VSL sklep II Cp 1335/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke a) za plačilo avtorskih honorarjev v višini 22.200,00 EUR, 5.190,00 EUR in 1.947,35 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, b) za prenehanje s kršitvami moralne avtorske pravice priznanja avtorstva na gradivu "E-gradivo: Podjetništvo – računovodstvo in davki", tako da se pri gradivu, objavljenem na internetni strani kot avtorje izbriše A. A., B. B. in C. C. in kot avtorico navede tožnico, c) za plačilo civilne kazni v višini 3.894,70 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in d) za plačilo odškodnine za psihične bolečine v višini 3.000,00 EUR z zahtevanimi obrestmi.

2Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napačno je stališče sodbe, da je za odločitev ključno, ali njena dela predstavljajo avtorsko delo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Pravno podlago zahtevkov predstavlja namreč Pravilnik o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev z dne 24. 2. 2004 (v nadaljevanju Pravilnik), zahtevke pa je v skladu s tam uporabljeno terminologijo opredelila kot avtorski honorar. V svojih navedbah je uporabila tudi izraz avtorsko delo, vendar pa je s tem želela le poudariti, da bi bil zahtevek utemeljen tudi na podlagi ZASP. Pravilnik je delovnopravni akt, ki ureja plačevanje avtorskih honorarjev za predavanja, članke in druga gradiva, katerih avtorji so zaposleni. Iz njegove vsebine ne izhaja, da bi šlo za nadomestilo za uporabo materialnih avtorskih pravic po ZASP oziroma da bi se nanašal le na predavanja, članke in gradiva, ki zadostijo pravnemu standardu avtorskega dela po ZASP. Pravilnik ne pogojuje izplačila "avtorskega honorarja" z izpolnjevanjem standarda avtorskega dela po ZASP, ne ureja vprašanj, povezanih s prenosom in varstvom avtorskih pravic, ne napotuje na uporabo ZASP in plačila ne pogojuje s sklenitvijo avtorske pogodbe. Glede na to je jasno, da se ne nanaša le na avtorska dela, marveč na vsa predavanja, članke in druga gradiva, katerih avtorji so zaposleni. Zneski so opredeljeni v bruto zneskih in zato ni mogoče zaključiti, da bi se nanašal le na avtorska dela. Toženka ni zatrjevala, da se je pravilnik nanašal le na avtorska dela, niti da honorarja ni izplačala, ker predavanja, članki in gradivo niso avtorska dela. Presoja, ali gre za avtorska dela, je pomembna le glede višine in vrste davčne obveznosti, ki jih je toženka dolžna obračunati od bruto prejemkov, ni pa pomembna za obstoj toženkine terjatve. Poleg tega je to vprašanje pomembno le še za odločitev o uveljavljenih avtorskopravnih upravičenjih (civilna kazen, prepoved nadaljnjih kršitev, odškodnina). Zmotno je tudi stališče sodbe, da tožnica ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali uveljavljena dela predstavljajo avtorska dela. Sodišče je obravnavo ves čas vodilo v smeri razreševanja vprašanja, ali je bila tožnica dolžna dela, plačilo katerih terja, opravljati v sklopu pogodbe o zaposlitvi in ali je zanje prejela plačilo v obliki stimulacije ali dodatka k plači. Tudi pričam ni postavilo niti enega vprašanja v zvezi s tem, ali gre za avtorska dela ali ne. S tem je tožnico zavedlo, da vprašanje, ali gre za avtorska dela, ni sporno. Zaslišanja so bila v takem primeru nepotrebna. Poleg tega bi vprašanja, ki naj bi jih postavilo izvedencu, lahko postavilo tudi priči D. D., ki je uredil več tisoč strokovnih člankov v reviji ..., ter priči E. E. in tožnici, ki imata dolgoletne izkušnje kot davčna inšpektorja in davčna svetovalca. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker je toženka zavezanka za davek na dodano vrednost, je strošek storitve zanjo le davčna osnova, tj. znesek odvetniške storitve brez davka na dodano vrednost, ki ga bo toženka lahko izkazala kot terjatev do države iz naslova odbitnega davka na dodano vrednost. Toženkini stroški niso obrazloženi po posameznih postavkah, stroškovnik pa tožnici ni bil predložen. Glede na to ni mogoče preveriti njegove pravilnosti.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je s tožbo zahtevala 1) plačilo za predavanja, ki jih je izvedla po toženkinem naročilu v obdobju od 2007 do 2010, v skupnem znesku 22.200,00 EUR, 2) plačilo avtorskega honorarja za članke, objavljene v reviji ... v obdobju od 2008 do 2010, v skupnem znesku 5.190,00 EUR, 3) plačilo avtorskega honorarja za gradivo "..." v višini 1.947,35 EUR, 4) prenehanje kršitve moralnih avtorskih pravic na navedenem gradivu, objavljenem v elektronski obliki, in navedbo tožnice kot avtorice, 5) plačilo civilne kazni v višini 3.894,70 EUR in 6) plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve avtorskih pravic v višini 3.000,00 EUR.

