuni, samodejno ne sproži krvnega maščevanja. Čeprav tožnik v zvezi s krvnim maščevanjem ni podal verjetnih izjav, pa je tožena stranka presodila, da je splošno verodostojen, saj so njegove izjave notranje usklajene, v velikem delu pa so skladne tudi z informacijami o izvorni državi. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotovila je tudi, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ker je tožena stranka ocenila, da ni verjetno, da bi sorodniki žrtev nad tožnikom izvedli krvno maščevanje, ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da zaradi krvnega maščevanja utrpi resno škodo iz prve alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kazni (druga alineja 28. člena ZMZ). Glede razlogov za subsidiarno zaščito iz tretje alineje 28. člena ZMZ pa tožena stranka ugotavlja, da iz proučenih poročil izhaja, da se splošna varnostna situacija izboljšuje in da v celotni izvorni državi tožnika ne obstaja takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Ker je tožnik trdil, da je izvorno državo zapustil v starosti dveh let, je tožena stranka preverjala, ali bi se lahko nastanil v Kabulu. Tožena stranka je glede na preučene informacije ugotovila, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in omogoča tožniku, da bo lahko bival v njem. Tožnik sicer resda nima poklicnih kvalifikacij in iz njegovih izjav ne izhaja, da bi imel sorodnike v Kabulu, vendar je mlad, zdrav, samski moški, kar mu kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež.

4Tožnik v tožbi navaja, da ima prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem in da nacionalne določbe o prekluziji ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU, ampak se morajo upoštevati tudi navedbe in dokazi, predloženi v upravnem sporu. V zvezi z nepravilnim zaključkom tožene stranke, da ni verjetno, da bi talibi tožnika našli v Kabulu, tožnik opozarja na poročilo, dostopno na spletni strani, iz katerega izhaja, da je UNHCR mnenja, da je verjetno, da talibani ne bi iskali manj znane osebe, vendar mora biti za vsak konkreten primer narejena celovita ocena tveganja za vsakega posameznega prosilca. Tožena stranka bi morala upoštevati dejstvo, da že od drugega leta tožnik ne živi več v Afganistanu, ampak v Pakistanu ter da v Afganistanu nima ničesar. Zaradi tega bi bilo potrebno presojati tudi njegovo ogroženost v Pakistanu.

5Tožnik se tudi ne strinja z zaključki tožene stranke glede nevarnosti krvnega maščevanja. Preganjanje zaradi krvnega maščevanja spada med razloge iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. Tožena stranka zmotno šteje, da krvno maščevanje ne more biti razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ, saj v odločbi navaja, da je tožnik v postopku uveljavljal resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ, saj je zatrjeval strah pred usmrtitvijo in sicer zaradi krvnega maščevanja svojih sorodnikov. Tožena stranka bi morala preganjanje na tej podlagi presojati v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. V skladu s paštunskim zakonikom običajnega prava so vzroki krvnega maščevanja zlato, ženske in zemlja, najpogostejše pa je tako maščevanje ravno zaradi zemljiških sporov in vode. Do samega maščevanja lahko pride tudi mesece, leta in celo več rodov kasneje po storjenem prekršku. Krvno maščevanje preti storilcu umora, vendar pa lahko doleti tudi brata morilca oziroma drugega njegovega sorodnika po očetovi strani. Samo maščevanje pa se ne sme izvajati nad ženskami in otroki. Krvno maščevanje je najpogostejše prav zaradi sporov v zvezi z zemljo, kar je vzrok za tožnikov strah v konkretnem primeru. Samo krvno maščevanje se lahko izvrši celo nekaj rodov kasneje, zato je neutemeljen zaključek tožene stranke, da tožnik ni v nevarnosti pred maščevanjem, ker je do umora prišlo pred skoraj 20 leti. Tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala predloženih poročil o krvnem maščevanju s strani pooblaščencev tožnika, s čemer je kršila pravila postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. V konkretnem primeru je tožnik izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi z vrnitvijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena Ustave RS. S svojo izpovedjo je tožnik zagotovo izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti v primeru vrnitve v izvorno državo.

