VSK sodba Cp 478/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžan toženec tožeči stranki plačati 5.329,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od osmih posamičnih zneskov, ki navedeno glavnico sestavljajo, in sicer od njihove zapadlosti do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžan toženec tožeči stranki povrniti v višini 162,72 EUR. Gre za regresni zahtevek zavarovalnice, ki od toženca, povzročitelja prometne nezgode, zahteva povračilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancem, saj je toženec izgubil zavarovalne pravice zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

2Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podal že pred prvostopenjskim sodiščem, da namreč ni bil povzročitelj prometne nesreče, temveč je nesrečo povzročil voznik osebnega vozila znamke G.., ki je iz smeri Š. po Šm. cesti „prinorel“ s hitrostjo, ki je bistveno presegala dovoljeno. Toženec se je v križišču ustavil, pogledal v obe smeri in v ogledalo, ki je na drugi strani ceste ter se prepričal, da je cesta prosta, nato pa začel počasi speljevati. V tem je zagledal luči vozila, ki se mu je z veliko hitrostjo približevalo, takoj se je ustavil, vendar se trčenju ni mogel izogniti. Izvedenec je ugotovil, da je bila hitrost vozila G. v fazi trka 52 km/h, kar pomeni da je bila pred trčenjem bistveno višja od omejitve, ki znaša na kritičnem odseku ceste 50 km/h. Toženec je gluhonema oseba, ki se brez tolmača za znakovni jezik ne more sporazumevati z drugimi. Zaradi tega dejstva ni mogel komunicirati s policisti in drugimi prisotnimi ob nezgodi, ni razumel, kaj se pogovarjajo, niti kaj piše v zapisniku. Toženec ima težave tudi z branjem in razumevanjem, razume le najenostavnejše tekste in besede, ki so v zvezi z dnevnim preživljanjem. Kljub temu, da je policistom pokazal izkaznico, ti tolmača niso poklicali in se niso potrudili, da bi tožencu pojasnili ali predočili ugotovitve glede nezgode. Očitno je, da je v postopku policistov prišlo do hudih kršitev toženčevih osebnih pravic. V kolikor bi bil toženec seznanjen z dejstvom, da je alkotest pokazal, da naj bi imel v organizmu 0,67 gramov na kilogram alkohola oziroma če bi bil poučen o svojih pravicah, bi zahteval, da se opravi analiza krvi, ki bi pokazala, da ni bil alkoholiziran. Toženec je poročilo podpisal v dobri veri, da je pravilno izpolnjeno, moški, ki je vozil, pa tožencu kopijo evropskega poročila o nezgodi ni izročil. Šele ko je toženec poročilo prejel in mu ga je raztolmačil tolmač, je ugotovil, da so v poročilu navedeni napačni podatki. Postopek zoper toženca, ki je bil uveden zaradi prekrška, je bil ustavljen. Predlog toženca za postavitev izvedenca psihološke stroke je sodišče zavrnilo, s čimer mu je onemogočilo dokazovanje dejstev, ki so v njegovo korist. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika v 10. členu določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik med drugim tudi v postopkih pred izvajalci javnih pooblastil.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ni uspel izpodbiti zanesljivosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in celoviti ter analitični dokazni oceni. Prometna nesreča se je zgodila, ko je toženec s stranske ceste pripeljal v križišče s prednostno cesto, ne da bi upošteval prometni znak, ki je na to opozarjal in je zato vožnjo nadaljeval v levo v trenutku, ko je iz njegove leve strani pripeljala voznica osebnega vozila znamke G. Toženčeva trditev, da naj bi voznik (voznica) drugega v prometni nesreči udeleženega vozila „prinorel“ po prednostni cesti, v dokaznem postopku ni bila potrjena. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu toženec ni oporekal, je sodišče ugotovilo, da je voznica G. ob primerni pozornosti sicer lahko opazila, da se križišču približuje toženčevo osebno vozilo z njene desne strani, vendar preden je toženec zapeljal na Šm. cesto(prednostno cesto), ni mogla predvideti takšne voznikove vožnje (nereagiranja na vozilo na prednostni cesti), ko pa je toženec v križišče dejansko zapeljal, trka ni mogla več preprečiti. Na drugi strani pa bi toženec moral vozilo, ki je vozilo po prednostni cesti, opaziti že, ko je bi od križišča oddaljen 40 metrov. Res je sicer izvedenec ugotovil, da je vozilo G. v fazi trčenja imelo hitrost 52 km/h, kar pa še ne potrjuje toženčeve trditve, da naj bi pred tem peljalo z bistveno višjo hitrostjo. Glede na to, da voznica G. ni mogla pričakovati, da bo toženec zapeljal v križišče kljub temu, da je sama vozila po prednostni cesti, in glede na to, da iz dokumentacije postaje prometne policije ni bilo mogoče ugotoviti, ali je voznica pred trkom zavirala, (možno pa je tudi, da je pred manevrom, katerega namen je bil z zavijanjem v levo preprečiti trčenje, hitrost vozila pospešila), toženec prehitre vožnje vozila G. ni uspel dokazati.

5Toženec se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da mu v postopku izvajanja policijskih pooblastil ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja kot drugemu vozniku ter da naj bi bile kršene njegove pravice. Oba policista, ki sta dogodek obravnavala, sta bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zaslišana in oba sta se dogodka, ker je bila v nezgodi udeležena gluhonema oseba, spominjala. Policist S.O. je povedal, da je s tožencem komuniciral tako, da je vprašanje tožencu zapisal na papir. To je potrdil tudi drugi policist R.R. Po preizkusu toženčeve alkoholiziranosti je bil zapisnik tožencu predočen, z njim se je strinjal in ga podpisal. Pritožbene trditve, da vsebine zapisnika toženec ni razumel, češ da razume le najenostavnejše tekste in besede, ki so v zvezi z dnevnim preživljanjem, so neresne, glede na to, da ima toženec opravljen vozniški izpit.

6Drži pa, da je bil postopek, ki je bil proti tožencu uveden zaradi storjenega prekrška, ustavljen, vendar ne zato, ker bi bilo ugotovljeno, da za prometno nesrečo ni odgovoren, temveč zato, ker je stopil v veljavo Zakon o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Ur. l. RS, št. 35/2005, v nadaljevanju: ZUDPPKZ), ki je tudi za toženčev primer uvedel abolicijo.

7Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).