6Že iz povzetka navedb pravdnih strank v sodbi je razvidno, da je bilo vprašanje, ali predavanja in članki predstavljajo avtorsko delo, eno izmed spornih vprašanj, od katerih je odvisna utemeljenost ne le zahtevkov za plačilo civilne kazni in denarne odškodnine ter prenehanje kršitve moralnih avtorskih pravic, temveč tudi za plačilo za objavo oziroma izvedbo del. Ker za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je tožnica zahtevke za plačilo temeljila tudi na drugi podlagi, se pritožbenemu sodišču o teh pritožbenih navedbah ni treba izreči.

7Po stališču sodbe bi morala tožnica za vsako posamezno predavanje utemeljiti in navesti, zakaj gre za avtorsko stvaritev, oziroma da je vanj vključila svoje strokovno znanje in izkušnje, kar bi izkazovalo tisto individualnost, ki avtorsko delo ločuje od drugih (varovanih in nevarovanih) del. Glede člankov in gradiva, objavljenega v elekronski obliki, pa je zavzelo stališče, da je za presojo individualnosti potrebno strokovno znanje s področja ekonomije, s katerim sodišče ne razpolaga, tožnica pa izvedenca ni predlagala. Odločitev o neutemeljenosti zahtevkov za navedbo avtorstva, za plačilo civilne kazni in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na ugotovitvi, da za gradivo, na katerega se nanašajo zahtevki, ni dokazano, da je avtorsko delo. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da ni dokazano, da sporni članki, gradivo in predavanja predstavljajo avtorska dela.

8V skladu s 5. členom ZASP je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, izražena na kakršenkoli način. Bistvena lastnost, ki avtorsko delo ločuje na eni strani od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani od umetniške kulturne dediščine, ki je v obči lasti, in po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del, je individualnost dela. Za dosego individualnosti je potrebna določena ustvarjalna posebnost, ustvarjalni izraz, ni pa treba, da je delo popolnoma novo. Razpon varovanih del glede na stopnjo individualnosti je velik. Niso varovane le vrhunske stvaritve, temveč tudi povprečna dela. Niso pa varovani obrtniški izdelki, ki nimajo posebnosti, individualnosti, niti dnevni izdelki, ki izkazujejo le minimalno stopnjo ustvarjalnosti ali sploh ne. Potrebna stopnja ustvarjalnosti je različna tudi glede na vrsto dela. Govorjena dela so varovana, če predstavljajo ustvarjalno stvaritev bodisi zaradi vsebine bodisi zaradi oblike predstavitve. Pomembna sta individualiziran tek misli ali individualna izbira oziroma predstavitev vsebine. Predmet varstva pri pisanih delih je oblikovanje in vodenje misli, ustvarjalni izbor, razporeditev, uskladitev in razdelitev gradiva in sploh vsebina dela, razen če gre za splošne ideje, načela in odkritja.(1) Presoja, ali gre za varovano delo, se pravi ali je dosežena potrebna ustvarjalna raven, je pravno vprašanje. S pomočjo izvedenca pa lahko sodišče ugotavlja, v kakšni meri delo vsebuje ustvarjalne elemente, tj. take, ki odstopajo od poznanih, običajnih oblik znotraj posamezne vrste (predvsem umetniških) del.