6Tožena stranka je tudi neutemeljeno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite. Tožnik izraža nestrinanje s tem, da se splošna varnostna situacija v Afganistanu izboljšuje in v nadaljevanju to podrobno pojasnjuje. Število mrtvih civilistov se je povečalo in je zaključek tožene stranke, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil ogrožen v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, nepravilen. Tožnik nadalje navaja, da v konkretnem primeru efektivna zaščita tožnika pred maščevanjem s strani talibanov pa tudi sorodnikov v tožnikovi izvorni državi ne obstaja. Tožena stranka ni v zadostni meri presodila kriterija, ali je od tožnika razumno pričakovati, da bo bival v tem delu države ter ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika, poleg tega pa ni opravila vpogleda v prihodnost ter presodila ali gre za trajno rešitev v prihodnosti za konkretnega tožnika. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je tožnik od drugega leta živel v Pakistanu ter je neutemeljeno pričakovati, da bi se po vrnitvi v izvorno državo tam uspel znajti kot odrasel samski moški brez podpore družine oziroma drugih sorodnikov. Iz poročil, na katere se sklicuje tožena stranka, izhaja, da je sama nastanitev v Kabulu problematična zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj in visokih najemnin. Ker tožnik nima prijateljev niti sorodnikov, je zanj dejansko nemogoče, da bi si poiskal nastanitev brez kakršnihkoli denarnih sredstev. V Kabulu je problematična tudi zaposlitev, še posebej za ljudi, ki prihajajo iz podeželja ali se vračajo iz tujine. Skoraj z gotovostjo je mogoče trditi, da tožnik zaposlitve v Kabulu ne bi dobil. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podredno subsidiarne zaščite, podredno pa predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da določba 39. člena Procesne direktive ne more posegati v 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je imel dovolj možnosti, da predloži informacije o izvorni državi, kar je dvakrat tudi storil. Nadalje pojasnjuje, da je po določilih ZMZ edina izvorna država tožnika Afganistan, kar pomeni, da mora tožena stranka presojati ogroženost tožnika v tej državi. V konkretnem primeru tudi ni bistveno, ali se krvno maščevanje presoja v okviru statusa begunca ali subsidiarne zaščite, saj bi tožena stranka pri obravnavi tudi v okviru statusa begunca prišla do enakega zaključka. Tožnik v postopku ni dokazal, da bi bilo njegovo življenje v izvorni državi ogroženo zaradi krvnega maščevanja. Tožena stranka je zadostno obrazložila, zakaj meni, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil ogrožen. Vztraja pri tem, da varnostna situacija v Afganistanu trenutno ne ustreza pogojem iz tretje alineje 28. člena ZMZ. Prav tako tožena stranka vztraja pri tem, da se tožnik lahko nastani v Kabulu, saj v postopku in tudi v tožbi ni navedel nobenih relevantnih okoliščin, ki bi onemogočale njegovo nastanitev v Kabulu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba je utemeljena.

9Tožena stranka je svojo zavrnilno odločbo utemeljila na tem, da tožnik ne more uveljavljati razlogov preganjanja s strani pakistanskih oblasti, ker je njegova izvorna država Afganistan. Nadalje je tožena stranka na podlagi informacij o izvorni državi ugotovila, da ni nevarnosti, da bi se pakistanski talibi tožniku lahko maščevali v Afganistanu, ugotovila pa je tudi, da tožniku ne grozi nevarnost krvnega maščevanja in zato ni upoštevala informacij o izvorni državi, ki se na to nanašajo. Sodišče se sicer strinja z zaključki tožene stranke, da tožnik ne more uveljavljati razlogov preganjanja s strani pakistanskih oblasti ter da ni nevarnosti, da bi se mu v Afganistanu maščevali pakistanski talibi in se glede tega pridružuje razlogom tožene stranke v obrazložitvi odločbe. Glede krvnega maščevanja, pred katerim tožnik izraža strah, pa sodišče meni, da niso bila upoštevana nekatera relevantna določila ZMZ. Tožnik je preko svojih pooblaščencev z dopisom z dne 7. 6. 2013 toženo stranko opozoril na to, da poročila, ki jih prilaga, kažejo na problem krvnega maščevanja v Afganistanu oziroma med Paštuni. Že tedaj je opozoril na to, da obstaja Pasthunwali code kot neformalni kodeks, ki ureja družbena razmerja. Vir, ki ga navaja, potrjuje navedbe tožnika, ki pravi, da bo njegovo življenje v Afganistanu ogroženo, če se vrne v Afganistan, saj je po navedbah vira, nasilje družine žrtve dolgotrajno in je usmerjeno v člane družine storilca. Tožena stranka se do teh tožnikovih navedb ni opredelila kot se tudi ni opredelila do informacij o krvnem maščevanju, ki jih je predložil v upravnem postopku tožnik. V odločbi je namreč na strani 12 zapisala, da ni upoštevala poročil tožnika v zvezi s krvnim maščevanjem iz razloga, ker je ocenila, da trditev prosilca, da bi se njegovi sorodniki nad njim krvno maščevali, ni verjetna. Sodišče pa meni, da tako stališče tožene stranke ni pravilno. Drugi odstavek 22. člena ZMZ določa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec lahko poda pisno ali ustno mnenje glede predloženih informacij. V tem primeru je sicer informacije o krvnem maščevanju predložil tožnik, vendar pa bi po mnenja sodišča tožena stranka morala izjave tožnika o tem, da mu grozi krvno maščevanje glede na to, da se le to lahko razteza celo na več rodov, preverjati v povezavi z informacijami, ki jih je sam predložil. Do teh informacij bi se tožena stranka morala opredeliti, saj je dejstvo, da je tožnik uveljavljal strah pred krvnim maščevanjem, saj je njegova družina iz tega razloga celo zbežala iz Afganistana in zato po mnenju sodišča ni utemeljenega razloga, da tožena stranka ni upoštevala informacij tožnika, ki se nanašajo na krvno maščevanje. Tudi 23. člen ZMZ zavezuje toženo stranko, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva med drugim tudi splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji kot tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Torej bi tudi na podlagi določila 23. člena ZMZ tožena stranka morala upoštevati specifične informacije o krvnem maščevanju, ki jih je predložil tožnik, saj se le te nanašajo na razloge preganjanja, ki jih uveljavlja. Sodišče tako meni, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 22. in 23. členom ZMZ.

10V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do informacij, ki se nanašajo na krvno maščevanje v povezavi z izjavami prosilca, ki se nanašajo na strah pred krvnim maščevanjem. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

11Sodišče je ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.