9Toženka je v vlogi, v kateri je prvič ugovarjala, da zatrjevana dela niso avtorska dela, navedla, da po vsebini predstavljajo le povzemanje besedil določb zakonov in podzakonskih predpisov s področja davkov in so s tem avtomatično omejene tudi ustvarjalne možnosti pri oblikovanju člankov in izvedbi predavanj z omenjenih področij. Gre le za povzemanje uradnih besedil z zakonodajnega področja, ki niso avtorskopravno varovana. Posebej glede predavanj je še navedla, da tožnica ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage. Te svoje navedbe je ponovila v zvezi s nekaterimi posameznimi članki.(2) Na te navedbe je tožnica odgovorila, 1) da ji je toženka za istovrstna predavanja in članke, izvedena oziroma objavljene v letih 2005, 2006, 2007 in 2011, izplačala avtorske honorarje in jo navedla kot avtorico, 2) da je imela toženka izkušeno ekipo sodelavcev, ki so članke in gradivo za predavanja pred objavo pregledali, in nikoli ni bil izražen dvom, da ne bi šlo za avtorska dela, toženka pa je imela možnost predavanja tudi snemati, 3) da predavanja niso zabeležena na materialnem nosilcu, 4) da področje davkov, računovodstva in podjetništva nasploh ni le zakonsko urejeno, marveč je tudi veja ekonomske znanosti, da na podlagi izobraževanja in več desetletnih izkušenj z delom na teh področjih dobro pozna teorijo in prakso ter si je izoblikovala lastna stališča o davčnem sistemu in posameznih zakonskih rešitvah, 5) da je v člankih in predavanjih predstavila svoje znanje, poglede, stališča, videnja in ideje o temah, ki so bile predmet predavanj in člankov, možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša, 6) da ne drži, da gre pri člankih, ki jih je posebej navedla toženka, zgolj za povzemanje obrazca, vsebovanega v pravilniku; da je za razumevanje vsebine posameznih postavk potrebno zelo dobro poznavanje davčnih predpisov in računovodstva ter povezovanje obeh področij in da si je zato izmislila konkretne vsebinske in številčne primere in jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili ter jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način, 7) da je tudi podlaga drugih člankov, ki jih je posebej navedla toženka, davčna zakonodaja, vendar je predstavljena na način, razumljiv nepoznavalcem in tako, da se bralci seznanijo s konkretnimi posledicami, ki jih imajo nove zakonske določbe za njihovo poslovanje in davčne obveznosti, vse navedeno pa terja ustvarjalen avtorjev pristop. V odgovoru na te navedbe je toženka navedla, da tožnica ni navedla nič novega in da je zahtevek glede predavanj še vedno nesklepčen.

10Tožnica je v tožbi za sporna dela uporabila pravni izraz, ne da bi zatrjevala tiste dejanske okoliščine, ki utemeljujejo tak pravni sklep. Takoj ko je toženka temu ugovarjala, se je odzvala in navedla, v čem je bil njen individualni prispevek pri oblikovanju spornih (pisnih in govorjenih) del. Te navedbe se resda prepletajo z njenim osebnim vrednotenjem kot avtorico del, ki samo po sebi ni odločilno za presojo, ali gre za avtorsko delo ali ne, vendar pa obeh elementov niti ni mogoče povsem ločiti. Bistveno je, da je vsebinsko odgovorila na toženkino trditev, da članki in predavanja predstavljajo zgolj povzetek zakonodaje in predpisov. Z navedbami o načinu obdelave tem, ki jih je obravnavala v spornih člankih in predavanjih, je sklepčno utemeljila, da gre za avtorska dela. Tem vsebinskim navedbam o načinu predstavitve zakonodaje toženka ni oporekala. Tudi sodišče je, kot je navedlo, verjelo tožničini izpovedbi, da je na zatrjevani način predstavila zakonodajo.

11Prestroga je zahteva sodbe, da bi morala tožnica za vsako predavanje posebej navesti elemente individualnosti in ta dela (posnetke, pisne priprave, ...) predložiti kot dokaz. Gre za govorjeno delo, ki je varovano ne glede na to, ali je zabeleženo na nosilcu ali ne. Zapiski ali posnetki zato sploh ne morejo biti neogiben dokaz o obstoju avtorskega dela. Pomembni bi bili lahko le za dokazovanje ustvarjalne ravni, potrebne za avtorskopravno varstvo. Glede na to, da je tožnica podala navedbe o načinu obravnavanja teme predavanj, ki dajejo dovolj podlage za zaključek o ustvarjalnem pristopu pri tem, ter da toženka ni nasprotovala trditvi, da ji je bilo predloženo gradivo, ki je bilo podlaga predavanjem, in je torej dejansko imela možnost, da bi vsebinsko nasprotovala tožničinim navedbam, pa tega ni storila, je tožnica podala dovolj substancirane navedbe za presojo, ali je šlo za avtorsko delo ali ne.

12Napačno je tudi stališče sodbe, da bi morala tožnica za dokazanost navedb, da so predavanja bila v zadostni meri individualna, da uživajo avtorskopravno varstvo, predlagati dokaz z izvedencem s področja, na katero sodijo teme, obravnavane na predavanjih. Presoja, ali sporno delo dosega potrebno stopnjo individualnosti, je pravna presoja v domeni sodišča. Pri predavanjih je avtorskopravno varovana ne le njegova vsebina, ampak tudi oblikovanje in vodenje misli, ustvarjalni izbor, razporeditev, uskladitev in razdelitev gradiva. Izvedba predavanja praviloma vključuje vse navedene oblikovne elemente, ki sami po sebi zadostujejo za zaključek o potrebni stopnji individualnosti. Že zato, ker bi izvedenec mogel prispevati le k dokazovanju tožničinih navedb o stopnji individualnosti vsebine predavanj, v obravnavanem primeru ni bil nujen za dokazanost teh navedb. Ker je sodišče verjelo tožničini izpovedbi o zatrjevanem načinu obdelave teme predavanj, je njena izpovedba zadostovala za dokaz, da je šlo za avtorska dela.(3)

13Napačno je tudi stališče sodbe, da bi morala tožnica za dokazanost navedb o potrebni individualnosti spornih člankov (objavljenih v tiskani oziroma v elektronski obliki) predlagati dokaz z izvedencem ekonomske stroke. Podobno kot pri predavanjih tudi pri člankih za avtorskopravno varstvo ni nujna izvirnost vsebinskega sporočila, ampak zadostuje individualnost predstavitve obravnavane teme. Le v primeru, da bi se tožnica v njih omejila zgolj na povzemanje posameznih določb predpisov ali drugih uradnih pisanj (toženka za enega od člankov trdi, da le povzema pojasnila Davčne uprave Republike Slovenije), bi toženka s svojim ugovorom glede individualnosti spornih člankov lahko uspela. Upoštevaje tožničine navedbe o vsebinski zasnovi spornih člankov, ki jim toženka ni ugovarjala, in glede na izpovedbe priče D. D., urednika revije, v kateri so bili članki objavljeni, zadolženega za oceno strokovne kvalitete člankov, je zmoten zaključek, da bi tožnica morala predlagati še dokaz z izvedencem ekonomske stroke. Podobno kot predavanja tudi strokovni članki praviloma izkazujejo minimalno potrebno raven ustvarjalnosti, da uživajo avtorskopravno varstvo. Ker se sodišče zaradi zmotnega zaključka, da je potreben še dokaz z izvedencem, ni izreklo o ostalih navedbah pravdnih strank, ki sta jih podali v zvezi z nekaterimi izmed spornih člankov, objavljenih v tiskani obliki, in v zvezi z elektronskim gradivom, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

14Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je zaradi zmotnih dejanskih in materialnopravnih zaključkov dejansko stanje glede ostalih spornih vprašanj tako v zvezi s temeljem kot v zvezi z višino zahtevka ostalo neugotovljeno, ni podlage za spremembo sodbe pred pritožbenim sodiščem. V nasprotnem primeru bi mogla biti pravdnima strankama kršena pravica do pritožbe.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 153/2003 z dne 3. 6. 2004, II Ips 966/2008 z dne 15. 1. 2009 in III Ips 26/2007 z dne 24. 3. 2009 ter Trampuž, Oman, Zupančič, zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana, 1997, str. 31 in nasl. Podobno tudi Wandtke, Bullinger, Praxiskommentar zum Urheberrecht, C. H. Beck, München, 2014, str. 5 in nasl.

Op. št. (2): Glede nekaj člankov je tudi ugovarjala, da tožnica ni avtorica članka (ker so kot avtorji navedene druge osebe oziroma ker gre zgolj za skrajšan povzetek napotkov DURS).

Op. št. (3): Velik interes poslušalcev in dejstvo, da je toženka tožničina predavanja, izvedena o podobnih temah in v podobnem organizacijskem okviru pred in po obdobju, na katerega se nanaša tožba, pripisala lastnost avtorskih del, resda ne dokazuje enake narave spornih predavanj, sta pa oboje vendarle indica, ki ob zgoraj podanem načinu pravdanja strank v tem postopku le še utrjujeta tak zaključek.